V torek je Slovenija dobila tekmece v boju za nastop na košarkarskem mundialu. Vstopnico za turnir, ki ga bodo gostili Filipini, Indonezija in Japonska, bo lovila v konkurenci Hrvaške, Finske in Švedske. Sosedje so reprezentanca, s katero so se Slovenci pomerili največkrat. Hrvati so najpogostejši tekmeci na pripravljalnih obračunih, sosedski dvoboji so vedno polni naboja, izbrani vrsti pa sta odigrali kar nekaj tekem tudi na velikih tekmovanjih. Srečali sta se pred letošnjimi kvalifikacijami za olimpijske igre, zadnja uradna pa je bila na evropskem prvenstvu 2015. Ob kar nekaj srečanjih na evropskih prvenstvih sta igrali tudi že na svetovnem 2010, v kvalifikacijah pa za EuroBasket 1993 in olimpijske igre 1992.

Tudi finski volkovi so v zadnjih letih dober slovenski znanec. Zadnji medsebojni obračun sega v leto 2017, ko je Slovenija pot na evropski vrh začela v Helsinkih, kjer je premagala tudi gostitelje. Predtem sta reprezentanci igrali že na EuroBasketih 2013 in 2011, med drugim pa sta se srečali tudi v kvalifikacijah, in sicer za evropsko prvenstvo 1997. S Švedi se je Slovenija pomerila le dvakrat, edini uradni dvoboj je bil že daljnega leta 1992 v kvalifikacijah za igre v Barceloni. Evropske prvake najprej novembra čaka gostovanje na Hrvaškem, v drugi del kvalifikacij pa peljejo tri mesta.

Nato se bo oblikovala nova skupina šestih, v katero pridejo še najboljše tri iz skupine D, ki jo sestavljajo Nemčija, Poljska, Izrael in Estonija. V tej konkurenci si bodo tri izborile vstopnico za svetovno prvenstvo. Tudi z Nemci je Slovenija odigrala nekaj nepozabnih tekem. Nazadnje seveda v četrtfinalu olimpijskega Tokia, z njimi pa se bo srečala tudi prihodnjega septembra, ko bo igrala skupinski del EuroBasketa v Kölnu. Tudi zaključek bo v Nemčiji, in sicer v Berlinu. Poljska je predstavljala prvo oviro na evropskem prvenstvu 2017, prav tako je bila ena izmed preprek na kvalifikacijskem turnirju pred Tokiem, z obema testoma pa so Slovenci uspešno opravili. Proti Izraelu so se v preteklosti že opekli, saj so izgubili vse tri dvoboje na evropskih prvenstvih, so bili pa uspešnejši proti Estoncem, proti katerim so leta 1993 vpisali prvo zmago na velikih tekmovanjih.

Slovenija je trikrat nastopila na svetovnih prvenstvih. To ji je uspelo v nizu med letoma 2006 in 2014, zadnjega pa je po neuspešnih kvalifikacijah izpustila. Boj za vstopnico na Kitajsko, kjer je pozneje naslov osvojila Španija, je začela po največjem uspehu slovenskega ekipnega športa – zlati medalji na EuroBasketu 2017. Fiba je predtem spremenila sistem kvalifikacij za velika tekmovanja, tako da neposrednih uvrstitev na svetovna in evropska prvenstva – izjema so gostitelji – ni več. Med novimi kvalifikacijskimi okni reprezentance ne nastopajo s polnimi močmi, saj se ne NBA ne Evroliga med sezono ne prekinjata. Tako je tudi Slovenija nastopila oslabljena, a za slabe predstave v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo to vsekakor ni in ne more biti izgovor. Namreč evropski prvaki so vmes nanizali kar osem zaporednih porazov, slabo potem začeli tudi kvalifikacije za EuroBasket 2022 in se mučili oziroma celo izgubili z reprezentancami, kot sta Avstrija in Belorusija, ki seveda niti približno ne spadata v isti kakovostni razred, četudi je bila Slovenija oslabljena.

Nov veter je zavel s prihodom novega selektorja Aleksandra Sekulića, pod čigar vodstvom je izbrana vrsta že v nadaljevanju kvalifikacij za evropsko prvenstvo pokazala popolnoma drugačen obraz. Suvereno je opravila z nalogo, KZS pa se je nato odločil, da Sekuliću ponudi priložnost tudi v olimpijskih kvalifikacijah. Odločitev je bila zadetek v polno. V reprezentanci je vladalo imenitno vzdušje, igra je bila osnovana okoli Luke Dončića, nasploh pa so bile v moštvu jasno razporejene vloge. Slovenija je po 29 letih izpolnila olimpijske sanje, izvrsten pečat pa pustila tudi v Tokiu, kjer je navdušila z igrami in se prebila v polfinale. Na koncu je bilo prisotnega nekaj pelina, saj je Japonsko po porazih s Francijo in Avstralijo zapustila brez medalje na nehvaležnem četrtem mestu, toda že olimpijski polfinale je bil seveda svojevrsten podvig. Obenem tudi motivacija za naprej. Dončić, ki je blestel v tej reprezentančni akciji, ko je dokazal, da je eden izmed najboljših košarkarjev na svetu, slovensko javnost pa navdušil tudi s svojim odnosom do dresa izbrane vrste, je po koncu olimpijskega turnirja odločno dejal, da sta naslednji izziv evropsko prvenstvo (kjer bi bila reprezentanca lahko še močnejša, op. a.) in ubranitev evropske krone.

S tako motiviranim superzvezdnikom Dallasa bo Slovenija vedno kandidat za visoka mesta. Zdaj je tudi na Fibini lestvici uradno del svetovne elite, saj je celo četrta, kar je njen najvišji položaj do zdaj. Med evropskimi reprezentancami je druga le za svetovnimi prvaki Španci in tako je bila tudi pred žrebom kvalifikacij za svetovno prvenstvo skupaj s še Francijo in Srbijo med nosilci. Z uspehom v kvalifikacijah v Kaunasu in nato na turnirju v Tokiu je pridobila kar 12 mest. V tem pogledu je pomembna vsaka tekma. Ne le, da si je Slovenija s porazom v Belorusiji priprla vrata na zadnji SP, saj so se v drugi del kvalifikacij prenesli vsi rezultati prvega, hkrati je izgubljala tudi pomembne točke na Fibini lestvici. Ko je hitro izgubila visok položaj, ki jo je prinesel naslov evropskih prvakov, je komajda ujela tretji boben pred žrebom skupin evropskega prvenstva 2022, za las pa celo mesto na kvalifikacijskem turnirju za letošnje olimpijske igre.

Po uspešnem poletju in še pred evropskim prvenstvom 2022, ki se bo začelo čez natanko leto dni, je torej še nov pomemben izziv. Slovenija v kvalifikacijah znova ne bo mogla računati na NBA-jevca, tudi ne na košarkarje v Evroligi – za zdaj je to le Žan Mark Šiško, a se bo skoraj zagotovo pridružil še kdo –, toda kljub temu ima dovolj kakovosti, da se v dani konkurenci zanesljivo prebije na svetovno prvenstvo, kamor bo odpotovalo 12 evropskih reprezentanc. Poleg olimpijske pravljice je letošnje poletje lepa spodbuda za košarkarsko prihodnost tudi zaradi odličnih nastopov mlajših selekcij. Fiba je zaradi pandemije namesto klasičnih prvenstev letos v Evropi izvedla t. i. challengerje, turnirje, na katerih so mladi slovenski košarkarji in košarkarice posegali po najvišjih mestih.

Vse tri fantovske ekipe so zaigrale na turnirjih divizije A in se zares izkazale. U20 in U18 sta osvojili turnirja v Heraklionu oziroma Konyi, U16 pa je v Novem Sadu zaostala le za Srbijo. V reprezentanci U20, ki jo je vodil Dejan Jakara, je blestel Gregor Glas. Mladenič, ki je letos sodeloval tudi na pripravah članske reprezentance, trenutno pa je na preizkušnji pri Željku Obradoviću pri Partizanu, je bil izbran za MVP-ja turnirja. V tej generaciji je še nekaj zanimivih imen, kot je recimo Luka Ščuka, ki naj bi letos dobil več priložnosti pri Cedeviti Olimpiji, turnir pa je zaradi poškodbe izpustil obetavni organizator igre Žiga Samar, ki ima za sabo že sezono v prvi španski ligi pri Fuenlabradi.

Naziv MVP-ja je na turnirju U18 romal v roke Saše Cianija, nadarjenega krilnega centra, ki se je poleti iz Srbije vrnil v Slovenijo in podpisal s Cedevito Olimpijo. Tudi v tej kategoriji Slovenija ni nastopila z vsemi orožji, saj je manjkal Realov up Urban Klavžar. Je pa zato poleti v slovenskem dresu blestel še en obetavni košarkar kraljevega kluba, Jan Vide, ki je bil izvrsten na turnirju U16. Čeprav je Slovenija zasedla drugo mesto, pa je bil Domžalčan okronan za najkoristnejšega posameznika.

Torej v mlajših kategorijah se kali kar nekaj upov za prihodnost, pred reprezentanco pa je polno novih izzivov in v primeru uspehov napornih treh poletij. Naslednje prinaša evropsko prvenstvo, leto pozneje je svetovno prvenstvo, kjer se bodo delile tudi vstopnice za olimpijski Pariz 2024.