Ob zadnjih taktih Košarkarske simfonije, kakor sta poimenovala večer, ko sta dokončno športne copate obesila na klin, so jima družbo delala sama zveneča imena slovenske in evropske košarke. Okoli 6.000 ljudi je v Ljubljani pospremilo igralca, ki sta pustila enega največjih pečatov v zgodovini slovenske košarke. "Nič te ne more pripraviti na konec. Ena pot se konča. Vedno rečem ljudem, ki niso športniki, naj si predstavljajo, da so mladi, na vrhuncu, potem pa se ta kariera konča in imaš pred sabo celo življenju. To je bil trenutek, na katerega sem sicer že nekaj časa čakal in sem vesel, da se je zgodil, te pa nič ne more pripraviti na to. Verjetno bom šele v naslednjih dneh o tem razmišljal. Je bila pa to tekma, ki mi je v življenju najhitreje minila. Kot bi trajal le deset minut," je po zadnjem obračunu v karieri dejal Nachbar, ki po simboličnem izteku igralnega časa, ko je bilo na semaforju izenačenih 100:100, ni mogel zadržati solz.

Tudi njegovega velikega prijatelja Sanija, ki je sicer prenehal igrati že pred tremi leti, so premagala čustva: "Jokal sem kot mali otrok. Pač v teh zadnjih dveh dneh so vsa čustva prišla na plan. Ko sem razmišljal in ko ti govorijo, kaj si vse dosegel … Še posebej ta moja poškodba, po kateri sem se vrnil … Ob tem pa dejstvo, da nama je z Boštjanom res uspelo v Ljubljano pripeljati velikane evropske in svetovne košarke, je nekaj posebnega. To je dokaz, da kjer koli sva igrala, sva pustila delček srca, zaupanja in spoštovanja. Da so ti ljudje prišli in nama izkazali spoštovanje, je najboljši možni način vsega skupaj. Dogodek je presegel vsa moja pričakovanja. Ne znam opisati z besedami."

Najlepše se je posloviti na domačem parketu
Na zadnjem dejanju sta zbrala res pomembne košarkarske osebe, s katerimi sta igrala v reprezentanci, si delila garderobo v klubih ali pa si le stala nasproti na parketih po vsej Evropi. Prišli so tuji velikani, kot so Šarunas Jasikevičisus, Dimitris Diamantidis, Fragiskos Alvertis in Nikola Vujčić. Nepozabni slovenski košarkarji, kot so Rašo Nesterović, Marko Milić, Matjaž Smodiš in Jaka Lakovič. Ob parketu pa sta velikane vodili sijajni trenerski navezi, ki so ju med drugim sestavljali Željko Obradović, Saša Đorđević, Zmago Sagadin in Jure Zdovc. "Na najlepši možni način sem se poslovil od parketa, tu v Ljubljani. Polovico življenja sem preživel v tujini, praktično od polnoletnosti naprej in končati doma je bila vedno neka moja želja, od mlajši let naprej, ko sem gledal Vilfana in Zdovca, ko sta imela poslovilni tekmi. Rekel sem si, enkrat bom pa jaz to naredil. Ta večer je zdaj za mano in prav je tako," je dejal Nachbar.

Da sta pustila res neizbrisen pečat tako v slovenski košarki kot tudi širše, so dokaz vsi prihodi na njuno poslovilno tekmo. "Kot sem večkrat dejal, se je vsak, ki sva ga poklicala, odzval. Na koncu je bila edina resna odpoved Gigi Datome, ker ni mogel urediti stvari z reprezentanco. Zato je bilo na koncu tudi prisotnih toliko čustev. Že dan pred tekmo, ko vidiš obraze, s katerimi si delil parket, garderobe, avtobuse, letališča in hotele, zmage in poraze … Vse je začelo prihajati nazaj. To je bilo tisto, kar je dogodku dalo posebno težo," je dodal za slovenske košarkarske navdušence nepozabni Boki, ki je že zdaj zelo dejaven, saj je med drugim med vodji sindikata evropskih košarkarjev. Kot je ob tem povedal, ga v naslednjih mesecih zaradi tega čakajo številna potovanja, a je za to delo za zdaj zelo motiviran.

Oba sta v veljala za izjemna talenta in velika pričakovanja sta pozneje tudi upravičila. Medtem ko se je Boštjan uveljavil pri Benettonu in se boril za minute v Ligi NBA, kamor je odšel kot 15. izbor na naboru, pa je pot Sanija, verjetno do Luke Dončića najbolj obetavnega slovenskega košarkarja, doživela neverjeten udarec, ko bi po res hudi poškodbi kolena Bistričan praktično moral zaključiti kariero. Ko je videl, da so solze ob tako hudem spoznanju premagal tudi očeta in zdaj uspešnega trenerja Memija, je bilo zanj v karieri najhujše: "To je bilo tisto v meni, ki me je gnalo naprej. Ko vidiš nekoga, osebo, po kateri se zgleduješ, da se je zlomila, ni lahko. Ne vem, kako mi je uspelo iti čez vse skupaj. Res ne vem. Ne morem opisati, kaj sem tedaj razmišljal. Vedel sem le, da se hočem vrniti na parket, bodisi zaradi sebe bodisi zaradi očeta. Uspelo mi je, in to je tisto, kar je najpomembnejše."

Đorđević preprečil prezgoden konec kariere
Zdaj je Sani skupaj z Boštjanom potegnil črto pod bogato kariero, a kot je priznal, je že pred tem mislil nehati, vendar ga je prepričal veliki Saša Đorđević, ki se je tudi udeležil njegove poslovilne tekme: "Po kratki epizodi v CSKA-ju se je preprosto vse nabralo in sem razmišljal o koncu. Vendar je tedaj v moje življenje stopil Đorđević in me na svoj način prepričal, da se udeležim priprav Benettona. V tistem mesecu in pol mu je uspelo v človeku, ki je vsega prenasičen, prebuditi otroka, ki ljubi ta šport. Poklical me je, ko je slišal, da želim nehati. Dobila sva se v Portorožu na večerji in dejal je, ali sem normalen, da hočem pri 30 letih končati kariero. Rekel sem, da imam polno glavo vsega, on pa je odgovoril, naj mu naredim le eno uslugo in pridem na treninge, da še malo uživa v tej košarki. Ko ti taka legenda in eden izmed idolov iz otroških dni, reče te besede, četudi je šlo le za njegovo "finto", je lepo slišati. Tako me je spravil v Treviso, kjer, moram priznati, je bila potem ena mojih najlepših sezon."

"Iz košarke odhajam z neštetim številom prijateljev. Ko vidiš ljudi, ki si jih kot otrok gledal kot idole, igralce, s katerimi si delil sobe, parket, letala in nasprotnike, da pridejo in ti izkažejo tako spoštovanje, je nekaj posebnega. Ob tem mi na pamet prideta le besedi šport in prijateljstvo," je ob koncu stoženskega druženja dejal Sani, Boštjan pa tako kot njegov veliki prijatelj vidno ganjen dodal: "Vem, da sem dal na igrišču vse od sebe. Daleč od tega, da sem bil perfekten. Imel sem svoje pomanjkljivosti, a tudi stvari, ki sem jih delal zelo dobro, včasih celo najboljše. Užival sem v igri, kar je glavno, in presegel svoje sanje. Seveda bi si želel kakšno medaljo več okoli vratu, ampak lahko rečem, da je tisto, kar je najbolj pomembno, da lahko vsakemu soigralcu, ki sem ga imel, pogledam v oči in se z njim objamem. To mi največ pomeni. Preprosto nimam sovražnikov v košarki."