Zmagovito kolo Merida Reacto Team-E s pomembno nadgradnjo, ki je Mateju Mohoriču omogočila, da je izkoristil svoje profesorsko znanje spuščanja s cestnim kolesom, pri čemer so mu bili v napoto celo motorji. Foto: RCS Sport
Zmagovito kolo Merida Reacto Team-E s pomembno nadgradnjo, ki je Mateju Mohoriču omogočila, da je izkoristil svoje profesorsko znanje spuščanja s cestnim kolesom, pri čemer so mu bili v napoto celo motorji. Foto: RCS Sport

Dih jemajoči juriš na trikilometrskem spustu je odločil sobotno dirko Milano–Sanremo. In namesto prvega ali drugega Slovenca je slavil tretji – Matej Mohorič. Po zmagi kariere je kar sam kolesarski profesor, analitik in taktik v eni sami osebi športnemu svetu razkril veliki načrt, ki so ga skovali pri Bahrain Victoriousu, in o revolucionarni odločitvi, da za okrepitev svojega glavnega kolesarskega orožja uporabijo potopno sedežno oporo (angleško dropper post).

Milano–San Remo: Kljub poškodbi in pomanjkanju treninga slavje Mohoriča

Rešitev iz gorskega kolesarstva

"Zaradi UCI-pravil smo morali uporabiti potopno sedežno oporo, ki je na tržišču. Zato smo izbrali model za gorsko kolesarstvo. Preizkusili smo tudi 12-centimetrski "dropper", a je bilo to preveč, tudi pedaliranje ni bilo več učinkovito, zato smo izbrali oporo s 6-centimetrskim spustom sedeža. Prestavo sem imel na desnem krmilu, med spustom s Poggia pa sem sedež večkrat spustil in dvignil," je bil v pogovorih z novinarji v Sanremu odkrit presrečni zmagovalec.

UCI potrdil: vse v skladu s pravili iz 2014

Takoj se je pojavilo vprašanje, ali je uporaba potopne sedežne opore v cestnem kolesarstvu sploh dovoljena ali mogoče obširna in marsikdaj prestroga pravila Mednarodne kolesarske zveze to morebiti celo prepovedujejo. UCI je tako ponoči izdal uradno pojasnilo, da je uporaba dropperjev dovoljena tudi na cestnih kolesih, medtem ko je to že dolgo zlati standard v gorskem kolesarstvu. Predpisano je le, da mora biti sedež vedno 5 centimetrov za navidezno črto gonilne osi kolesa.

Na levi sliki omenjena sedežna opora, ki se od navadne loči po tem, da se potopi v cev in iz nje dvigne s pomočjo hidravlike, ki jo sproži ročka ali gumb. Mohorič je uporabil prilagojeni menjalni obroč, ki ga je imel na desnem rogu krmila (slika desno). Foto: Team Bahrain Victorious.
Na levi sliki omenjena sedežna opora, ki se od navadne loči po tem, da se potopi v cev in iz nje dvigne s pomočjo hidravlike, ki jo sproži ročka ali gumb. Mohorič je uporabil prilagojeni menjalni obroč, ki ga je imel na desnem rogu krmila (slika desno). Foto: Team Bahrain Victorious.

Nibalijev eksperiment se ni oprijel

Potopno sedežno oporo, ki omogoča, da se spušča in dviga višino sedeža, je UCI na cesti dovolil leta 2014, ko so prvikrat eksperimentirali s tovrstno tehnično rešitvijo nekateri najboljši kolesarji. Med takratno zmagovito Dirko po Franciji, ko je bil zaradi nesreč in bolezni tekmecev razred zase Vincenzo Nibali, so pri Astani zanj imeli tudi kolo z "dropperjem".

Vendar po posnetkih iz Toura 2014 sodeč, ga ni velikokrat uporabil. Šlo je za FSA-jevo oporo, ki se je spustila zgolj za en centimeter, aktiviral pa si jo z obratom mehanizma na samem nosilcu, in ne na krmilu kot zdaj. Večkrat jo je uporabil Nibalijev ekipni kolega Jakob Fuglsang, ki je bil pred uspešno kariero na cesti sicer izvrsten gorski kolesar.

Seme ideje rojeno že pred osmimi leti?

Pred osmimi leti je Mohorič postal profesionalec pri ekipi Liquigas, katere kapetan Ivan Basso je prav tako preizkušal potopne sedežne opore, ki pa so imele večji spust – vse do 5 cm. Takrat je tudi mladi Slovenec na pripravah v Utahu uporabljal tovrstni pripomoček, se je po sobotni zmagi spomnil Britanec Tao Geoghegan Hart.

"Redkokdaj se v kolesarstvu v 100 odstotkih uresniči načrt, ki ga kuješ vso zimo in zanj pripravljaš. Ljudje so dolgo zavračali idejo o potopnih sedežnih oporah, a zdaj je tehnologija veliko naprednejša in tudi niso več toliko težja kot običajna fiksna sedežna opora," je pojasnjeval Mohorič.

Uporabili zgolj 150 gramov težjo oporo od običajne

Ekipa Bahrain Victorious se je odločila, da uporabi najlažji "dropper", ki je dosegljiv na tržišču, za kar pa se je moral strinjati opremljevalec FSA, ki se mu je zmagovalec izrecno zahvalil. Rdeče-oranžno-črna zasedba je namreč uporabila potopno sedežno oporo drugega proizvajalca: Fox ima od te sezone model Transfer SL Performance Elite, katerega teža se začne pri 328 gramih. V primerjavi z lansko različico so ga shujšali kar za četrtino! To je tudi privabilo pozornost ekipe, je potrdil prvi športni direktor na dirki Franco Pellizotti.

Pri gorsko orientiranem kolesu Merida Scultura Team se serijsko uporablja sedežna opora Merida Team CW (220 gramov), a ekipi FSA zagotavlja sedežne opore, težke dobrih 180 gramov. Razlika s potopno oporo torej slabih 150 gramov, a to je kompenziralo eno lažjih koles v karavani. Predvsem pa Merida, kot drugi največji posamični proizvajalec koles, vztraja, da so njihove sedežne opore še vedno običajno okrogle (27,2 mm), in ne v aerodinamični obliki črke D, kot je zgrajena večina koles tekmecev in tudi njihov lastni aerodinamični Reacto Team E, kar jim onemogoča izposojo potopnih opor iz gorskega kolesarstva.

Sorodna novica Mohorič: Glede prepovedi položaja pri spustu ostajam ravnodušen

Kot F1 – nov dodatni gumb za kolesarje

"Enkrat sem s supertuckom že uničil kolesarjenje, zdaj pa ga spet uničujem," se je smejalo Mohoriču, ki se je obregnil ob tradicionaliste, zaradi katerih je ostal brez zaščitnega znaka na spustih. "Zdaj mislim, da bodo vsi začeli uporabljati potopne sedežne opore. Na kolesu bo treba razmišljati še o eni stvari. To bo kot formula 1, kjer so bile stopalke za plin in zavore, zdaj pa imajo na stotine gumbov," je bil slikovit mladenič iz Podblice pod Jelovico.

"Sam sem preizkusil to na tem spustu vsaj 20-krat, tako da sem točno vedel, kje in kdaj spuščam in dvigam sedež. Nižje težišče ti omogoča boljši nadzor in krmiljenje. Veliko varneje je tudi za običajnega kolesarja. Predvsem pa brez njega fizikalno ne bi mogel iti tako hitro," je Mohorič razkril, da je zadnji teden vadil in iskal prave nastavitve sedeža za odločilni spust.

Spust, ki ga je vpisal v zgodovino zmagovalcev klasike vseh klasik. V zadnjih 15 letih je slavilo 15 različnih kolesarjev, kar se v zgodovini petih največjih enodnevnih dirk (
Spust, ki ga je vpisal v zgodovino zmagovalcev klasike vseh klasik. V zadnjih 15 letih je slavilo 15 različnih kolesarjev, kar se v zgodovini petih največjih enodnevnih dirk ("spomenikov") še nikoli ni zgodilo. Foto: RCS Sport

Kot James Bond razkazoval svojo igračko

Že pred startom na velodromu Vigorelli v Milanu je svojemu prijatelju in med Slovenci prvemu favoritu Pogačarju razkril svojega asa iz rokava. Nato je med 200-kilometrsko vožnjo razkazoval novost vsem favoritom in kandidatom za vrh, ki je na Milano–Sanremo najširši od vseh elitnih dirk. "Prihajal sem do fantov s takti glasbe iz Jamesa Bonda in jim razkazal "dropper"," je med drugim v Sanremu za L'Equipe dejal 27-letni kapetan Bahrain Vicotoriousa. Po dirki so tekmeci priznavali to psihološko zbadanje Mohoriča, Pogačarjev ekipni sotekmovalec Davide Formolo pa je še dodal, da ga je pobaral: "Ali je v Sanremu kakšna dobra bolnišnica?"

Športni direktor: Ali bo padel ali pa zmagal

A pogoj za zmagoviti juriš je bil, da se je Matej Mohorič znašel blizu vodilnih, kar mu v prejšnjih letih, ko je bil peti, deseti in enajsti, ni popolnoma uspelo. Celotni zadnji vzpon 300-kilometrskega maratona je s pomočjo ekipnih kolegov Jana Tratnika (na koncu deveti!) in Damiana Carusa odpeljal okoli desetega mesta, po najstrmejšem delu pa se je tik pod vrhom prebil mimo Anthonyja Turgisa, Madsa Pedersena in Michaela Matthewsa na čelo zasledovalcev, ki so zaostajali le tri sekunde za vodilnim četvercem Soren Krahg Andersen, Tadej Pogačar, Wout van Aert in Mathieu van der Poel.

Jan Tratnik o zmagoviti "La Primaveri"

"Današnja dirka se ne bi mogla končati bolje. Matej je zmagal, jaz sem bil 9. in Caruso 15. Pred štartom nismo bili 100-odstotni, kako bo šlo, saj je bil Matej poškodovan. Moja naloga je bila preživeti Cipresso in pomagati na Poggio. Vse je potekalo super, brez zapletov. Tempo na Cipresso je bil res visok in ostalo nas je le 25 kolesarjev. Tam sem videl, da sem v dobri formi, in sem pomagal Mateju, da je Poggio začel čisto spredaj. Sam sem poskušal čim dlje zdržati z vodilnimi. Mogoče bi bil rezultat še boljši, če ne bi 3 km pred ciljem kolesar padel. Nastala je luknja in moral sem jo zakrpati. Kilometer do cilja ni bilo več moči, ampak bil je izjemen dan za ekipo. Zelo sem vesel in ponosen na ta rezultat. Verjetno je to eden največjih dosežkov zame na enodnevnih dirkah," je za svojo spletno stran zapisal Jan Tratnik, eden dveh ključnih pomočnikov za Mohoričevo zmago.

Sorodna novica "Ne poskušajte česa takega doma, otroci! Tudi sam ne bom več."

"Ko smo prispeli na vrh Poggia in sem slišal za Matejev napad, sem z drugim direktorjem Volpijem komentiral, da sta dve možnosti: ali bo padel ali pa zmagal na dirki. Na koncu je bil najboljši izid: monumentalna zmaga!" je Pellizotti priznal, kakšen je bil njegov odziv ob novici, da se začenja ključni del njihovega načrta.

"V zadnjih desetih dneh smo preizkušali "dropper" na spustu s Poggia in smo točno vedeli, kako se obnaša. Res je moral še vedno ogromno tvegati in dvakrat je bilo zelo blizu, a ravno nižje središče gravitacije zaradi nižjega sedeža mu je pomagalo, da se je lahko rešil iz nevarnih položajev," je razplet opisal nekdanji dolgoletni vrhunski kolesar.

Za 13 sekund prekosil Nibalijev zmagoviti spust

Vražji spust je bil trajal tri minute in 34 sekund, s čimer je Mohorič za kar 13 sekund popravil dosedanji rekord Vincenza Nibalija, ko je za isto ekipo pred štirimi leti uprizoril napad na Poggiu, a odločilno prednost ustvaril na spustu.

Mohorič po grozljivem padcu končal Giro

Skupaj z Nibalijem Mohoriča druži sloves izvrstnega spustaša, a za najhitrejše po klancu navzdol tudi velja, da kar nekajkrat v karieri tudi grdo padejo, kar velja tako za Italijana kot Slovenca. Najbolj razvpit Mohoričev padec sega manj kot pred eno leto – v 9. etapo Dirke po Italiji, ko je dobesedno pristal na glavo, a jo je na srečo dobro odnesel.

Mimogrede: na kolesarskem družbenem omrežju Strava je slovenski sobotni junak naložil svojo vožnjo, a tudi GPS-signal je doživel več pretresov in netočnosti. Na samem začetku spusta mu je dodal 19 sekund, na ovinku, kjer je skoraj zletel v obcestna korita za rože, pa je sled pokazala, da je peljal kar skozi hiše.

Napako storil ob prestavljanju, a jo hitro popravil

Na dnu Poggia je imel Mohorič šest sekund prednosti pred zasledovalci, do cilja na Via Romi pa dobra dva kilometra, ki pa nista minila brez novega vznemirjenja – ponagajala je veriga. "Moja napaka. Točno sem vedel, kaj sem naredil narobe. Sredi ovinka sem zamenjal prestavo in na srečo imamo Shimano. Samo prestaviš in gre veriga gor. Na srečo mi tiste pol izgubljene sekunde ni preveč škodilo."

Po letu 2008 in napadu na spustu Fabia Cancellare se v Sanremu ni zgodilo, da bi imel zmagovalec kakšno sekundo prednosti. Tokrat je bil Mohorič čez črto dve sekundi pred presenetljivim Francozom Anthonyjem Turgisom, ki mu je uspel celo skok iz zasledovalne skupinice, v kateri si je Tadej Pogačar na koncu prisprintal peto mesto.

Sorodna novica Matej Mohorič z vražjim spustom osvojil klasiko vseh klasik!

Slovencem štirje od zadnjih sedmih spomenikov

Slovenski kolesarji so dobili kar štiri od zadnjih sedmih dirk, ki jih označujemo za kolesarske spomenike. Od petih največjih enodnevnih klasik so Primož Roglič, Tadej Pogačar in Matej Mohorič osvojili tri: dvakrat zapored Liège–Bastogne–Liège (4. oktobra 2020 in 25. aprila 2021) in Il Lombardio (9. oktobra 2021), zdaj 19. marca pa še Milano–Sanremo.

Matej Mohorič se je pridružil po njegovem genetsko bolje obdarjenima slovenskima šampionoma, ki osvajata in merita predvsem na tritedenske dirke. A s tehnično dovršenim kolesarjenjem, analitičnim pristopom in drznostjo je Moho dokončno zaokrožil trojico slovenskih šampionov.

Velemojster za najdaljše etape in dirke

Ne nazadnje gre za svetovnega prvaka pri mladincih (2012) in mlajših članih (2013), ki je tudi dobil etape na vseh treh grand tourih. Pomembna značilnost njegovih podvigov: zmagal je na vsakokratni najdaljši etapi: tako na La Vuelti 2017, kot na Giru d'Italia 2018, lani pa je z napadoma od daleč dobil celo obe najdaljši etapi Tour de France 2021. Zato ni presenečenje, da je zdaj dobil tudi tradicionalno najdaljšo dirko v sezoni, ki je zaradi tega celo izjema v UCI-jevih pravilih.

Kateri kolesarski mejnik bo naslednji, ki ga bodo osvojili slovenski kolesarji? Prvi izziv so že glavne belgijske klasike s s kockami tlakovanimi odseki. Foto: RCS Sport
Kateri kolesarski mejnik bo naslednji, ki ga bodo osvojili slovenski kolesarji? Prvi izziv so že glavne belgijske klasike s s kockami tlakovanimi odseki. Foto: RCS Sport

Od leta 2019 se je Mohorič petič uvrstil v najboljšo deseterico na spomenikih. Bolj konstantna na največjih vsakoletnih enodnevnih dirkah sezone sta samo superzvezdnika Mathieu van der Poel (8-krat) in Wout van Aert (7-krat).

Že v Belgiji in pri klasikah tlakovanimi s kockami

Ravno kolesarski spomeniki so naslednja tarča in izziv za Mohoriča: "V glavi so bile ves čas klasike v Belgiji. Takoj že grem v Belgijo in tam bom nastopil najprej na dirki De Panne. Za ogrevanje. Ne vem, ali bom šel do cilja. Potem bom nastopil še na E3, pa Gent-Wevelgem, dirki po Flandriji, Pariz–Roubaix in na Liège–Bastogne–Liège. Pet velikih dirk, od tega trije spomeniki. Naporen del sezone je, ampak upam, da bo vse v redu."

V naslednjih dneh in tednih, v bistvu celotnemu mesecu dni vse do 24. aprila v Ardenih ne bo manjkalo največjih dirk, kjer bo kolesaril Matej Mohorič, novi lastnik kolesarskega spomenika.

Ko je Mohorič po šestih urah, 27 minutah in 49 sekundah prečkal ciljno črto na Via Romi v Sanremu, je pokazal na kolo, potopno sedežno oporo in slovensko zastavo na dresu, ki jo lahko nosi kot državni prvak v cestni vožnji. 113. izvedba spomladanske klasike vseh klasik je bila s povprečno hitrostjo 45,331 km/h sicer druga najhitrejša v zgodovini, izdatno je pomagal veter v hrbet ob ligurijski obali. Rekordna hitrost 45,8 km/h ostaja izvedbi iz leta 1990, ko je slavi Gianni Bugno. Foto: RCS Sport
Ko je Mohorič po šestih urah, 27 minutah in 49 sekundah prečkal ciljno črto na Via Romi v Sanremu, je pokazal na kolo, potopno sedežno oporo in slovensko zastavo na dresu, ki jo lahko nosi kot državni prvak v cestni vožnji. 113. izvedba spomladanske klasike vseh klasik je bila s povprečno hitrostjo 45,331 km/h sicer druga najhitrejša v zgodovini, izdatno je pomagal veter v hrbet ob ligurijski obali. Rekordna hitrost 45,8 km/h ostaja izvedbi iz leta 1990, ko je slavi Gianni Bugno. Foto: RCS Sport