V soboto bo Goran odigral zadnjo tekmo v karieri. Na poslovilnem spektaklu, ki nosi ime Noč zmaja, bo imel svojo vlogo seveda tudi Zoran. Ko je bil mlajši, je bil vedno malce v bratovi senci, toda na čelu z očetom Marinkom so tisti, ki so ga dobro poznali, ves čas zatrjevali, da je prav tako zelo nadarjen tudi on. Čeprav sta si – oba levoroka – po slogu igranja in po značaju različna, pa tudi njega odlikuje nepopustljivost, požrtvovalnost in izjemna borbenost na igrišču. Kot so poudarjali trenerji, Zole v garderobo in na parket prinese energijo, s katero okuži celotno ekipo.

In zaradi tega je tudi dosegel najvišjo raven košarke. Ko je bil še mlajši, je bil dober strelec, ob prehodu v člansko kategorijo so ga zaradi telesnih sposobnosti preobrazili v obrambnega specialista, ki je bil v napadu podobno kot brat najnevarnejši v bliskovitih protinapadih in prodorih, a z leti, ko je dozoreval in postajal bolj kompleten igralec, je izboljšal tudi met. Pri 35 letih je po izteku pogodbe z Olimpijo na njegov naslov priromala ponudba Bilbaa iz močne španske lige, kjer začenja novo epizodo v karieri, toda priprave na sezono bo seveda prekinil za obisk bratovega slovesa.

Goranov najljubši igralec Danilović, Zoranov Bodiroga

"Ta tekma bo zagotovo lepa izkušnja. Res je, da Goran že eno leto ne igra več, ampak to je zdaj to. Zadnja tekma, da se poslovi od košarke in igranja. Se je veselimo," je dejal izkušeni Ljubljančan. Na stoženskem parketu bodo številni košarkarski velikani, mlajši izmed bratov Dragić pa se najbolj veseli, da bo tudi on lahko zaigral proti Stevu Nashu: "Mislim, da si Goran zasluži tako slovo. Vidi se tudi, kdo vse pride na tekmo. Če ne bi bilo tako, ne bi prišla taka imena. Proti večini sem že igral oziroma sem igral z njimi. Recimo, da se pa najbolj veselim Steva Nasha. Lepo bo igrati proti njemu, saj je bila takrat, ko je šel Gogi v Phoenix, to velika stvar, da sta bila soigralca. Še posebej zanj, ker sta oba organizatorja igre."

Nash je bil Goranov mentor pri Sunsih. Od legendarnega Kanadčana se je, kot je večkrat poudaril, ogromno naučil, med drugim tudi, kako biti pravi profesionalec. Ko pa je bil mlajši, je bil njegov najljubši igralec Predrag Danilović, ki je tudi potrdil svoj prihod. Med povabljenimi pa je tudi najljubši Zoranov košarkar iz otroštva: "Goran se je navduševal nad Danilovićem, moj je bil pa Dejan Bodiroga. Res sem vesel, da pride. Upam, da ga bom spoznal, spregovoril z njim kakšno besedo in naredil skupno fotografijo. Ko je prišel z Barcelono na gostovanje k Olimpiji, sem dobil njegov podpis. Ves čas sem ga nosil s sabo v mesečni vozovnici, dokler mi ga enkrat Goran ni izmaknil in potem se je izgubil."

Zoran še ne ve, če bo z Gogijem v soboto soigralec ali si bosta brata stala nasproti. Namreč ekipe bodo znane šele v petek na gala večerji, ko bosta Goran in Luka Dončić kot kapetana moštev izbrala postavi. Sicer se brata iz Kosez velikokrat nista pomerila med sabo. Ko je bil Goran v sezoni 2007/08 posojen Olimpiji, se je Zoran, tedaj še najstnik, prebijal v prvo ekipo Slovana. Tedaj sta se srečala, a le za kratek čas. Potem je odšel starejši v Ligo NBA, kjer je ostal do konca kariere. Ko je na največji košarkarski oder stopil tudi Zoki, pa sta bila tako v Phoenixu kot v Miamiju tisto sezono soigralca. Sta si pa vrsto let garderobo delila v reprezentanci, kjer sta bila nekaj časa tudi glavna nosilca igre.

Skupno igranje za reprezentanco nekaj posebnega

"Skupaj sva igrala tudi v klubu, ampak to za reprezentanco je bilo pa vedno nekaj posebnega. Nosiš grb Slovenije, kar je nekaj velikega, ob tem pa še igraš z bratom. Dobro sem ga čital na parketu, vedel sem, kako igra. Takrat, ko sem prišel v reprezentanco, smo igrali hitro, t. i. "run and gun" košarko. Pa saj vsi veste, kako igra Gora. Ima dober pregled, veliko podaja in z njim je bilo lahko vsem igrati, ne le meni. Je bil pa res lep občutek, ko sva si delila parket in to na tako visoki ravni. Potem je to postala stalnica in sva bila vsega skupaj že vajena," je dejal ponosni mlajši brat.

"Ko sem prihajal v reprezentanco, je selektor Božidar Maljković videl v meni potencial in mi je dal zajetno minutažo 20 minut že na mojem prvem evropskem prvenstvu leta 2011 v Litvi. Takrat sem dobil samozavest in zaigral, kot znam. Hkrati me je Goran ves čas spodbujal in mi bil v podporo. Se spomnim tekme proti Rusiji in sem moral pokrivati Kirilenka, ki je bil tedaj med najboljšimi v Evropi. Goran mi je rekel, poglej, njega moraš ustaviti in boš videl, koliko ljudi te bo opazilo. Tu so agentje, ogledniki … Dodatno me je podžgal, da sem dal vse od sebe," je nadaljeval košarkar, ki ima med trenutno aktivnimi slovenskimi igralci še vedno največ evroligaških izkušenj.

Ko je Goran leta 2008 odšel v Ligo NBA, je bil Zoran še vedno pri Slovanu, kjer je opozoril nase: "Takrat so bili obrazi lige Kobe Bryant, Shaquille O'Neal, Steve Nash … Že da je bil soigralec Shaqa, je bila velika stvar. Tam je bil tudi Grant Hill, ki smo ga spremljali, ko smo bili mlajši. Gledal sem tekme, če niso bile prepozne. Sem bil pa v ZDA leta 2010, ko so igrali finale Zahoda proti Lakersom in ko je Ron Artest dal tisti neverjeten koš …" Kadar koli so dvomili o njem, je mlajši od bratov Dragić s trmo in borbenostjo pokazal svojo kakovost. Ko je prišel v Krko, ni bil nosilec igre, a se je to hitro spremenilo. Unicaja Malaga ga je recimo že hotela posoditi, toda potem je bil v tisti sezoni celo najboljši igralec andaluzijske zasedbe.

Kadar koli je potreboval nasvet, je Goran pomagal

"Najbolj cenim, da zmeraj, ko sem ga potreboval oziroma ga potrebujem za kakšen nasvet, pomaga. Hvaležen sem, da je postavil visoke standarde. Mogoče se sprva nisem oziral na to, potem pa me je nekako gnalo naprej, da hočem tudi jaz narediti nekaj v svoji karieri. Da me ne bodo poznali le kot mlajšega brata Gorana, ampak da vidijo košarkarja Zorana Dragića. Upam, da sem to uspel in hvala mu, da me je gnal naprej. Da mi je dal nek zagon, da sem bil še toliko bolj lačen," je povedal Zoran in dodal, da se zaveda, da bo v soboto dogodek poln čustev: "Verjetno bodo, ko se bodo odštevale zadnje minute, čustva prišla na dan. Verjetno bi jih bilo še več, če bi naredil takoj po koncu, saj zdaj, kot pravim, že ne igra eno leto. Vseeno pa bodo, ko bodo kakšni posnetki ali kaj podobnega, na plan prišli spomini in bo verjetno pritekla tudi kakšna solza, oziroma bo vsaj nekaj grenkega priokusa, da je to zdaj res to."

"Prejmem veliko vprašanj o njegovi karieri. Jaz sem v prvi vrsti nanj gledal kot na svojega brata. Verjetno mi res v spominu najbolj ostaja evropsko prvenstvo 2017, ko je igral nerealno. Mislim, da bolje ne bi mogel. Ob tem pa tudi vse, kar je naredil v NBA-ju. Vse skupaj je postala stalnica, vem pa, kako je bilo na začetku kariere. Na koncu je imel srečo, da je bil tedaj menjan v Houston. Ko je Lowry, ki je bil prvi "play", zbolel, je dobil priložnost in jo izkoristil. Če ne bi bilo tako, vprašanje, kako bi se izšla njegova pot. Bil je potrpežljiv, dočakal priložnost in jo izkoristil. Vedno moraš biti pripravljen. Potem je igral izjemno, imel dva meseca povprečje skoraj trojni dvojček in takrat se je dokončno uveljavil. Ko si enkrat izboriš mesto prvega organizatorja igre, pa se samozavest močno poveča," je še sklenil Zoran.