Zdaj 38-letni Ljubljančan je bil 12 let nepogrešljivi člen slovenske izbrane vrste, klicu katere se je vedno odzval in njen dres nosil na devetih velikih tekmovanjih. Izvrstni organizator igre, ki je bil svoj čas eden najboljših v Evropi na svojem položaju, je blestel tudi v dresu evropskih velikanov Panathinaikosa, ki ga je tedaj vodil največji trener stare celine Željko Obradović, in Barcelone, s katero je pred šestimi leti z evroligaškim naslovom postavil krono uspešni in dolgi karieri.

Pri Barci je preživel tudi zadnjo sezono svoje igralske poti, ko je bil mentor izjemno nadarjenim košarkarjem B-ekipe v drugi španski ligi. Tako se je že celo sezono pripravljal na novo vlogo. Želja je nadaljevati pot v košarki, a zdaj ob parketu v vlogi trenerja. Še naprej bo sodeloval s katalonskim velikanom, obenem pa je tudi pomočnik selektorja slovenske izbrane vrste Igorja Kokoškova.

Po treh letih je na reprezentančnem seznamu znova ime Jaka Lakovič, a tokrat v drugi vlogi. Kako ste se po tednu znašli kot pomočnik selektorja?
Super. To je neka nova vloga, v kateri se že po enem tednu dela počutim odlično. S celotnim strokovnim štabom se zelo dobro razumemo. Za zdaj gre vse po željah in načrtih.

Vsak pomočnik ima verjetno določeno vlogo. Kakšna je vaša?
Na začetku priprav smo se pogovarjali o vlogah, a zdaj vsi pomagamo Igorju vzpostaviti nov sistem. Pomagamo, da igralci začutijo njegovo košarkarsko filozofijo in sistem, ki ga želi uvesti.

Kako pa je sploh prišlo do dogovora in sodelovanja z Igorjem Kokoškovom, za kar ste se dogovorili še pred uradnim koncem igralske kariere?
Vsi so vedeli, da je košarka v moji krvi in razmišljam o njej 24 ur na dan. V košarki sem praktično vse življenje. Ko so se na zvezi dogovorili za sodelovanje s Kokoškovom, me je on poklical, mi predstavil svoj načrt in idejo. Dal mi je možnost, da bi bil v njegovem strokovnem štabu. Z veseljem sem sprejel. Vedno sem z veseljem in s ponosom igral, zdaj pa pač na drug način pomagam slovenski reprezentanci, da doseže najboljše mogoče rezultate.

Sodelovali ste s številnimi trenerji in selektorji. Igorja ste spoznali tudi kot njegov nasprotnik, ko ste dvakrat z reprezentanco igrali proti tedaj njegovi Gruziji. Kakšni so pa zdaj vaši vtisi o njem, ko ste tudi njegov sodelavec?
Kokoškova sem spoznal v ZDA, ko sem šel leta 2006 na trening Detroita, ki je želel tudi podpisati pogodbo z mano. Tedaj sem se potem odločil za prestop v Barcelono. Tam sva se spoznala in od tedaj sem spremljal njegove ekipe. Še posebej Gruzijo, ki jo je vodil kar nekaj let in vzpostavil svoj sistem. Ta sistem je tam zelo dobro deloval. Igrali so lepo, dinamično in všečno košarko. Za vse ekipe, tudi za Slovenijo, so bili zelo težki nasprotniki.

Slovenska reprezentanca je pomlajena. V ekipi je kar nekaj novincev in mladeničev, ki se bodo prvič spoznali s takšnim nivojem. Mislite, da je dovolj potenciala v tem moštvu za izpolnitev vseh teh ciljev?
Mislim, da potencial je in da potencial tudi prihaja. Imamo mlajše igralce, ki so vrhunski potencial, da bodo nekoč lahko nosilci reprezentance. Tu mislim tudi te, ki so igrali na evropskem prvenstvu do 20 let. V tej reprezentanci imamo že nekaj novih imen, na katera računamo že zdaj v kvalifikacijah, še bolj pa za nadaljnje akcije, ki prihajajo. Gradimo na novem, mlajšem rodu, ki bo sposoben v kontinuiteti igrati več prvenstev. Želimo zagotoviti kontinuiteto slovenski reprezentanci.

Se strinjate, da bi morali te mladi in nadarjeni košarkarji več priložnosti dobiti v slovenskih klubih?
Stvari so povezane. Zelo dobra slovenska liga bi pomagala razvoju slovenske košarke in kakovosti reprezentance. Situacija, ki vlada v Sloveniji, z redkimi izjemami ni rožnata. Zato trpijo tudi mladi igralci in verjetno nimajo dovolj kakovostne konkurence ter lige, da bi lahko naredili določen bum in odskočili ter v reprezentanci predstavljali vlečno silo. Kljub temu pa lahko rečem, da slovensko prvenstvo spet ni tako slabo, kot marsikdo misli. Določena kakovost obstaja, kar potrjuje tudi število igralcev, ki so na pripravah z nami in so lani igrali v slovenski ligi. To pomeni, da je slovenska liga lahko neka odskočna deska. Ne bi rekel, da je kljub ne najlažji situaciji slovenska liga za zanemarjati in podcenjevati.

Reprezentanco po dolgih letih znova čakajo kvalifikacije. Vi ste se z njimi kot igralec srečali. So ob tem pomlajevanju priložnost, da se postavijo pravi temelji za prihodnost reprezentance?
To je eden od naših ciljev. Zaradi tega smo se odločili za strukturiranje take mlajše reprezentance. S tem želimo postaviti temelj za prihodnost. To ne pomeni, da gremo v kvalifikacije z miselnostjo, da bomo lahko šli naprej. Zavedamo se, da bodo zelo naporne in zahtevne, saj igramo tri tekme na zelo vročih gostovanjih. Obenem naša ekipa ni med najbolj izkušenimi in zato se bomo morali zelo dobro pripraviti. Moramo biti konkretni že to poletje, da se uvrstimo na evropsko prvenstvo in s tem tudi naredimo temelj za prihodnost. Obe stvari morata biti izpolnjeni, ker bi lahko rekli, da ena izključuje drugo. Druge miselnosti, kot da obe zadovoljimo, sploh nimamo.

Po koncu reprezentančne kariere ste dejali, da ne želite izbirati naslednika. V kapetanski vlogi je to Goran Dragić. Verjetno je pravi naslednik?
Gogi je, bi lahko rekli, že kar veteran v reprezentanci in kapetan zadnjih akcij. S svojim odnosom do reprezentance je v tem smislu nekakšen moj naslednik. Ni pa edini. Tu je še nekaj igralcev, ki so pokazali enak odnos in zanos za igranje za Slovenijo.

Ob vas v različnih funkcijah v reprezentanci sodelujeta še dva nekdanja kapetana, Rašo Nesterović in Matjaž Smodiš. Težko bi imeli mladi košarkarji boljši vzor, kajne?
Upam, da bomo lahko z znanjem in izkušnjami, ki smo jih pridobili v vseh teh letih svojih karier, lahko dali in pomagali tem mladim fantom, da najprej spoznajo, kakšen je odnos igranja za reprezentanco, in jim potem tudi pomagali, da razvijejo svoje igralske odlike še na višjo raven, kar jim bo prav prišlo tudi v klubskih karierah.

Že v zadnji sezoni v Barceloni ste imeli nekakšno mentorsko vlogo. Je bila že kar podobna trenerskemu delu?
Lahko rečem, da mi je ta sezona zelo prav prišla, kar se tiče spoznavanja delovanja mentorske in lahko tudi rečem trenerske vloge ter dela z mladimi. Naučil sem se ogromno stvari, ki mi bodo prišle prav v prihodnosti pri trenerskem delu.

Zdaj ste dokončno zaprli igralsko poglavje. Ste dolgo premlevali in se odločali?
Odločil sem se, da končam kariero profesionalnega košarkarja in postavim piko enemu čudovitemu obdobju svoje mladosti. Obračam stran in začnem pisati novo poglavje. Moja želja je, da postanem trener. Reprezentanca mi je vedno pomenila ogromno in vedno sem rad igral zanjo. S ponosom sem nosil slovenski dres. Nič drugače pa ni v drugi vlogi, torej v vlogi trenerja. Bom pa tudi v prihodnje sodeloval z Barcelono.