Ponedeljkova zmaga slovenskih nogometašev nad Kazahstanom z 2:1 najboljšega strelca v zgodovini reprezentance (35 zadetkov) in nekdanjega športnega direktorja Maribora ni pustila ravnodušnega. Kot udeleženec EP-ja 2000 in SP-ja 2002 zelo dobro ve, kakšen dosežek je uspel Matjažu Keku in njegovim varovancem.

Z njim se je pogovarjal Simon Šparavec.

Slovenija je na evropskem prvenstvu. Kje ste spremljali odločilno tekmo?
S prijatelji, tako kot vedno.

Je bilo čustveno ali zelo čustveno?
Po eni strani čustveno, po drugi pa tudi mirno. Od prvega trenutka se mi je zdelo, da Slovenija ve, kaj počne. Strategija je bila takšna, kot mora biti, da je najmanjše mogoče tveganje. Ko Slovenija v takšnih razmerah igra z najmanjšim mogočim tveganjem, je to seveda uspešna zgodba.

Že pred dnevi sva se pogovarjala o enotnosti, ki se je naselila v to izbrano vrsto. Slovenija je ključne tekme znala odigrati na izid. Kar nekaj takšnih tekem se je nabralo v teh kvalifikacijah. Je bil to tisti trenutek, ki je usmeril vse skupaj, da je bila lahko reprezentanca najboljša tudi na tem zrelostnem izpitu?
Gotovo. Vsaka uspešna slovenska reprezentanca je pragmatična in igra na rezultat. Skrivati moramo svoje slabosti glede na bazo, ki jo imamo. To je edina pot in to je že večkrat dokazano. To težko sprejemamo, a ko delaš v slovenskem nogometu, takrat ti je šele jasno, zakaj mora biti tako.

14 let je minilo od zadnje uvrstitve na veliko tekmovanje, že dolgo nas ni bilo zraven.
Res je, to je dolgo, vendar so v slovenskem nogometu baza in vlaganja zelo majhna, imamo skromne razmere in infrastrukturo. Vsak uspeh je res velik in pomemben za slovenski nogomet.

Vemo, kako pomembno je bilo v klubskem nogometu, da klub dobi finančno injekcijo. Podobno zdaj velja za nogometno zvezo.
Poudaril bi, da ko se nekam uvrstiš, nihče ne gleda na finance. Vsi gledajo predvsem na to, kaj prinaša veliko tekmovanje. Prinaša pozitivo, ima družbeno vrednost, saj to nekaj pomeni ljudem. Mislim, da so te vrednote pomembnejše od financ. Seveda pa so zelo pomembne tudi finance, da lahko vlagaš v mlajše generacije in prihodnje uspehe.

Ne vem, kakšen je vaš občutek, a zdi se mi, da evforija v Sloveniji obstaja, vendar ni več takšna kot v preteklosti.
Dobro, prvič je vedno prvič. Nepozabno tudi za ljudi. Od tedaj smo vsekakor doživeli velike spremembe v družbi, ogromno je športov, veliko vsega je po televiziji. Mladi usmerjajo misli marsikam drugam. A za vse tiste, ki smo v športu oziroma nogometu, je evforija še vedno na vrhuncu.

Ko sva se nazadnje pogovarjala, ste rekli, da junija pričakujete največjo selitev Slovencev do zdaj. Nemčija je tu, bobni za žreb so znani. Imate že mogoče svojo najljubšo skupino?
V katero koli skupino bomo izžrebani, ta mi bo najljubša. Smo v Nemčiji, smo pomembni, pričakovali bomo žreb, to so res velike stvari. Kar zadeva podporo, pa nimam nobenega dvoma, da bo število navijačev iz leta 2000, ko naj bi se jih v Amsterdamu zbralo 12.000, preseženo.

Ste se po tekmi kaj pogovarjali s selektorjem?
Ne, nisem se pogovarjal z njim, ni potrebe. Seveda so se fantje in strokovno vodstvo poveselili. En velik del bremena se jim je odvalil od srca. Odgovornost je velika, zadovoljiti želiš svoje ambiciozne apetite in pričakovanja ljudi, ki jim to ogromno pomeni.

Vas je bilo kadar koli vsaj malce strah med tekmo proti Kazahstanu, ko je ta izenačil?
Ne, ni me bilo strah. Od prve minute smo tisti, ki smo v nogometu in imamo določene uspehe, videli, v katero smer gre tekma, kako razmišlja selektor, kakšna je strategija, kako izvajajo to igralci. To me pusti zelo zadovoljnega. Spet bom povedal isto: kdor ni delal in ni bil uspešen v slovenskem nogometu, ne ve, s kakšnimi težavami oziroma omejitvami moraš priti pri nas do velikih stvari. Strategija je bila vrhunska.

Javnosti se je zdelo zelo samoumevno, da bomo v petek premagali že Dansko. Zakaj?
Pustimo javnost, ta hitro niha med dvema ekstremoma. Danci so Danci. Imajo neverjetno bazo, poglejte, kje igrajo njihovi igralci. Na severu so tudi čisto drugačne tekme. Oni predstavljajo vse tisto, kar nam ne ustreza: pritisk na žogo, hitrost, agresivnost. Na to zelo težko odgovoriš, če nimaš tehnično zelo sposobnih igralcev, sploh pa fizično. Moram reči, da sem po tej tekmi čutil malo pozitivnega strahu, ker smo bili fizično zelo slabi. V mislih sem to preslikal v Stožice, kjer igrišče ni najboljše, kjer je pomembna fizika ... A vseeno Kazahstan ni Danska. Ne more biti tako agresiven in ne more toliko pritiskati na žogo, zato je bil razplet seveda drugačen.

Sorodna novica Zlatko Zahović: Verjamem v naš uspeh in največjo selitev iz države

Že večkrat ste omenili pomen pragmatičnega pristopa, igre na rezultat, zavedanja, kaj je v določenem trenutku pomembno. Vas veseli, da to zdaj vendarle bolj sprejema tudi slovenska nogometna javnost?
Mogoče to sprejema ta trenutek, ker smo vsi veseli. A tega ni lahko sprejeti. To so majhne stvari, za katere tisti, ki ni bil v nogometu, ne ve. Zelo lahko je razmišljati drugače in spremeniti mnenje. Vendar je to edina pot. Vse slovenske ekipe, ki so bile uspešne, tako na klubski kot reprezentančni ravni, so si podobne. Z bazo in težavami, ki jih imamo, vedno iščemo rešitve. Kaj je najpomembneje, kaj je tisto, kar nas bo pripeljalo do izida. Miren sem bil, saj sem že rekel, da selektor pozna pot, da je že bil tam, da ve, na kakšen način lahko uspe. Majhne stvari so za nas zelo velike. Pragmatičnost nam je vedno pripeljala velike stvari, tako je bilo tudi tokrat.

Je bil Petar Stojanović najlepši dokaz pragmatičnosti na teh zadnjih dveh tekmah? Na Danskem zaradi vračanja po poškodbi in grožnje rumenega kartona sploh ni igral, proti Kazahstanu pa je izsilil 11-metrovko in podal Benjaminu Verbiču za zmagoviti zadetek.
Gotovo, Petar ima energijo več. Ima že izkušnje s pragmatičnostjo, tako pri Mariboru kot Dinamu. Fant je izjemno pozitiven, nanj se res lahko zaneseš. Zanj veš, da te tistih 90 minut ali več ne bo razočaral, da bo šel na glavo in dal vse, česar je sposoben in kar zna. Privilegij ga je imeti v ekipi.

Koliko širine vidite v slovenski reprezentanci, ko na klopi ostaneta igralca Fenerbahčeja in Udineseja?
To, da ostane Miha Zajc na klopi, je ogledalo, kaj je Slovenija. Je vrhunski igralec Fenerbahčeja, a se ne želi prilagoditi tej pragmatičnosti. In je žal na klopi. Imamo pa tudi drugi primer – Elšnika. Čeprav ima tudi on odlične kakovosti, se želi prilagoditi. Odkar igra v reprezentanci, igra čisto drugače. Spoznal je, da mora igrati v obe smeri ter to, kaj selektor in ekipa od njega pričakujeta, da bi preživel v tem moštvu. Igra odlično, on je pozitiven primer. Mi smo zelo specifični. Šele ko delaš v slovenskem prostoru, veš, za kaj gre in kaj je treba narediti. To smo večkrat dokazali. Ni nam treba gledati drugam.

Ste veseli tudi za Jana Oblaka in druge izkušenejše fante, ki so si tako zelo želeli tega uspeha?
Zelo sem vesel. Janu se je vsaj po mojem mnenju videlo, da ima pozitivno tremo. Po navadi oddela vse profesionalno, vrhunsko, vsako tekmo vzame enako. Po njegovem obnašanju pa je bilo zaznati, da tokrat tudi zanj ni bila vsakdanja tekma, ampak nekaj več. Lepo je to videti pri igralcu, ki je z Atleticom igral v finalih Lige prvakov in Evropske lige. Da mu ta tekma vseeno pomeni ogromno oziroma nekaj več.

Sorodna novica Zahović: Uspešne slovenske ekipe so si zelo podobne. Kot jajce jajcu.

Fantje v tem položaju še niso bili. Kako se igralec počuti, ko odšteva zadnje mesece do velikega tekmovanja?
To je privilegij. Bili smo namreč v položaju, ko je bilo realno pričakovati, da se bomo uvrstili na evropsko prvenstvo. V takšnih primerih si od stroke pripravljen slišati tudi tisto, česar včasih ne slišiš, kaj je pomembno za uspeh. Vidim, da je vse padlo na plodna tla, kar si je stroka predstavljala oziroma kakšno strategijo je naredila za vse tekme. Fantje so se odzvali odlično, želeli so slediti trenerju. Osnova trenerskega posla je "feedback". Da igralci vsaj približno izpeljejo tisto, kar si trener zamisli v svoji glavi. Včasih z več uspeha, včasih manj. Tokrat je uspeh bil, smo na evropskem prvenstvu.

Koliko manevrskega prostora še ima Matjaž Kek?
Za stroko in znanje je vedno dovolj prostora oziroma ga mora biti dovolj. Vendar sem prepričan, da bomo na evropskem prvenstvu gledali drugačno Slovenijo. Bolj navdihnjeno, bolj bo poudarjena individualna kakovost. Turnirji so drugačni. Vedno je bilo tako. To je veljalo že na EP-ju leta 2000. Do tedaj je bila ena Slovenija, na prvenstvu pa čisto drugačna Slovenija. Uau! Navdihnjena, z ogromno talenta, tudi ogromno improvizacije. Neverjetno. Enako velja za leto 2010, ko smo bili minuto oddaljeni od uvrstitve v osmino finala. Prepričan sem, da bomo naredili korak, dva naprej. Individualni kakovosti bomo pustili več in bo bolj izražena. Javnost bo zelo zadovoljna. Eno so kvalifikacije, to je mini maraton, pri katerem moraš gledati tudi na izid. Veliko tekmovanje pa je nekaj drugega.

Boste tudi sami odšli v Nemčijo?
Z veseljem. Reprezentanca je res nekaj posebnega, vrh kariere. To smo že doživeli kot udeleženci na igrišču, zdaj bomo pa še na tribunah. Kaj lepšega.