Mlajši izmed bratov Dragić, ki bo čez nekaj dni dopolnil 32 let, ima med trenutnimi reprezentanti najdaljši staž v izbrani vrsti. Prvič je namreč sodeloval že na pripravah za svetovno prvenstvo leta 2010, a tedaj kot zadnji ostal brez nastopa. Leto zatem je bil na EuroBasketu v Litvi že pomemben člen Slovenije, dekado pozneje pa ga torej čaka nov velik izziv v tej baltski državi: "Vesel sem, da sem po dolgem času znova del reprezentance. Pričakujem, da bomo dobro trenirali in se maksimalno pripravili na turnir v Kaunas. Mislim, da imamo dobre možnosti, da ga osvojimo in se uvrstimo na olimpijske igre."

Zadnjič se je na veliko reprezentančno tekmovanje pripravljal pred šestimi leti za EuroBasket 2015. Predtem je bil na dveh velikih tekmovanjih drugi strelec za Goranom Dragićem, ki je nato tisto evropsko prvenstvo izpustil. Tako je Zoki postal ključni mož v napadu in tudi najboljši strelec Slovenije na turnirju v Zagrebu in Lillu. Tudi leta 2016, ko so se igrale kvalifikacije za EuroBasket 2017, je bil prvi reprezentančni strelec, toda turnir v Helsinkih in Carigradu mu je nato preprečila težka poškodba kolena, zaradi česar je bil seveda zelo razočaran. "Koleno je zdaj v redu, res pa je, da se mu je treba posvečati vsak dan," je dejal Ljubljančan in potrdil, da so težave, zaradi katerih je moral na dve operaciji, zdaj zgodovina.

Za njim je druga sezona pri Baskonii, ki rezultatsko ni bila tako uspešna kot lanska, ko so Baski postali španski prvaki. Za las so na koncu ostali brez evroligaške končnice, v državnem prvenstvu pa jih je v četrtfinalu izločila Valencia. "Smo pričakovali več. V Evroligi smo merili na četrtfinale, a se žal ni izšlo. Tekmovanje je bilo letos res zelo izenačeno. Imeli smo 18 zmag, pa nismo prišli med osem, kar je neverjetno. V zadnjih letih bi bilo to dovolj za recimo peto mesto. Borili smo se do zadnjega, toda ni nam uspelo. V Španiji smo seveda želeli ubraniti naslov. Tako rekoč smo že imeli dobljeno prvo tekmo, a smo na koncu izgubili. Valencia je šla naprej. Je, kar je. Najpomembneje je, da v sezoni ni bilo poškodb," je povedal Zoran. Glede klubske prihodnosti pa dodal: "Nismo se še nič pogovarjali. Bomo pozneje pogledali, kaj je kaj na trgu."

Zdaj je pred njim velik reprezentančni izziv. V vsako ekipo Dragić, ki je vedno zelo motiviran, na parketu pa nepopustljiv borec, za katerega ni izgubljene žoge, prinaša dodatno energijo in izjemno predanost ter požrtvovalnost, hkrati pa se podredi moštvenemu interesu in naredi vse za izpolnitev cilja. Uresničitev zastavljenega bi letos prinesla izpolnitev olimpijskih sanj, kar slovenskim košarkarjem do zdaj še ni uspelo: "Uvrstitev v Tokio bi mi seveda pomenila veliko. Želja vsakega igralca je, da enkrat zaigra na olimpijskih igrah. To je največje tekmovanje, ki se igra le na štiri leta. Zdaj zaradi covida celo na pet. Mislim, da imamo dobre možnosti."

Sorodna novica Murić: Litva bo imela prednost pod košem, mi pa na zunanjih položajih

V zdajšnji reprezentanci je po odpovedi Gašperja Vidmarja celo najstarejši košarkar, ob izkušnjah, ki jih ima za sabo, pa je pripravljen prevzeti tudi pomembno vlogo v garderobi: "Mi je kar malce čudno. Nisem se še navadil, da sem med najstarejšimi oziroma kar najstarejši, ampak tako je to. Časa ne moremo ustaviti. Vesel sem, da sem del te ekipe. Dal bom vse od sebe in skušal pomagati na čim boljši način. Upam, da gremo potem v Tokio. Če bo treba, sem pripravljen prevzeti takšno vlogo. Poskušam pomagati vsakemu igralcu, se pa vsi dobro poznamo in vsak ve, kaj je njegova naloga. Vsak ve, kaj mora delati v igri, in zato smo, če lahko rečem, tudi kot nekakšna družina in dobro funkcioniramo skupaj."

V Kaunasu se bo Slovenija najprej pomerila z Angolo in Poljsko. Če bo uspešna, jo nato čakata polfinale in finale, vsi pa pričakujejo, da bo glavna ovira močna domača zasedba, ki je po razpadu Sovjetske zveze igrala na prav vseh olimpijskih igrah in se s treh tudi vrnila z bronom: "Zelo dobro poznamo Poljsko in Litvo, s katerima smo že večkrat igrali na velikih tekmovanjih, pa tudi na prijateljskih tekmah. Angolo moramo dobiti, Poljska pa je zelo dobra ekipa, ki je ne smemo podcenjevati. V finalu vsi pričakujemo Litvo. Poznamo vse igralce in vemo, kaj je njihova največja nevarnost. Toda na eni tekmi je vse mogoče. Poskušali bomo odigrati najboljšo tekmo in upamo, da jo dobimo. Najprej pa moramo seveda priti v finale. Imamo dobre igralce, tudi dovolj izkušenj in verjamem, da nam lahko uspe."

V zadnjih letih je v reprezentanci sodeloval le ob koncu (neuspešnih) kvalifikacij za zadnje svetovno prvenstvo, druge akcije pa mu je preprečilo nastopanje v Evroligi, ki se v teh Fibinih oknih ne prekinja. Tako bo prvič zaigral pod taktirko Aleksandra Sekulića, s katerim sta sicer tudi že v reprezentanci večkrat sodelovala, prav tako pa je na začetku svoje članske poti Zoran pod njegovim vodstvom nosil dres ljubljanskega Slovana: "Bil sem vesel, ko je postal selektor, saj mislim, da si je zaslužil. Toliko let je že v reprezentanci. Dolgo je bil pomočnik in do potankosti pozna vsakega igralca. Ve, kaj lahko od vsakega pričakuje na terenu. Videli smo, kako je v zadnjih kvalifikacijah igrala v obrambi ekipa pod njegovim vodstvom. Ve, kakšna je naša igra, kaj nam ustreza in kaj je naša moč."

Sorodna novica Blažič: Igranje z Dončićem bo za nas nekakšen privilegij

Ker je izpustil evropsko prvenstvo 2017, ga zdaj čaka prvo igranje z Luko Dončićem, s katerim se je odlično pred štirimi leti ujel njegov brat Goran, predtem pa sta udarno reprezentančno navezo tvorila Dragića. "Dončić je seveda lider. On je eden najboljših igralcev na svetu. Veseli smo, da je Slovenec. Ko se nam bo pridružil, se mu bomo seveda podredili, bomo pa morali tudi drugi dati svoj delež. Ne bo mogel sam dobiti tekme, zagotovo pa je velik plus, da ga imamo in z njim imamo toliko večje možnosti," je še povedal Dragić. "Ključna bo obramba. Morali bomo biti zelo osredotočeni, še posebej defenzivno, saj je v Evropi obramba glavna. Napad bo že stekel. Imamo dovolj orožij, poleg Luke še Prepeliča, Blažiča, mene … Hitra igra, a po pameti."