To poletje je bilo onkraj Atlantskega oceana pestro kot že dolgo ne. O svoji prihodnosti je premleval LeBron James, po mnenju nekaterih košarkarskih navdušencev trenutno najboljši košarkar na svetu. Na voljo je imel kopico moštev, tudi Cleveland, s katerim je vrsto let neuspešno naskakoval košarkarski tron. Njegovo odločitev je čakala vsa Amerika, naposled pa se je v posebni oddaji v živo odločil kariero nadaljevati v Miamiju, kjer je združil moči s krilnim centrom Chrisom Boshem in izjemnim branilcem Dwyanom Wadom. S tem je Liga NBA dobila novi klub s "sveto trojico", vprašanje pa je, ali bi bili temu priča, če Boston v zadnjih letih ne bi bil tako uspešen.

Kelti našli recept za (takojšen) uspeh
Pestro je bilo tudi poleti 2007, ko sta Boston Celticse okrepila (za zdaj še) drugi najboljši ostrostrelec v zgodovini lige Ray Allen in eden najboljših obrambnih igralcev, krilni center Kevin Garnett. S Paulom Pierceom, ki barve Bostona brani že od leta 1998, sta tvorila "sveto trojico", si v slabem letu dni pokorila celotno ligo in dosegla tisto, kar se jima je s prejšnjimi ekipami izmikalo iz sezone v sezono - osvojila sta tako želeni šampionski prstan. Boston je po 22 sušnih letih končno osvojil naslov prvaka in mimogrede našel recept za uspeh, ki je, kot kaže, postal šablona za sestavljanje (vrhunskih) začetnih peterk.

Trije dovolj za naslov, dva premalo

Kelti so naslov osvojili na krilih Piercea, Garnetta in Allena, Miami ima Wada, Jamesa in Bosha. Zakaj ekipo vodijo ravno trije zvezdniki in ne manj? Prvič zato, ker t. i. "salary cap" to še dopušča (klubi ga sicer lahko tudi prekoračijo), drugič pa zato, ker se je v preteklosti že večkrat izkazalo, da dva ključna igralca v ekipi nista dovolj. To je bilo vidno zlasti sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko sta se ekipi Utaha in Seattla uvrstili v finale, kjer pa so jima večno slavo preprečili Biki iz Chicaga. Pri Jazzu sta naslov neuspešno naskokovala John Stockton in Karl Malone, pri SuperSonicsih pa Shawn Kemp in Gary Payton. Zadnji si je šampionski prstan na prst vendarle nadel leta 2006, ko je v finalu z Miamijem odpravil Dallas (4:2).

Novonastale "svete trojice" niso dinastije!
Jamesova odločitev je razburila ameriško košarkarsko javnost, predvsem pa je razbesnela nekatere navijače Clevelanda, ki so njegov odhod na Florido označili za veleizdajo. Spet drugi so Jamesov lov na šampionski prstan povezali s tem, da poskušajo pri Miamiju z novopečeno "sveto trojico" začeti dinastijo. Nekateri navijači so šli dlje in so celo prepričani, da ima Vročica že dinastijo, čeprav nova ekipa ni odigrala še niti ene uradne tekme. Prevečkrat se z izrazom "dinastija" označuje ekipe, ki še niso osvojile ničesar oziroma zelo malo. Wade, James in Bosh vsekakor imajo potencial in tudi leta so na njihovi strani - toda vsaj za zdaj jih ne gre omenjati v isti povedi z nekaterimi legendarnimi dinastijami, ki so osvajale naslov za naslovom in so se z zlatimi črkami vpisale v košarkarske anale.
Lahko kdo preseže dinastije Keltov in Lakersov?
Vsekakor bo morala ekipa Miamija pokazati ogromno, če želi priti v krog neprekosljivih dinastij Bostona in Los Angeles Lakersov. Kelti so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja osvojili kar osem zaporednih naslovov in skupaj 11 v 13 sezonah. Dinastija legendarnega trenerja Reda Auerbacha, v kateri sta glavno vlogo igrala Bill Russell in Bob Cousy, je zmlela vsakega nasprotnika, uspehi pa so se nadaljevali še v naslednjih 20 letih. Zadnjo veliko dinastijo je imel Boston v osemdesetih letih, ko so Kelti trikrat osvojili ligo na krilih Larryja Birda, Kevina McHalea in Roberta Parisha. Tudi Lakersi so pustili velik pečat v prejšnjem stoletju. Nepozabni Wilt Chamberlain je postavil temelje, podobo kluba, ki jo vidimo danes, pa so zgradili Kareem-Abdul Jabbar, James Worthy in Magic Johnson. Lakersi so v novo tisočletje vstopili z dinastijo, ki so jo vodili Kobe Bryant, Derek Fisher in Shaquille O'Neal.
Tu seveda ne gre pozabiti na dinastije Chicaga z Michaelom Jordanom, Scottiejem Pippnom, Tonijem Kukočem in Dennisom Rodmanom, dinastijo San Antonia s Timom Duncanom, Tonyjem Parkerjem in Manujem Ginobilijem, dinastijo Houstona s Hakeemom Olajuwonom, Samom Cassellom, Robertom Horryjem in Kennyjem Smithom kakor tudi ne na dinastijo Detroita z Isiahom Thomasom, Joejem Dumarsom in Billom Laimbeerjem ter preostale ...
Novi trend ima za ligo pozitivne ...
Ena med glavnimi pozitivnmi posledicami, ki jih prinašajo "svete trojice", je seveda dvig kakovosti določene ekipe. Prav tako to potegne dvig kakovosti divizije in konference. Vse skupaj ima dober vpliv tudi na derbije znotraj divizij. Tako bo rivalstvo v Jugovzhodni diviziji med Orlandom in Miamijem letos dobilo nove razsežnosti, prav tako bo pestro tudi v Atlantski diviziji, kjer se bo že tako močan Boston udaril z okrepljenimi New York Knicksi (po koncu lanske sezone je h Kratkohlačnikom prestopil Stoudemire). Veliki derbiji iz košarkarjev iztisnejo največ, zato si v prihajajoči sezoni, ki se bo odprla z izjemnim dvobojem med Bostonom in Miamijem, lahko obetamo fantastične tekme!
... kakor tudi negativne posledice!
Največja negativna posledica, ki jo je s seboj prinesel novi trend, je porušeno ravnovesje med Zahodno in Vzhodno konferenco, položaj pa se utegne naslednje leto še poslabšati, saj z New Yorkom že dalj časa odkrito simpatizira prvi mož Denver Nuggetsov in eden največjih zvezdnikov na Zahodu, Anthony. Prosti bodo tudi še nekateri drugi igralci, ki bi utegnili kariero nadaljevati na Vzhodu. S tem bo boj za mesto v končnici na Vzhodu zelo hud, v končnici pa bo pravzaprav neizprosen. Drugače utegne biti na Zahodu, kjer lahko po mnenju mnogih košarkarskih navdušencev z Los Angeles Lakersi tekmujeta le Oklahoma City Thunder, ki gradi dinastijo okoli izjemnega 22-letnega Kevina Duranta, ter Phoenix Sunsi, za katere igra slovenski reprezentant Goran Dragič.
Največji udarec pa naj bi utrpela kakovost lige, saj so določene ekipe (pre)nasičene s kakovostjo, v drugih zadostne kakovosti enostavno ni. Razlika med vrhunskimi in drugimi moštvi se bo tako le še povečala, največji pesimisti pa napovedujejo, da luknje na krajši rok ne bodo mogli zakrpati niti prestopi niti nabori.
Od šampionskega prstana pomembnejša predanost
Mnogi zvezdniki, ki še niso osvojili naslova prvaka, so v zadnjih letih združili moči. Veteranom Bostona je uspelo, zdaj so na potezi "mladeniči" iz Miamija. Vseeno pa najbrž še vedno obstajajo košarkarji, ki nastopanja za matični klub ne bi zamenjali za noben prstan na svetu v dresu drugega. Eden izmed teh je bil najboljši ostrostrelec vseh časov Reggie Miller, ki je bil leta 1987 na naboru izbran pri Indiani. Miller, velik navijač Lakersov, tačas sploh ni vedel, da v Indiani obstaja košarkarsko moštvo, a je oblekel dres Pacersov in postal največji igralec kluba. Vrsto let, natančneje 18, je naskakoval sam vrh - v finalu je zaigral leta 2000 - a naslova prvaka nikoli ni osvojil. Njegova sestra Cheryl Miller je po končani bratovi karieri dejala, da legenda Indiane v življenju obžaluje le eno, in sicer to, da nikoli ni postal prvak Lige NBA.
Vendar Miller je pojasnil: "V svoji karieri bi lahko zapustil Indiano in v kakšnem drugem klubu združil moči z boljšimi košarkarji ter osvojil naslov ... Toda nisem se hotel kar tako spustiti v lov na naslov z drugo ekipo. Tega enostavno nisem mogel storiti. Indiana je moj dom. Ponudila mi je priložnost, ko mi je bilo 22 let in za to ji bom vselej hvaležen. Enostavno ne bi imel srca zaigrati v dresu, na katerem ne bi pisalo 'Indiana'."
Romantika proti golim dejstvom
Je James potegnil pravo potezo, ko je zapustil Cleveland in v lovu na prstan združil moči z Boshem in Wadom ali bi moral na morebitni naslov počakati z matičnim klubom iz Clevelanda? Je naslov Garnetta manj vreden, ker ga je osvojil z Bostonom in ne z Minnesoto? Pa Ray Allen? Vsekakor Millerjeva zgodba greje srca košarkarskih romantikov, toda prostora za romantiko v Ligi NBA več ni. To je svet, kjer šteje samo šampionski prstan, vse ostalo pa je, kot pravi kolega, "kikiriki".