O njih tako in tako vemo veliko oziroma še več, kot bi bilo treba. Za to obstaja en razlog - angleški poročevalci, predvsem časnikarski. Včeraj je na (zaprti) trening naše ekipe v Johannesburg prihitela peščica, ki jo je zanimalo predvsem mnenje "naših" o "njihovih". Morda je kdo v slovenski reprezentanci to dojel kot izraz nespoštovanja, za kar bi sicer imel vso pravico ... Veliko novinarjev iz največjih evropskih nogometnih dežel se zares včasih vede precej vzvišeno, zagotovo pa ne vsi.

Veliko dela za resne in ROO-mene
A našim - tudi najbolj vzvišenim - kolegom je (bilo) treba vendarle pokazati malce razumevanja. V našem cehu, vsaj v mednarodnem merilu, veljajo za najbolj "uboge pse". Pomislite, kako dramatično težka je njihova naloga, ko morajo vsak dan samo o Waynu Rooneyju (bojno ime "ROO") pisati nove in nove zgodbe. To je hudičevo težak posel, še posebej če ti omenjeni "ROO" načrte ROO-ši tako, da ga kakšen dan sploh ni na spregled. Ni ga namreč dneva, ko ne bi kakšen londonski tabloid v naslovu na prvi ali zadnji - športni - strani v naslovu uporabil kakšno domislico, ki vsebuje skovanko "ROO".

Slovenci jih bolj malo zanimajo
Je že tako, da Angleže (vsaj tako menijo uredniki časopisov) bolj malo zanima stanje nesrečnika Nejca Pečnika (ker pač ne bo igral) ali pa vprašanje, ali bosta tudi proti njihovi reprezentanci od začetka v napadu igrala Milivoje Novaković in Zlatan Ljubijankić (ker ju tako in tako ne ločijo). Nekaj soli k vsak dan ponavljajoči se zgodbi o angleškem nogometnem k-ROO-hu in igrah lahko dodajo le še kolikor toliko popoprana mnenja naših reprezentantov in selektorja o angleških reprezentantih in selektorju Fabiu Capellu.

Hierarhija je jasna: Roo pred vsemi
Angleška javnost je zaradi načina poročanja najbolj množičnih časopisov prisiljena v obsedenost z „ROO“-jem, saj se enostavne in premočrtne zgodbe, po možnosti o eni in isti osebi, pač najlažje prodajajo. Koga zanimajo zgodbice o številnih drugih reprezentantih, razen če se ne ponujajo kar sami (oziroma same)? Pa še tu velja hierarhija: ROO ROO-les, vsi d-ROO-gi so v primerjavi z njim ROO-pe.

Veliko zasluži, torej si zasluži pritisk
Posledice so jasne: na "ROO-ja" mediji izvajajo strahoten pritisk, ki mu mladenič iz Liverpoola ne more biti vedno kos, sploh ne na svetovnih prvenstvih vsaka štiri leta. Novinarji so glede tega precej nesentimentalni. Saj "ROO" s svojim zaslužkom ROO-ši vsako zdravo mero, pa čeprav ni edini. Načeloma se se tem lahko strinjamo, slava, še posebej dobro unovčena, pač zahteva žrtve.

Od anonimnosti v hipu do zvezd
A pri tem je treba pomisliti, da večina ljudi, še posebej pa komaj dozoreli mladeniči, ki tako rekoč čez noč postanejo multimilijonarji in svetovne zvezde, to ne glede na ves denar težko prenese. V Sloveniji poznam ljudi, ki se jim je skorajda zmešalo od samoljubja po treh ali štirih (zvočnih) nastopih na televiziji. Da ne govorim o posledicah rednega pojavljanja v sliki in besedi. To marsikoga dobesedno ROO-kne v stanje nekakšne latentne zaljubljenosti v domnevno lastno veličino, ki je imuna za kakršne koli kritike. Dokler se lepega dne ne z-ROO-ši v prah ...

Pritisk javnosti vse bolj raste
Seveda "ROO" še ni tako daleč, a mu zagotovo ob vsem tem ne more biti lahko. Kdor misli, da se tudi tako dobrim nogometašem sladko "fučka" za pritisk javnosti, se k-ROO-to moti. Pritisk je premo sorazmeren z zaslužkom in postaja vse bolj ROO-rušilen (to sem že uporabil, se bom pa še pot-ROO-dil), sploh ko stvari ne gredo po pričakovanem zaporedju.

V soju žarometov zdaj Terry
Najprej je bil "ROO" na uda-ROO zanimanja zaradi poškodbe po prihodu v Južno Afriko, potem zaradi zmerjanja tamkajšnjega sodnika na preizkusni tekmi z ekipo Platinum Stars v ROO-stenburgu. Potem je prišlo njegovo preklinjanje ogorčenih navijačev po tekmi z Alžirijo ... Zdaj se je, kot bi bil malce ljubosumen na veliko pozornost do „ROO“-ja, sicer lahko malce oddahnil, saj je nekdanji kapetan John Terry skušal začeti nekakšen upor proti selektorju ...

Na udaru kritik tudi selektor
St-ROO-pene puščice so tabloidni časnikarji začeli usmerjati celo proti do zdaj skoraj nedotakljivemu Fabiu Capellu, ki si je bes poročevalcev prislužil ob medijsko hladni objavi dokončnega seznama reprezentantov (prek javnega sporočila) in rahlo zafrkljivem zavajanju z notranjimi informacijami pred tem. Šele zdaj so Capellu začeli očitati pomanjkanje izkušenj v delu z reprezentancami in ugotovili, da se je njegova edina udeležba na svetovnih prvenstvih - leta 1974 je v Nemčiji nastopil kot igralec italijanske reprezentance - končala z izpadom po prvem delu (tedaj se je Italiji to zgodilo zadnjič).

Obstajajo izjeme, ki poročajo o nogometu
Načeloma v tej igri ni dobrih in slabih. Tudi igralci z lahkomiselnim ali pretkanim izdajanjem notranjih skrivnosti novinarjem igrajo to igro. Ne vsi, seveda. Pa tudi ne vsi novinarji. Nekateri angleški mediji, med katerimi sta na prvem mestu dnevnik "Guardian" in sestrski tednik "Observer", ponujajo navdušujoče in dobro raziskane nogometne zgodbe, ki postavljajo pod vprašaj celotno st-ROO-kturo sodobnega angleškega nogometa. Sem sodijo še nekateri drugi, pa tudi nekaj nogometnih revij.

Od pismonoš do multimilijonarjev
Dejstvo je, da se v angleškem nogometu (pa tudi v medijih) obrača preveč denarja brez realnega pokritja. Večina klubov premier lige je strahovito zadolžena, tudi mediji so v čedalje težjem položaju. Po pripovedovanju vem, da so nekoč, denimo pred kakšnimi 80,90 leti, poklicni nogometaši v Angliji v povprečju zaslužili toliko kot pismonoše in bili s tem zadovoljni. Tudi nevnočljiva slava je tedaj nekaj štela. Niti v 70. letih prejšnjega stoletja, ko sem se začel intenzivno zanimati za angleški nogomet, razlike med plačami nogometašev in navadnih smrtnikov niso bile tako ogromne, kot so danes. Ne glede na to, da so z norimi transferji na koncu še tako b-ROO-talno butaste nogometne posle v Angliji vedno znova znali prekositi nekje drugje (v madridskem Realu, seveda), je ta dežela postala domovina novodobnega nogometnega razvrata, ki je povsem brez smisla. In brez pokritja. Normalnemu človeku gre ob tem upravičeno na b-ROO-hanje.

Majhna in normalna država
Ker je Slovenija v primerjavi z Anglijo v večini pogledov majhna, hkrati pa tudi - ne glede na vse naše domače ROO-stikalne neumnosti - hipernormalna država, bi bilo nesmiselno pred dvobojem naših nogometašev iskati dodatne motive v nekakšnem "kaznovanju" Anglije.

Dolgo druženje pušča posledice
Predlagam, da se Angleži še naprej kuhajo v lastni do skrajnosti pregreti juhi, naši fantje pa naj skušajo ohraniti mirnost in osredotočenost na lastno igro in težave. Tudi naši so namreč ut-ROO-jeni, pa tudi pettedensko neprestano d-ROO-ženje pušča posledice. To je normalno, sploh v ekipah, ki s takšnimi skrajnimi okoliščinami nimajo veliko izkušenj. Pričakovati je namreč, da bodo "ROO" in d-ROO-ščina namreč z vso silo (tudi dobesedno) skušali izkoristiti svojo ROO-tino.

Ranjen lev je nevaren lev
Predvsem pa bi bilo povsem nepremišljeno in neprimerno, da bi angleško ekipo kljub dvema neprepričljivima predstavama na kakršen koli način podcenjevali. Trije levi so ranjeni, a zato še toliko bolj nevarni. So pod hudim pritiskom, a to zanje ni nekaj povsem novega. S tem živijo, večina izbrancev Fabia Capella je v Južni Afriki točno zato, ker je znala tako hud pritisk preživeti.

Slovenija prinaša drugačno zgodbo
Ne glede na to, da sem od 2. maja 1975 velik privrženec angleškega nogometa, sem prepričan o naslednjem: ogromen uspeh Slovenije, denimo dosežen z uvrstitvijo v osmino finala, bi bil pomembno sporočilo svetu. Neusmiljena konkurenca in premagovanje strahovitega pritiska, kar naj ne bi bil le vsezveličaven recept za delovanje sodobnega nogometa, pač pa tudi sveta, nista nujno edina pot. Sploh ne najbolj človeška. Slovenska nogometna reprezentanca (in, če bomo zd-ROO-ženi in solidarni po pameti držali skupaj, tudi Slovenija kot d-ROO-žba in država) ponuja drugačno zgodbo.

Dežela priložnosti in prožnosti
Ker je naših nogometašev malo, je posameznik dejansko vreden več (saj ni vse v denarju). Vreden je več priložnosti. Če prve ne izkoristi, dobi drugo, tretjo ali celo četrto. Robert Koren ne bi bil kapetan reprezentance, ki ima po dveh kolih SP-ja 2010 štiri točke, če bi ga po nekaj manj uspešnih tekmah v izbrani vrsti že pred leti izločili in pozabili. V Angliji je dozorel in s tem pomembno pomagal tudi ekipi najti pot. Poglejmo Milivoja Novakovića, ki nekoč (menda) ni bil dovolj dober za prvo slovensko ligo, zato se je proti Južni Afriki prebijal prek štirih avstrijskih lig in Bolgarije ... Hočem povedati, da v skrajno konkurenčnih okoljih velikokrat izvržejo dragocene talente, če ne zažarijo na pravem mestu in v pravem trenutku. S tega vidika je prav Slovenija - in to ne glede na razplet tretjega kola - pokazala, da je dežela priložnosti, prožnosti in prijaznosti do posameznika.

V primerjavi z Roo-jem - pravo razkošje Navsezadnje so tudi slovenski novinarji v primerjavi z angleškimi kolegi prave simpatične in mehke ovčke, ki niti približno ne morejo ugrizniti tako neprijetno, kot to počnejo angleški buldogi iz istega ceha. Edini pritisk, ki ga čutijo, si naši nogometaši oprtajo sami. V primerjavi z "ROO"-jem živijo v njemu nepredstavljivem razkošju.

Kdo je izločil ROO-sijo?
Res nas je manj, res smo v primerjavi z "ROO"-jem popolnoma nezanimivi, res smo d-ROO-gačni. Pa zaradi tega ne bi smeli biti niti najmanj sk-ROO-šeni. Prej navdušeni. In če bodo naši nogometaši dovolj nab-ROO-šeni, jim bodo angleški nogometaši naposled zavidali celo športni uspeh. In kdo, ki je vsaj približno dobro obveščen, bi se čudil?! Katera reprezentanca pa je v dodatnih kvalifikacijah izločila ROO-sijo?

Igor E. Bergant