Poletno obdobje vsake štiri leta za najboljše izbrane vrste predstavlja pripravo na vrhunec reprezentančne košarke – olimpijske igre. Tudi ta trenutek bi sicer moralo biti tako, toda pandemija novega koronavirusa je olimpijske igre v Tokiu prestavila za leto dni in najboljši košarkarji na svetu namesto, da bi se potili v dresih z reprezentančnim grbom, zdaj trenirajo za zaključek sezone v Ligi NBA.
ZDA so na zadnjih treh igrah osvojile zlato, brez dvoma pa bodo tudi v japonsko prestolnico odpeljale najmočnejšo zasedbo, ki jo bodo lahko. Olimpijsko zlato seveda predstavlja ob šampionskem prstanu NBA-ja največjo lovoriko v košarki, obenem pa so Američani praktično vedno, ko na veliko tekmovanje niso pripeljali polnega arzenala, imeli težave oziroma so se opekli. Tako je bilo tudi na zadnjem svetovnem prvenstvu, ko so izpadli v četrtfinalu.
Leto 1992 je predstavljalo prelomnico. Namreč tedaj so prvič na olimpijskih igrah zaigrali t. i. profesionalci iz Lige NBA in v Barceloni je pod ameriško zastavo igralo zares fantastično moštvo, ki se ga je oprijelo ime Dream Team (sanjsko moštvo, op. a.). Od tedaj so Američani le leta 2004 ostali brez olimpijskega zlata, še vedno pa za najboljšo košarkarsko reprezentanco velja zasedba iz leta 1992. Sestavljena je bila iz najboljših igralcev 80. in začetka 90. let, namenjena ji je bila velika pozornost in je poskrbela za izjemen dvig popularnosti košarke ter NBA-ja.
Čeprav so bile zadnje tri olimpijske zasedbe vse izvrstne, pa je za mnoge druga najboljša ekipa tista iz leta 1996, ki je ob stoletnici olimpijskih iger moderne dobe nastopila pred domačimi gledalci v Atlanti. Vse zadnje olimpijske generacije – 2008, 2012 in 2016 – so bile odlične, vse s samimi imenitnimi košarkarji, ki so zbirali prstane in MVP-nazive, a v nobeni od teh (verjetno) ne bo toliko članov Hiše slavnih, kot sta jih imeli prvi dve. V obeh selekcijah iz 90. let – za mnoge zlati dobi Lige NBA – je nastopilo po kar 11 bodočih stanovalcev Košarkarskega hrama slavnih.
Medtem ko je vsa pozornost (upravičeno) namenjena prvotni sanjski zasedbi, pa je Dream Team III večkrat spregledan. Vmes je druga različica nastopila na svetovnem prvenstvu leta 1994 v Kanadi, dominirala, a po imenih je vseeno zaostala za olimpijskima selekcijama tistega obdobja. Shaquille O'Neal, ki je blestel na omenjenem svetovnem prvenstvu, je pred leti v enem izmed pogovorov dejal, da bi Dream Team II po njegovem mnenju premagal originalnega. Velika večina se z besedami enega najbolj dominantnih centrov vseh časov seveda ne strinja, bolj realna pa je primerjava med zasedbama 1992 in 1996. Shaq, ki je mesto v prvem sanjskem moštvu v izboru študentskega košarkarja izgubil proti Christianu Laettnerju, je olimpijsko zlato osvojil v Atlanti.
Generacija 1996 še zdaleč ni imela takšnega vpliva kot predhodna, prav tako še zdaleč ni bila deležna tolikšne pozornosti, a bila je podobno sanjska. Ekipa je bila na neki način še bolj načrtno sestavljena in je imela bolj raznoliko ter širšo zasedbo. V obeh je bilo po 11 "hall of famerjev". Medtem ko je leta 1992 zaigral Laettner, ki je bil tedaj še na kolidžu in je bil najslabši posameznik Dream Teama, je edini, ki (še) ni dobil mesta v hramu v Springfieldu iz selekcije iz Atlante Anfernee Hardaway. Ko je prišel v olimpijsko ekipo, je bil Penny izjemen košarkar, poleg Michaela Jordana morda celo najbolj priljubljen tedaj na svetu, a bleščečo kariero, ki jo je na sijajen način začel v NBA-ju, so mu preprečile kronične poškodbe.
V tisti ekipi je bilo še eno ime, v povezavi s katerim na misel pride vprašanje, kaj bi bilo, če ne bi bilo poškodb, Grant Hill. Penny in Hill sta bila v tistem obdobju vzhajajoči superzvezdi, ki sta osvajali košarkarski svet. Vsestranska mladeniča sta navduševala na parketu, njuna popularnost pa je bila skoraj primerljiva z Jordanovo. Njegovo leteče visočanstvo je, ko so ga prav leta 1996 vprašali, koga vidi kot svojega naslednika, izpostavil Hardawaya in Hilla, čeprav sta po načinu igre bolj spominjala Penny kot visok organizator igre s sijajnim pregledom in izjemnimi atletskimi sposobnostmi na Magica Johnsona, Grant pa kot krilni košarkar, ki je znal vse, na Larryja Birda.
Prav legendi Lakersov in Celticsov, ki sta blesteli v 80. letih, sta dali Dream Teamu 1992 tisto čarobnost, četudi sta zaključevala karieri, Larry je v Barceloni zaradi poškodbe igral zelo malo, Johnson pa je že predtem zaradi virusa HIV prekinil športno pot. Magic in Bird ter njuni nepozabni boji so postavili temelje svetovni popularnosti NBA-ja, piko na i pa je postavil Jordan. Za večino najboljši košarkar vseh časov – ne le, da je bil ekstremno popularen – je praktično postal večji od športa. In prav to je manjkalo generaciji 1996, da se je večkrat ne primerja z olimpijsko selekcijo predtem.
Jordan je zlato osvojil že v Los Angelesu leta 1984, ko je videl, kdo vse bo nastopil, pa je privolil tudi v sodelovanje v Barceloni. Štiri leta pozneje si je nadel četrti prstan z Bullsi, ki so v tisti sezoni v rednem delu postavili do tedaj rekordnih 72 zmag. Razmišljal je že, da bi odpovedal nastop leta 1992, tako da ni presenetljivo, da ga ni bilo v Atlanti. Kot je zapisal NBC, je najboljši košarkar v ligi dejal, da raje prepušča olimpijsko priložnost še drugim, Chicago Tribune pa je poročal, da se obenem tudi ni popolnoma strinjal s selekcijo, predvsem, da med 12 ni bilo Shawna Kempa, ki je blestel pri Seattlu, s katerim se je Chicago takrat srečal v finalu.
Morda bi bil v (virtualnem) obračunu teh dveh selekcij prav Jordan jeziček na tehtnici. Četudi ni bilo legendarne triindvajsetice oziroma olimpijske devetice, pa so bili v ekipi Lennya Wilkensa, ki je v Hiši slavnih mesto dobil tako kot igralec kot tudi trener, leta 1992 pa je bil pomočnik Chucka Dalyja, takrat zbrani najboljši. Vseh 12 je tistega leta nastopilo na All Star tekmi. Zasedba je bila za mnoge bolj kompletna kot iz leta 1992, predvsem pa je bila boljša defenzivno in tudi velja za najboljšo ameriško reprezentanco v obrambi do zdaj.
Na čelu z najboljšim obrambnim igralcem sezone 1995/96 Garyjem Paytonom in Scottiejem Pippnom, ki je bil kar desetkrat v obrambni peterki lige, so vršili visok pritisk že pri organizaciji nasprotnikove igre. Če jim je uspelo prebiti to linijo na perimetru, pa jih je pod obročem čakala izjemna centrska naveza Hakeem Olajuwon, David Robinson in O'Neal. Pet košarkarjev, poleg Pippena in Robinsona še Charles Barkley, Karl Malone in John Stockton, je zaigralo tako leta 1992 kot 1996. Zasedba iz Atlante je bila izjemna mešanica izkušenih košarkarjev, ki so bili v najboljših letih oziroma na vrhuncu moči, in treh mladeničev, ki so v ta leta prihajali.
Hill in Hardaway sta bila najboljša mlada košarkarja na položaju od ena do tri, Shaq pa pod obročem. Še posebej velja omeniti centrsko linijo Dream Teama III, ki je bila preprosto fantastična oziroma najboljša do zdaj v kateri koli košarkarski zasedbi. Shaq, Olajuwon in Robinson so bili najdominantnejši centri 90. let. Ko se je Jordan prvič upokojil, sta Dream in Admiral pobrala vsak po en naziv MVP-ja sezone, ko se je drugič, pa ga je prejel O'Neal.
Poleg odlične obrambe in močne centrske linije, je ekipo odlikoval tudi dober met z razdalje. Najnatančnejša sta bila Reggie Miller, eden najboljših ostrostrelcev vseh časov, in Mitch Richmond, a ravno položaj dve je bil v tej zasedbi najšibkejši, še posebej v primerjavi s 1992, ko sta jo pokrila Jordan in Clyde Drexler. Morda je ravno Jordan tisti, ki naredi razliko med obema ekipama, pa tudi Barkley je v enem izmed intervjujev dejal, da ekipa v Atlanti še zdaleč ni imela takšne kemije kot leta 1996, zato tudi na domačih igrah ni bilo tako zabavno kot v Barceloni.
Američani so sicer v Georgia Domu v skupini premagali Litvo, Hrvaško, Kitajsko, Argentino in Angolo s povprečno razliko dobrih 35 točk. V četrtfinalu je najprej z 98:75 padla Brazilija, kar je bila najmanjša razlika na ameriških tekmah. V polfinalu so s 101:73 odpravili Avstralijo, v finalu pa s 95:69 ZR Jugoslavijo. Litva je ubranila bron iz Barcelone.
Sicer ne tako pogosto kot za 1992 pa se tudi za Atlanto poraja vprašanje, kako konkurenčna bi bila reprezentanca nekdanje Jugoslavije, če bi tedaj še igrala skupaj. Namreč generacija, ki je ob koncu skupne države dominirala v Evropi in se zavihtela tudi na svetovni vrh, bi ravno leta 1996 bila na vrhuncu moči, hkrati pa so vsi ti izjemni posamezniki v času iger v Atlanti v večini imeli veliko izkušenj tudi iz NBA-ja. ZR Jugoslaviji je podobno kot Hrvaški v finalu v Barceloni zmanjkalo moči in jasno tudi kakovosti. Kader preprosto ni bil dovolj širok, da bi se lahko še bolj enakovredno kosali s favoriziranimi Američani.
Najuspešnejši evropski trener Željko Obradović, ki je v Atlanti vodil reprezentanco do srebra, je nekoč dejal: "Vseeno je, kaj si danes mislim. Toda takrat sem imel pod košem Divca, Savića in mladega Rebračo, ki je prvič igral na igrah, Savić je bil poškodovan, Divac pa je imel osebne napake. Si predstavljate, da bi imel Rađo, Kukoča, Petrovića, Zdovca, Komazeca, Vrankovića … To bi bilo nekaj popolnoma drugega. V kakšnem obsegu? Mi smo se upirali 30 minut, dokler ni pete osebne dobil Divac."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje