1095 točk je danes 38-letni Ljubljančan dal v slovenskem dresu. Od leta 2006 do 2017 je bil nepogrešljiv član izbrane vrste, po petletni upokojitvi pa se je pred dvema letoma vrnil in odigral še eno veliko tekmovanje. Skupaj je slovenske barve zastopal na treh svetovnih prvenstvih in šestih evropskih, vedno pa bo velikan slovenskega športa v spominu ostal kot zlati kapetan na nepozabnem EuroBasketu 2017.

V mlajših selekcijah je prvo priložnost dočakal šele v mladinski kategoriji. Je pa zato leta 2004 odpotoval na evropsko prvenstvo do 20 let. Na turnirju, kjer so igrali košarkarji letnikov 1984 in 1985, je bil Goran, ki je rojen leta 1986, najmlajši v slovenski vrsti, ki jo je vodil Ivan Sunara, njegov pomočnik pa je bil Miro Alilović, s katerim je sodeloval pri Slovanu. Erazem Lorbek, ki je bil izbran za MVP-ja prvenstva, Saša Zagorac, Domen Lorbek, Hasan Rizvić in druščina so v Brnu postali evropski prvaki, kar je bila druga zlata medalja za slovensko košarko po Ohridu 2000, kjer so prav tako naslov osvojili igralci do 20 let. Na Češkem je Dragić igral po sedem minut na tekmo in dajal pa 2,7 točke. Leto pozneje, ko je Slovenija evropsko prvenstvo mlajših članov v Rusiji končala na desetem mestu, je bil z dobrimi 15 točkami na srečanje že prvi strelec.

Priložnost je v članski reprezentanci dočakal že leta 2006. Tedaj je bil selektor Aleš Pipan, ki ga je vodil tudi pri Slovanu, Dragić pa je bil najmlajši v selekciji, ki je prvič nastopila na svetovnem prvenstvu. Goran je dobil prednost pred Nebojšo Joksimovićem in Domnom Lorbkom, bil pa je tretji organizator igre za Benom Udrihom in Jako Lakovičem. Svetovno prvenstvo je bila na Japonskem, Slovenija pa je skupinski del igrala v Saporu. Za uvod je s 96:79 premagala Senegal in le na tej tekmi je tedaj golobradi 20-letnik stopil na parket.

Slovenci so nato klonili pred Italijo, ZDA in Kitajsko, toda zmaga nad Portorikom je bila dovolj za napredovanje v izločilne boje, ki so se igrali v Saitama SuperAreni, kjer je Slovenija kasneje nastopila na olimpijskih igrah v Tokiu. Tu so Pipanovi varovanci odigrali le eno srečanje, saj je bila v osmini finala z 90:84 boljša Turčija. Prvaki so postali Španci, ki so bili v finalu boljši od Grkov, tretji pa so bili Američani.

"Takrat sem bil najprej presrečen, da sem lahko prvič igral za Slovenijo v članski kategoriji. Z izjemo Raša, ki sem ga spoznal, ko sem imel 11 let, vseh teh fantov takrat nisem poznal. Tedaj me je takoj vzel pod svoje okrilje. Mislim, to so fantje, ki so bili moji idoli, in sem jih gledal, kako so igrali za slovenske barve in v svojih klubih. Moja želja je bila, da nekega dne postanem tako kot oni, da igram za Slovenijo, pridem v Ligo NBA ali Evroligo. Ko sem bil prvič zraven, sem bil malce preplašen, sem bil kar tiho in nisem veliko govoril. Gledal sem, se učil, potem pa, ko je minil prvi mesec in sem videl, da so res vsi čudoviti fantje, ki so me sprejeli za svojega, sem se malce odprl. Potem pa so nastale vse te zgodbice, stkala so se prijateljstva, in res imam zelo lepe spomine na vse skupaj," je v intervjuju za MMC dejal Dragić.

Dragić je zatem odšel v Vitorio k Baskonii, ki pa ga je posodila v Murcio. Španija je bila tudi gostiteljica naslednjega velikega tekmovanja. Prva violina reprezentance je bil Lakovič, Dragić pa je pod Pipanovo taktirko že prevzemal vidnejšo vlogo. Na turnirju je sicer igral s posebno zaščitno masko, saj si je med pripravami po trku s Theom Papalukasom zlomil nos. V Alicanteju je Slovenija prvenstvo začela z zmago nad Italijo. S trojko je tik pred sireno odločil Lakovič. Potem je zanesljivo 'padla' Poljska in za piko na i za točko še Francija. Na tem obračunu se je Dragić izkazal z obrambo na Tonyju Parkerju, ki je bil tedaj že eden najboljših organizatorjev igre na svetu.

Popotnica pred nadaljevanjem prvenstva je bila odlična. V Madridu so v drugem delu klonili še Turki in Nemci, so pa bili boljši Litovci, kar je v četrtfinalu prineslo obračun z Grki, tedanjimi branilci naslova. Dve minuti in 40 sekund je bilo še do konca, ko je Slovenija vodila z 61:49, sedem je bila razlika pred zadnjo minuto, toda Papalukas in Nikos Zisis sta zrežirala neverjeten preobrat. 63:62 je slavila Grčija, ki je bila na koncu četrta za Rusijo, Španijo in Litvo. Slovenija je po porazu z Nemčijo in z zmago nad Francijo zasedla sedmo mesto. Goranovo povprečje je na prvenstvu znašalo 5,4 točke.

Baskonia ga je prihodnjo sezono posodila Olimpiji, kjer je prvič zaigral v Evroligi, poleti 2008 pa je bil izbran na naboru Lige NBA. Potem je tudi odšel v ZDA, vmes pa je s Slovenijo odigral še kvalifikacijski turnir za uvrstitev na olimpijske igre. Gostila ga je atenska Oaka, Slovenci pa so, potem ko so premagali Južno Korejo in Kanado, izgubili s Portorikom in se poslovili od nastopa v Pekingu. Olimpijsko vozovnico so si priborili Grki, Hrvati in Nemci. Dragić je na tistih treh dvobojih dajal po 6,3 točke.

Po prvi Goranovi sezoni v NBA-ju je bil na sporedu evropsko prvenstvo na Poljskem. Selektor je postal Jure Zdovc, ki je zbral vse najboljše slovenske košarkarje in bil tudi prvi, ki je na glas govoril o naskoku na medaljo. Do tedaj je bilo vsako leto nekaj odpovedi, leta 2009 pa so se vabilu odzvali vsi. Saša Vujačić se potem sicer ni ujel z ekipo, tik pred prvenstvom pa se je poškodoval Beno Udrih. Organizacija igre je bila tako (znova) v rokah Lakoviča in Dragića. V Varšavi so Slovenci začeli z zmagama nad Veliko Britanijo in Srbijo, potem pa je bila po podaljšku boljša Španija. Dragić je bil prvi slovenski strelec na tej tekmi z 19 točkami.

Po selitvi v Lodž je Slovenija najprej nadigrala Litvo, a plačala velik davek, saj se je poškodoval Gogi. Nanj je padel Robertas Javtokas. Reprezentančni zdravniki so sprva verjeli, da bo še lahko pomagal reprezentanci, toda bolečina je bila prevelika. Da gre za resnejšo poškodbo, so potrdili tudi zdravniki v ZDA, saj so morali slike poškodovanega kolena poslati njegovemu klubu. Slovenci so na krilih Erazma Lorbka, ki je bil izbran v postavo turnirja, premagali še Poljsko in Turčijo, z zmago nad Hrvaško (67:65) pa končno preskočili četrtfinale. Dramatična je bila tudi polfinalna tekma s Srbijo, ki je napredovala po podaljšku (96:92). V finalu potem sicer ni bila konkurenčna Španiji, Slovenija pa je izgubila tudi obračun za tretje mesto. Grčija je slavila s 57:56. Dragić je prvenstvo sklenil s povprečjem 9,3 točke.

Vodenje reprezentance je potem prevzel Memi Bečirović, s katerim je Dragić sodeloval prvo polovico sezone, ko je bil posojen Olimpiji. S četrtim mestom na Poljskem si je Slovenija priigrala drugi nastop na svetovnem prvenstvu, ki ga je leta 2010 gostila Turčija. Goran je imel na pripravah prvič bratovo družbo, toda Bečirović je prav kot zadnjega prečrtal Zorana Dragića. Že predtem je priprave zapustil Beno Udrih, ki ni bil zadovoljen z razporeditvijo vlog, tako da sta dirigentsko palico tudi tokrat vihtela Lakovič in Goran, ki je prevzemal počasi mesto ključnega moža.

Na svetovnem prvenstvu je bil s povprečjem 12,7 točke prvič glavni strelec reprezentance, ki je v skupini v Carigradu premagala Tunizijo, Hrvaško, Brazilijo in Iran, klonila pa le pred kasnejšimi prvaki Američani. V osmini finala je visoko ugnala še Avstralijo, potem pa je zanesljivo izgubila četrtfinalni obračun s Turki (95:68), ki so osvojili srebrno medaljo. Tretji so bili Litovci. Na koncu je bila Slovenija osma, saj je v dvobojih za razvrstitev morala priznati premoč še Španiji in Rusiji.

Sledila je nova selektorska menjava, prvič pa je bil za krmilom Slovenije tuji strokovnjak. Božidar Maljković je vodil reprezentanco na naslednjih dveh evropskih prvenstvih. V Litvi leta 2011 je bil Dragić znova prvi strelec. Dajal je po 11,7 točke na tekmo, na velikem tekmovanju pa je prvič zaigral tudi njegov brat Zoran. Sicer Slovenija na EuroBasketu ni navdušila. Skupinski del je igrala v Klaipedi, kjer je izgubila le z Rusijo, premagala pa Gruzijo, Bolgarijo, Ukrajino in Belgijo.

Slabše ji je šlo v Vilni, kjer sta bili od nje najprej boljši Grčija in Makedonija, ki je bila s četrtim mestom tedaj največje presenečenje turnirja. Po zmagi nad Finsko se je uvrstila v izločilne boje v Kaunas, kjer pa je s 86:64 zanesljivo v četrtfinalu zmagala Španija, ki je nato ubranila naslov. Francija je bila druga, Rusija pa tretja. Slovenci so potem s porazom proti Litvi ostali brez mesta v kvalifikacijah za olimpijske igre. Za zaključek so z 72:68 v obračunu za sedmo mesto premagali Srbijo. Po prvenstvu je Goran dejal, da bi morala reprezentanca igrati hitrejšo košarko.

Čez dve leti je Slovenija gostila evropsko košarkarsko elito. Slovenska igra je bila hitrejša, ni pa izpolnila visokih pričakovanj in napovedi po osvojeni medalji na domačem parketu. Slovenijo je sicer zajela košarkarska evforija. Brata Goran in Zoran sta bila izjemno popularna, tudi najučinkovitejša posameznika izbrane vrste, ki je skupinski del igrala v Celju. Najprej se je namučila s Češko, potem pa vzela skalp dvakratnih zaporednih prvakov Špancev. Na krilih tega uspeha je bila boljša od Gruzije, toda skupinski del končala z dvema porazoma. Po podaljšku je morala priznati premoč Hrvaški, nazadnje pa še odpisani Poljski.

Čeprav je drugi del v Stožicah dobro odigrala, poraza s Hrvaško pa v boju za prvo mesto ji ni uspelo nadomestiti. Premagala je Italijo in Grčijo, izgubila pa s prav tako odpisano Finsko. V četrtfinalu jo je po drugem mestu v svoji skupini čakala Francija. Slovenija je dolgo držala korak s Parkerjem in druščino, ki pa so vseeno na koncu slavili z 72:62. Z zmagama nad Srbijo in Ukrajino si je priborila peto mesto. Prvenstvo so osvojili Francozi, ki so v finalu odpravili Litvo, tretji pa so bili Španci. Dragić, ki je v povprečju statistiko polnil s 15,8 točke, 3,5 skoka in 4,5 podaje je bil uvrščen v najboljšo peterko turnirja.

Po odhodu Maljkovića se je na slovensko klop vrnil Zdovc, ki je vodil reprezentanco na svetovno prvenstvo 2014. Turnir je bil v Španiji. Sprva je bilo nekaj dvomov o nastopu Gorana, ki je vseeno igral, prvič pa je bil kapetan izbrane vrste. Na Gran Canarii je Slovenija dobro začela prvenstvo. Bila je boljša od Avstralije, Mehike, Južne Koreje in Angole. Pred odhodom iz Las Palmasa je izgubila z Litvo, potem ko je vodila že za 12 točk. V zadnji četrtini je sledil popoln mrk, saj so Zdovčevi varovanci dosegli le dve točki. Srečanje so izgubili s 67:64.

Ker so Avstralci namerno prepustili zmago Angoli, je pomenilo, da se bo Slovenija v primeru preboja v četrtfinale srečala z absolutnimi favoriti turnirja Američani. Na prvenstvu je bilo vse pripravljeno za veliki finale Španija – ZDA, toda v Madridu so načrte v četrtfinalu gostiteljem prekrižali Francozi. Tudi avstralska kalkulacija se ni obrestovala, saj je bila v osmini finala boljša Turčija. Slovenija je s prvo oviro v izločilnih bojih v Barceloni Dominikansko republiko opravila zanesljivo, potem pa je bila pričakovano nemočna proti Američanom (119:76). Dragićev učinek je v Španiji v povprečju znašal 16 točk.

Sledila je prva reprezentančna akcija, ki se je Goran ni udeležil. Vlogo prvega moža je na evropskem prvenstvu 2015 prevzel Zoran, toda Slovenija je brez svojega najboljšega košarkarja izpadla v osmini finala. Kot je zatem za MMC ob obisku Miamija, kamor se je tisto leto preselil iz Phoenixa, priznal Ljubljančan, mu je prosto reprezentančno poletje bolj škodovalo kot koristilo. Tudi v klubu so priznali, da so naredili napako, ko so "odsvetovali" sodelovanje, preprečiti ga namreč po pravilih niso smeli. Zdovc je po tistem evropskem prvenstvu odšel, reprezentanco pa je prevzel Igor Kokoškov, s katerim je Dragić sodeloval v Phoenixu, kjer je bil srbski strokovnjak pomočnik, in stkal prijateljske vezi.

Dober odnos med selektorjem in kapetanom ter prvim igralcem je hitro obrodil sadove. Slovenija je leta 2016 suvereno opravila s kvalifikacijami za EuroBasket in postavila temelje za leto 2017, ki je bilo zgodovinsko. V skupini je bila zlahka prva, po dvakrat je premagala Ukrajino, Bolgarijo in Kosovo. Goran je v povprečju na kvalifikacijskih dvobojih dajal 17,4 toče na tekmo. Udarno navezo je tvoril z bratom, ki pa se je potem med sezono poškodoval in zaradi dolgotrajnega okrevanja izpustil evropsko prvenstvo. Toda tedaj je Slovenija dobila novo "okrepitev", izjemno nadarjenega Luko Dončića, ki je že pri 18 napovedal zlato medaljo z reprezentanco.

O kolajni sta na glas govorila tudi Dragić in Rašo Nesterović, nekdanji kapetan, ki je tedaj opravljal vlogo generalnega sekretarja in je bil med najzaslužnejšimi, da je slovenski dres oblekel Anthony Randolph. Naturalizirani Američan je prinesel novo dimenzijo in bil pomemben kamenček v šampionskem mozaiku. Na evropskem prvenstvu je Goran dokončno potrdil, da je iz nekoč neugodnega eksplozivnega levičarja postal celosten organizator igre s širokim repertoarjem košarkarskega orožja. Na evropskem prvenstvu je blestel s sijajnimi predstavami na parketu in zunaj njega v vlogi nespornega vodje kot zrel, premišljen in popolnoma osredotočen na končni cilj – kolajno. Čeprav med pripravami niso blesteli, pa so Slovenci našli zmagovito formulo, ko so se povezali v izjemno celoto. Postali so prava ekipa, ki je na turnirju rasla in na koncu poskrbela za nepozaben mejnik slovenskega športa.

"Verjel sem že od začetka. Če ne bi verjel, ne bi tega rekel v medijih. Bilo pa je predvsem zaradi dveh stvari, ki sta se zgodili. Prvič je prišel trener, ki je bil po mojem okusu. Ko sem videl, da lahko naredi sistem, ki bo ugajal meni in vsem drugim fantom. Videli smo, da so vsi trenerji pred njim nekako igrali bolj zaprto, bolj obrambno, in če lahko rečemo tako, počasno igro. Ko pa je postal trener Igor Kokoškov, sem takoj videl, da bo to hitra igra, z veliko tranzicije. Vse je bilo hitreje, in mislim, da imajo v evropski košarki druge ekipe kar veliko težav s tem. Druga stvar pa je, ko sem šel z Rašem v Madrid prepričevat Anthonyja Randolpha. Mislim, da do takrat v ekipi nismo nikoli imeli take štirice. Matjaž Smodiš je bil v mlajših letih skočen in je igral lahko več položajev. Toda ko sem jaz s Smokijem igral v reprezentanci, je bil že starejši in je nekako spremenil igro. Bolj je igral s hrbtom, "pick and pop" … V obrambi ni toliko prevzemal. Z Randolphom pa smo dobili čisto drugačno dimenzijo. Lahko je igral obrambo praktično od ena do pet, lahko smo z njim prevzemali, lahko je dal žogo na tla, razširil igro, igral izven trojke, po globini, pod obročem … To je tisto, kar sem si predstavljal, kako bo videti, potem pa še nekakšna češnja na torti nedvomno Luka Dončić. Takrat še nobeden ni vedel, kako bo to delovalo. Vedeli smo, da je zelo nadarjen, toda nobeden si ni predstavljal, da bomo dobili od njega, kar smo. Na koncu imaš tak trio in preostale igralce, ki sledijo. Vsak ve, kaj in kako je treba delati, vsak ima svojo vlogo, trenerja, ki mu vsi zaupajo, nima težav z avtoriteto in vse skupaj je tako, da na koncu začneš verjeti. Prvi dve tekmi ali tri, potem si pa prvi v skupini in nekako odstotki rastejo in si rečeš, to je pa res to. Mislim, da imamo ekipo za medaljo," se je spomnil EuroBasketa.

V Helsinkih se je začelo z zmago nad Poljsko (90:81) in Dragićevimi 30 točkami. 29 jih je dal Finski, ki jo je Slovenija ugnala z 81:78. 78:72 je bil rezultat na obračunu z Grčijo, ki ga je Goran končal z 20 točkami. 21 jih je prispeval proti Islandiji (102:75), 22 pa za potrditev prvega mesta na dvoboju s Francijo (95:78). V osmini finala je gladko Slovenija odpravila Ukrajino (79:55). Dragić je bil na tej tekmi bolj zadržan s petimi točkami. Sledil je četrtfinalni spektakel z Latvijo (103:97), ki ga je kapetan sklenil s 26 točkami, v polfinalu pa še zanesljiva zmaga nad Španijo (92:72) s 15 točkami Dragića.

V finalu je nasproti stala Srbija. Gogi je začel izjemno. Bil je nerešljiva uganka za orle, na koncu pa se je ustavil pri izjemnih 35 točkah. Toda dvoboja ni mogel dokončati. Namreč mučili so ga krči, predtem pa je Kokoškov ostal brez Dončića, ki si je poškodoval gleženj. Toda Slovenija se je znašla tudi brez najboljših igralcev. Aleksej Nikolić je prevzel organizacijo igre, Klemen Prepelič in Jaka Blažič sta dopolnila zunanjo linijo, pod obročema pa sta bila odlična Randolph in Gašper Vidmar, tako da je Slovenija s 93:85 zmagala in stopila na evropski vrh. Goran je bil s povprečjem 22,6 točke, 4,4 skoka in 5,1 podaje izbran za najkoristnejšega posameznika turnirja, še drugič v karieri pa je bil tudi v peterki evropskega prvenstva.

Ljubljanski zmaj je uresničil napoved in po prvenstvu končal reprezentančno pot. Izbrana vrsta se nato ni uvrstila na svetovno prvenstvo, je pa zato na Dončićevih krilih uspešno opravila s kvalifikacijami za olimpijske igre in leta 2021 prvič nastopila pod petimi krogi, ko je bila četrta v Tokiu. Leto zatem je Dragić znova oblekel reprezentančno majico. Vrnil se je za tekmi kvalifikacij za svetovno prvenstvo. V razprodanih Stožicah so kapetana pozdravili navdušeni navijači, potem pa je Gogi nastopil še na Švedskem. Poleti je nato sklenil, da bo še malce podaljšal reprezentančno pot in sodeloval na evropskem prvenstvu.

Slovenija je v Nemčijo odšla kot ena glavnih favoritinj za kolajno, a se ji prvenstvo ni izšlo po željah. V Kölnu je sicer dobro opravila nalogo in v skupini zasedla prvo mesto. Najprej je premagala Litvo in Madžarsko, potem doživela nenadejan poraz proti Bosni in Hercegovini, za konec pa je bila boljša še od Nemčije in Francije. S tem je dobila lažje tekmece v izločilnih bojih, toda že proti Belgiji je imela nekaj težav v osmini finala.

V četrtfinalu je nasproti stala roko na srce skromna Poljska. Slovenija je bila absolutni favorit, toda izjemno slabo je odigrala prvi polčas. Poljaki so povedli celo za 23 točk, vendar so se varovanci Aleksandra Sekulića vrnili v igro. Potem so že povedli za pet, a znova popustili in po porazu z 90:87 razočarani odšli domov. Zadnje reprezentančno poglavje je Goran sklenil s 17 točkami, celoten turnir pa s povprečjem 14,9 točke, 3,6 skoka in 3,7 podaje.