Pred dobrim mesecem je Slovenija stopila na vrh Evrope. Blažič je pri tem odigral zelo pomembno vlogo. Celotno prvenstvo se je podrejal vlogi, ki mu jo je namenil Igor Kokoškov. Izvrsten je bil v obrambi, potrpežljivo pa je čakal in izkoriščal priložnosti v napadu. Ko je bilo najbolj potrebno, pa je dokazal svojo kakovost. V končnici finalne tekme je bil imeniten, ko je znova svoje delo z odliko opravil v obrambi, dal pa je tudi nekaj zelo pomembnih točk.

Že pred začetkom priprav je zamenjal klub. Iz Baskonie je odšel k Andorri, s katero igra v evropskem pokalu in španski ACB-ligi. Čeprav klub še ni ujel zmagovalnega ritma, pa je 27-letni Blejec formo in predvsem veliko samozavest s prvenstva prenesel tudi v klubski dres. Je najboljši posameznik kluba, prvi strelec v obeh tekmovanjih in celo tretji strelec španskega prvenstva.

Sezone Andorra ni začela uspešno. V evropskem pokalu ste po treh krogih še brez zmage, v španskem prvenstvu ste na petih tekmah slavili le enkrat. So ti porazi vnesli kaj nemira v garderobo?
Res nismo začeli, kot smo si želeli. Na neki način je bil cilj pred sezono, da začnemo, kot je klub končal lansko in dobimo nekaj lahkih tekem predvsem v domačem prvenstvu, saj smo imeli zelo ugoden urnik, ki pa ga nismo izkoristili. Težko je biti zdaj pameten. Treba je na tekmah pokazati pravi značaj in začeti zmagovati. To od nas pričakujejo v klubu, mi pa moramo obrniti ta niz in začeti zmagovati. Zagotovo je težko, ko ne zmaguješ. Kemija med igralci še ni prava in za to se moramo truditi. Tudi zunaj terena moramo urediti stvari, saj preprosto med igralci ni tega, kar smo imeli na primer mi v reprezentanci. Ni takih prijateljskih odnosov, kar na koncu koncev tudi dela uspeh. Skupaj smo 24 ur na dan, veliko smo na poti, imamo veliko treningov … Torej skupaj preživimo res ogromno časa, in če se ne razumemo dobro, tudi rezultati ne morejo biti taki.

Vendarle pa igrate v španskem prvenstvu, ki velja za najmočnejšega v Evropi, in v evropskem pokalu, ki je prav tako zelo kakovostno tekmovanje, še posebej vaša skupina je izjemno težka. Torej ni lahkih tekem.
To je res, sami kakovostni dvoboji. V Španiji v državnem prvenstvu ni lahkega vikenda. Potem prideš v evropski pokal, kjer so ekipe z višjim proračunom, ampak vseeno hočeš tekmovati. Preprosto za zdaj še nismo ujeli tistega pravega tekmovalnega ritma. Upam, da se to čim prej obrne.

Vseeno vi igrate zelo dobro. Vaše številke so izvrstne. Biti tretji strelec ACB-lige ni kar tako. Kako ste zadovoljni s svojimi predstavami?
Trener mi v napadu zaupa, a v obrambi bi lahko dal ekipi še več. Tega se zavedam in za to si tudi vsak dan na treningu prizadevam. Preprosto v zadnjih letih nisem bil navajen take vloge, da bi bil v napadu glavni protagonist. Potem na neki način kar nekoliko pozabim na igranje obrambe. Pomembno je, da dam velik prispevek tako v napadu kot v obrambi. Sem pa zelo vesel, da sem končno dobil nekaj svobode. Zato sem tudi prestopil k Andorri, toda, kot sem rekel, glavne so zmage. Vse drugo ni tako pomembno.

V taki vlogi praktično niste bili od odhoda iz Ljubljane. Ko sva poleti govorila, ste rekli, da vam je pred prestopom trener Joan Penarroya predstavil, kakšne ima načrte z vami in v kakšni vlogi vas vidi ter ste zaradi tega tudi sprejeli to odločitev. Ste zdaj zadovoljni s tem?
Zagotovo je lepo, ko dobiš nazaj neke občutke, ki si jih dolgo pogrešal. Z večjim veseljem treniraš in z večjim veseljem igraš, ampak enostavno, vem, da se ponavljam, nisem prišel sem samo za to. Prišel sem zmagovat, kar pa nam za zdaj ne uspeva. Sva pa res s trenerjem o tem govorila. Izpolnjujem nalogo, ki mi jo namenja. Mislim, da so zadovoljni z mano. Se pa zavedam, da moram dati ekipi več v obrambi. V zadnjih letih sem defenzivno naredil res velik napredek, in to moram prenesti tudi k Andorri. Podobno velja za zmagovalno mentaliteto, ki nam je malce manjka. Zmagovalni značaj. Večino soigralcev v karieri še ni čutilo tega pritiska zmage, in treba se je truditi za to.

Nazadnje ste igrali v Vitorii za Baskonio, ki je evropski velikan. Prej ste bili v Beogradu, kjer je Zvezda poskrbela za evforijo. Zdaj ste se znašli v Andorri, ki se šele poteguje za svoje mesto na evropskem zemljevidu. Čeprav je v zadnjih letih klub močno napredoval, je še vedno nekakšen malček, hkrati pa prihaja iz žepne države. Kako je biti košarkar v Andori?
Klub je v zadnjih letih naredil res velik preskok. Gledalci pridejo na tekmo in tudi podpirajo ekipo, ampak kot igralec ne dobiš enakega občutka kot v drugih mestih. Preprosto, ko greš na primer iz hiše, ne vidiš, da so ljudje res s srcem pri klubu. Tu je vse bolj mirno. Imaš pa zato več takih trenutkov, kjer se ne oziraš na nič, greš lahko popolnoma mirno ven in preživljaš čas s prijatelji. Tega v prejšnjih mestih ni bilo. Mi je pa mesto zelo všeč. Po nekaj časa lahko znova mirno zadiham, ko grem iz hiše.

Kako ste se pa navadili na samo mesto? Ob prestopu ste rekli, da zdaj pa vas čaka nova izkušnja, saj greste v gore. Spominja kaj na dom?
Ja, res je mogoče malce podoben Bledu. Sicer je nadmorska višina še nekoliko višja, tako da sem potreboval nekaj časa, da sem se privadil na treninge. Posebej po prvenstvu, ko na neki način kondicija ni bila na najvišji ravni. Podobno je Bledu. Veliko je gora. Lepo mesto, vse stvari so urejene, hkrati je pa še brezcarinska cona.

Igra v napadu je veliko odvisna od samozavesti. Ste to še prenesli z evropskega prvenstva?
Zagotovo. Nekako se počutim močnejšega in bolj verjamem vase. Poletje z reprezentanco in vsi ti treningi so mi pri tem res veliko pomagali. Iz mentalnega vidika je bil to res vrhunec in zame zelo pomembna stvar.

Zdaj je od osvojitve zlate kolajne minil že dober mesec. Se pogosto spominjate tistih trenutkov?
Evforija se je malce polegla, a velikokrat pomislim na to. V bistvu se vsak dan spomnim na trenutke s prvenstva. Polepša mi dan. Vedno sem bom s posebnimi občutki in z velikim veseljem spominjal.

Se recimo v glavi odvrti film finala, ko sta s Klemnom Prepeličem, ko na parketu nista mogla pomagati Goran Dragić in Luka Dončić, prevzela vajeti v svoje roke in vodila ekipo do zlate kolajne?
Bolj se na nek način spominjaš trenutkov na tekmi kot pa potem slavja. Zadnji trenutki, ko si na igrišču in čakaš zadnjo sireno, ko veš, da si evropski prvak, so tisti najsrečnejši trenutki. Res je, to nam bo ostalo za celo življenje in težko je opisati. Verjamem, da se radi spominjajo tega tudi vsi navijači in podobno velja za njih, za nas pa so sploh to posebni trenutki. Pa ne le slavje in končni rezultat, ampak kar celo poletje s fanti, strokovnim štabom, z ljudmi, ki so v senci in se večino časa ne govori o njih, pa so skoraj tako pomembni kot Goran Dragić, recimo … To je bila taka celota. Upam, da se bo tako nadaljevalo v prihodnosti.

Je tak trenutek tisti, ko ste šli na črto prostih metov in se vam je na obrazu risal širok nasmeh?
Ja, to je to. Ko imaš v mislih, da si za nekaj celo življenje garal in se je uresničilo. Pade neko breme z ramen.

Dolgo se je govorilo o tej tako želeni medalji. Kdaj ste začeli verjeti pa, da greste dejansko lahko do konca?
Verjeli smo od samega začetka. Predvsem Rašo Nesterović je to govoril že na začetku priprav. Enkrat sem ga tudi srečal v Ljubljani. Usedla sva se in popolnoma odkrito mi je o tem govoril. Mislim, da je bilo to nekje na sredi priprav. On je govoril o tem. Takrat je prišlo v podzavest. Nisem vedel, ali je res uresničljivo, a na koncu je, kot kaže, videl v prihodnost. Verjel je v te fante, ki jih je zbral skupaj z Igorjem. Kot pravim, ni še vsega konec. Čez dve leti nas čaka svetovno prvenstvo. Zasedba ne bo ista, a verjamem, da bomo pravi.

Poleg Raša sta vas z dodatno samozavestjo in zmagovalno miselnostjo navdajala tudi selektor Igor Kokoškov in kapetan Goran Dragić, kot je bilo videti?
Ja, seveda. Igor je nekako med vse igralce razporedil naloge. Mogoče je bilo to kdaj težko sprejeti, a imel je vse začrtano. Goran pa je bil človek, ki je povezal stvari na igrišču in tudi izven terena. Velikokrat je organiziral druženja. Velikokrat je na neki način razširil dobro voljo, tudi med tiste, ki niso bili v najboljši formi. Pomagal jim je na in izven igrišča. Kapetansko vlogo je opravil, kot je to treba. Vidim, da so mu tudi v Miamiju dali kapetanski trak. Popolnoma zasluženo. Postal je res velik vodja, ki ga bo težko preseči, v kateri koli ekipi bo igral.

Kako ste bili zadovoljni s svojimi predstavami? V napadu ste imeli nekaj dobrih tekem, predvsem pa ste bili odlični v obrambi. Nepozabna je ostala obramba na najboljšem srbskem košarkarju Bogdanu Bogdanoviću.
V obrambi sem igral konstantno, to je res. O Bogdanoviću vsi govorijo, a takrat je bila to prava timska obramba. Velikokrat sem dobil pomoč centrov, Gašperja Vidmarja in drugih. Aleksej Nikolić je v finalu zadnje minute odlično igral v obrambi. Prepelič je bil prav tako izvrsten. Zapolnili smo odsotnost Dončića in Dragića. Tukaj se vidi nek pravi značaj ekipe in povezanost med fanti. Vsi smo verjeli v to, zaupali sami sebi in ekipi. To je nekaj posebnega za celo življenje.

Pravite, da ste zapolnili odsotnost Dragića in Dončića. Vas je kaj zaskrbelo, ko ste v najpomembnejšem trenutku ostali brez obeh?
Ne, v bistvu sem bil vesel, ker sem končno dobil priložnost, da se pokažem (smeh, op. a.). V takih trenutkih te ne sme skrbeti. Ne smeš se jih bati. V bistvu celo življenje delaš za to. Ko se tak trenutek pojavi, ga moraš izkoristiti, kot ga je treba.

V manj kot mesecu vas čaka nova reprezentančna akcija. Verjetno ni dvoma o vašem sodelovanju? Kaj pa pričakujete od prvih dveh tekem?
Seveda, če ne bo nobenih težav v klubu ali s kakšno poškodbo, bom zagotovo prišel in pomagal v teh kvalifikacijah. Belorusija je na neki način eksot, Španija pa je znova velesila. Ne bo igrala z najboljšo zasedbo, a bo vseeno zelo kakovostna. Ta druga tekma bo zelo pomembna, da naredimo dober rezultat že na začetku kvalifikacij.

No, zdaj je tudi Slovenija velesila …
To pa 'itak'. Evropski prvak, in to še štiri leta.

Igrali boste pod vodstvom novega selektorja. Kakšno pa je vaše mnenje o tem, da reprezentanco prevzame Rado Trifunović?
Vesel sem zanj. Te dve leti in tudi prej, ko je sodeloval z reprezentanco, je bil vedno na voljo, vedno je pomagal igralcem in bil dostopen za informacije na terenu in zunaj njega. Res sem vesel in verjamem, da bo naredil dober posel. V Igorju je imel odličnega mentorja. Ima tudi že nekaj izkušenj z vodenjem klubov. Mislim, da je prava izbira, mi pa mu bomo pomagali, da bomo igrali čim bolje. Sva se tudi že slišala in sva na vezi. Vse igralce spremlja.

Iz Zagreba