Takrat je namreč z eno izmed najboljših ekip v zgodovini (Gordon Banks, Bobby Charlton, Jimmy Greaves, Roger Hunt, Geoff Hurst, Bobby Moore ... ) v finalu s 4:2 pred domačim občinstvom premagala Zahodno Nemčijo ter dvignila svojo prvo in edino lovoriko na reprezentačni ravni. Vseeno pa Angleže na največjih tekmovanjih vselej spremljajo sporni trenutki, ki so jih (z izjemo Hurstovega tretjega zadetka v finalu leta 1966) vsakič znova oškodovali.

"Božja roka" preprečila napredovanje v polfinale
Na svetovnem prvenstvu leta 1986 je bila Anglija eden izmed glavnih favoritov za končno zmago. Vezna linija je bila izjemno močna, v napadu pa so igrali nepozabni Gary Lineker, Peter Beardsley in predvsem John Barnes, ki je ob koncu devetdesetih let postal eden najboljših nogometašev na svetu. V četrtfinalu so se nato pomerili z Argentino, za katero si je pri prvem zadetku Diego Armando Maradona pomagal z roko. Tekmo so po fantastičnem zmagovitem zadetku Maradone pozneje belo-modri dobili z 2:1 in napredovali v polfinale, medtem ko so se varovanci pokojnega sira Bobbyja Robsona nad razpletom lahko le pritoževali.

Na SP-ju v Italiji leta 1990 je Angleže v polfinalu po streljanju enajstmetrovk izločila reprezentanca Zahodne Nemčije, štiri leta pozneje pa se jim na svetovno prvenstvo v ZDA sploh ni uspelo uvrstiti.

Tretja "zlata generacija", generacija razočaranj
Ob koncu devetdesetih letih je vzklila še tretja zlata generacija (David Seaman, Sol Campbell, Tony Adams, David Beckham, Steven Gerrard, Alan Shearer, Paul Scholes, Michael Owen ... ), ki se je na SP-ju leta 1998 v Franciji zaradi končnega 2. mesta v osmini finala pomerila z Argentinci. Srečanje je znano predvsem po fantastičnem individualnem golu Owna in izključitvi Beckhama, na koncu pa so po izvajanju enajstmetrovk slavili Južnoameričani.

Na SP-ju leta 2002 so skozi šivankino uho zlezli iz skupine F, premagali Dance (3:0), nato pa obstali pred Brazilci (1:2). Štiri leta pozneje jih je v Nemčiji, znova po izvajanju enajstmetrovk, izločila reprezentanca Portugalske.

Izjemni posamezniki s slabšimi vratarji
Angleško nogometno prvenstvo je postalo eno izmed najmočnejših prvenstev na svetu, v njem pa igra nekaj zares fantastičnih angleških posameznikov, ki pa kot ekipa za svojo državo ne žanjejo uspehov. Wayne Rooney (Man. United) je igralec, ki ga je zelo težko pokriti, saj je s svojo eksplozivnostvjo in predvsem hrabro igro trn v peti vsakega branilca, ki mu prekriža pot. Podobno velja za Stevena Gerrarda (Liverpool), ki z izjemno natančnimi in močnimi streli z razdalje lahko v vsakem trenutku odloči tekmo. Angleži so zlasti nevarni ob prekinitvah, saj imajo visoke branilce (Rio Ferdinand, John Terry ... ) in odlične izvajalce prostih strelov (David Beckham, Frank Lampard, David Bentley). Njihov najšibkejši člen pa je nedvomno mesto vratarja, saj od Raya Clemencea (reprezentant od leta 1972-1984) in Petra Shiltona (1970-1990) Otočani v svojih vrstah nimajo več vrhunskega in predvsem zanesljivega vratarja. Še najbližje Shiltonovi ravni je bil Seaman, ki pa je reprezentančno kariero končal leta 2002.

Tekma z Anglijo ob ugodnem času?
Angleži so nesporni favoriti v skupini C. Najprej se bodo pomerili z Američani, nato pa še z Alžirci. Ob morebitni zmagi na obeh srečanjih bo Fabio Capello verjetno na zadnji tekmi želel odpočiti nekaj svojih ključnih igralcev, kar bi utegnilo biti voda na mlin Kekovim izbrancem, ki bi Capellovo "darilo" znali izkoristiti in iztržiti ugoden rezultat.