Po vlečenju kroglic v Frankfurtu oktobra lani je 69 odstotkov MMC-jevih bralcev, ki so sodelovali v anketi, skupino H označilo za lahko. Z izjemo Danske primerljivi ali slabši tekmeci so v javnosti hitro vzbudili upe, da je tokrat resnično napočil čas za novo junijsko pravljico s slovensko udeležbo.

Temelje optimizmu so postavili tudi dobri izidi na zadnjih štirih tekmah Lige narodov, v kateri so si Kekovi fantje zagotovili obstanek v Ligi B. Sočasno je postajalo jasno, da Slovenija ob Janu Oblaku dobiva novega zvezdnika mednarodne veljave Benjamina Šeška.

Da je bil dobrih 13 mesecev pozneje cilj dosežen in so se kvalifikacije po 14 letih znova končale uspešno, se je moralo v mozaik sestaviti še nekaj stvari. Ključno je bilo izoblikovanje trdne začetne enajsterice, ki je v prejšnjih ciklusih Matjažu Keku (še) ni uspelo najti. Tudi v teh kvalifikacijah jo je nekaj časa iskal, dokončno se je začrtala na junijski domači tekmi proti Danski, tri dni po bolečem porazu v Helsinkih. Selektor je s tem stopil na pot, ki mu je prinesla že uvrstitev na SP 2010 v Južni Afriki, ko je prvo postavo in nekaj stalnih menjav znal našteti že vsak bežni spremljevalec izbrane vrste.

Za uspešno potezo se je izkazala tudi vrnitev k igri v postavitvi 4-4-2 z dvema napadalcema. Status prve "špice" je prevzel Šeško, ob njem pa je vse bolje deloval Andraž Šporar. Konkurenco v napadu je z zadetkom ob debiju v Kazahstanu ekspresno zaostril Žan Vipotnik, ki bo morda v prihodnjih mesecih še resneje potrkal na vrata prve postave, če bo njegov razvoj pri Bordeauxu potekal v skladu s pričakovanji. Pomembno rezervo predstavlja še en mladenič Žan Celar.

Stojanovićeva preobrazba

Jan Oblak je nesporni kapetan, brez katerega si je težko predstavljati uspeh Slovenije, čeprav proizvodno linijo vedno znova polnijo odlični vratarji z oznako "Made in Slovenia", na čelu s trenutno poškodovanim Matevžem Vidovškom. Ta je v velike čevlje uspešno stopil na že omenjenem srečanju z Danci, pred njim pa je gotovo še svetla prihodnost.

V ključnega moža obrambe je zrasel Jaka Bijol, ki je vajen igrati z obema partnerjema v branilskem paru, Miho Blažičem ali Davidom Brekalom. Obema so med kvalifikacijami ponagajale poškodbe. Na položaju desnega bočnega branilca je "nezamenljiv" postal Žan Karničnik, medtem ko je na levi strani zdaj prvi izbor (pre)dolgo pozabljeni Erik Janža. Rezerva je Jure Balkovec, zanimivo bo videti, kako uspešno se bo po hujši poškodbi kolena vrnil Gregor Sikošek.

V vezni vrsti je nedotakljiv Adam Gnezda Čerin, ki je odigral prav vse minute v teh kvalifikacijah, temu statusu pa se je v drugi polovici leta približal tudi Timi Max Elšnik. Kapetan Olimpije s članom Panathinaikosa sestavlja vse bolj standardni par zadnjih veznih igralcev. Ta komponenta je bila dolga leta nevralgična točka v slovenski reprezentanci, vse od slovesa južnoafriške naveze Robert Koren-Aleksandar Radosavljević.

Na levem krilu je na novo zaživel Jan Mlakar, ena izmed pomembnejših in hkrati uspešnejših Kekovih menjav pa je bila ta, da je vlogo desnega "wingerja" zaupal Petru Stojanoviću, ki se tako lahko v miru posveča njemu ljubšim napadalnim nalogam. S svojim igralnim statusom v reprezentanci gotovo nista zadovoljna Miha Zajc in Sandi Lovrić, kandidat za več minut je tudi Jon Gorenc Stanković. Vlogo rezervista je sprejel Jasmin Kurtić, podobno velja za Benjamina Verbiča. V Ligi narodov sta bila oba še v prednosti pred Elšnikom in Mlakarjem. Morda bo Kek med pogledovanjem proti Nemčiji znova preizkusil Tomija Horvata.

Pred leti se je Slovenija v vezni vrsti preveč zanašala na to, kaj bosta storila Kevin Kampl ali Josip Iličić, zdaj je ta bolj "nezvezdniška" in uravnotežena.

Sorodna novica Misija Nemčija 2024 se začenja z optimizmom in jasnim ciljem

Pragmatizem in pozitivizem

Kekov pragmatizem, ki so ga dopolnjevala obdobja zelo navdahnjene igre, a na drugi strani tudi precej manj prepričljive in mučne minute, je na koncu Slovenijo pripeljal tja, kamor gotovo spada. Ostaja pa vprašanje, kako uspešna bo pri merjenju z močnejšimi tekmeci. Navijači upajo, da bo slika na zelenici boljša, kot je bila nazadnje v Köbenhavnu.

Vodilo reprezentance bi bil lahko Oblakov pozitivizem, ki se zaveda, da je nogomet, tako kot življenje nasploh, sestavljen iz vzponov in padcev. "Vedno moraš ohraniti trezno glavo in nikoli ne jemati zadev preveč evforično ali preveč žalostno. Če živiš življenje na ta način, nikoli ne padeš v velike težave," je bila ena izmed njegovih misli ta teden, ko je sicer govoril o svojem vračanju po aprilski poškodbi vratu.

Za nogometno Evropo še marsikje capljamo

Po evforiji, ki je zajela državo ob uvrstitvi na evropsko prvenstvo, bo že danes in jutri Slovenija soočena z drugačno nogometno realnostjo, v kateri dvoboje 1/16 finala pokalnega tekmovanja igrajo ob delovnikih ob 13. uri. To velja tudi za največja kluba Olimpijo in Maribor, ki se bosta v za večino gledalcev povsem neprimernem terminu pomerila z dolgoletnima tekmecema iz prve lige, Rudarjem iz Velenja in Primorjem.

Kritikom, ki trdijo, da Nogometno zvezo Slovenije prevečkrat zanima le uspeh (članske) reprezentance, ta poteza gotovo daje nov veter v jadra. Brez dvoma bi v vsaki nogometno razviti državi takšna tradicionalna obračuna veliko bolje "prodali". Čeprav bi glede na prizore ob slavju reprezentance lahko sklepali drugače, je to dokaz, da Sloveniji še veliko manjka, da bo na vseh področjih ujela stik z nogometno Evropo. Obisk Nemčije prihodnje poletje bo najbrž marsikomu odprl oči.