Naši so na včerajšnjem treningu na legendarnem stadionu Ellis Park učinkovali zbrano in mirno. Njihovi tekmeci so bili videti bistveno bolj sproščeni. A tak je njihov način. Poudarjena lahkotnost je pogosto krinka. Pri naših je bolj ali manj vse jasno, vse je že zdavnaj postavljeno. Odločitvi o tem, ali bo lahko od začetka igral Marko Šuler (in ga zamenjal Matej Mavrič-Rožič), in o drugem napadalcu Dediću (ali Ljubijankiću) ne bosta bistveni za postavitev igre.

Zlatko ali Zlatan?
Ko gre za napad, smo pač v Johannesburgu, mestu zlata (nastalo je v drugi polovici 19. stoletja ob prvih rudnikih te plemenite kovine). Zlatko ali Zlatan? Pomembno je, da bo na igrišču zvest svojemu imenu. Na slovitem stadionu, ki se je v svetovno športno in politično zgodovino zapisal kot rojstni kraj nove mavrične (zato bi bil morebiten nastop našega Mavriča kar simboličen) južnoafriške nacije na finalu SP v ragbiju leta 1995 (kdor je bral knjigo Nepremagljivi ali si ogledal istoimenski film Clinta Eastwooda ve, za kaj gre), bodo naši nogometaši morali garati. In to znajo. Tudi v tem se zrcali povezava s prizoriščem – Johannesburg leži nad rudniškimi rovi, ki se raztezajo v premeru 200 kilometrov, iz stadiona pa so dobro vidni hribi mizaste oblike, ki so nastali iz izkopane zemlje. V mestu zlata se je za dragocenosti vedno trdo in neusmiljeno delalo.

Največ si gotovo želijo nogometaši
Na tem srečanju je mogoče prav vse. Že to, da so naši nogometaši sploh bili sposobni priti tako daleč, je vredno neizmernega navdušenja in ponosa. Seveda si vsak športnik želi uspeha, v današnjem primeru si ga naši nogometaši zagotovo želijo največ med vsemi nami. A zanj bodo morali pokrbeti sami. Vse je v njihovih rokah, nogah in glavah. Drugi jih lahko pri tem samo spodbujamo in jim želimo najboljše. Eden izmed naših najetih voznikov, Vusi, zelo veren, tako kot večina Južnoafričanov, mi vsak dan omeni, da je molil za zmago naše reprezentance. Morda bo tudi to kaj pomagalo.

Kekove izjave primerne in umirjene
Ne glede na nezadovoljstvo nekaterih mojih novinarskih kolegov, ki se razburjajo nad domnevno vzvišenim odnosom selektorja Matjaža Keka do poročevalcev, se mi zdijo njegove izjave pred srečanjem zelo primerne, umirjene, hkrati pa dokaj domiselne (češ, da sem niso prišli gledat narave ...), predvsem pa spoštljive do tekmeca. Pri nas imamo v javnosti velikokrat precej čudne poglede do tega, kaj in kako naj bi se neka javna oseba izrazila svoje mnenje. Če nekdo govori umirjeno, se razburjamo, češ da ni dinamičen (in ga hitro označimo za strahopetca). Če je dinamičen in optimističen, se še hitreje mora zagovarjati zaradi nadutosti. Če ne pove nič, je v vsakem primeru bedak, če pa poskuša s samoironijo, pa ga zadene očitek, da nima smisla za humor in se dela norca iz samega sebe.

Američani imajo šibke točke
Kekovo vedenje se mi zdi dobro zato, ker poudarja spoštovanje do tekmeca. Prav on najbolje ve, kako dobri so Američani. Hkrati seveda tudi ve, da so samo ljudje, ki igrajo v mnogih pogledih najbolj človeško igro na svetu. Človeško se je motiti, tudi Američani imajo šibke točke. A v bistvu velja, da gre za izvrstno organizirano ekipo in reprezentanco, ki jo v izhodišču odlikuje izrazit profesionalizem na vseh področjih, od vodenja do dela in – ker sem že omenil Matjaža Keka – odnosa do javnosti.

Odlične izkušnje z ameriško zvezo
V preteklih mesecih sem intervjuval tako selektorja Boba Bradleyja kot enega izmed zvezdnikov ekipe Clinta Dempseyja. Oba sta bila v stikih izjemno korektna, zavzeta in – spoštljiva. Tudi v komunikacijo z Nogometno zvezo ZDA (US Soccer) smo imeli vsi, ki smo bili z njo v stiku (vključno s kolegico in našo ameriško dopisnico Vlasto Jeseničnik, ki je ekipo obiskala spomladi med pripravami v Kaliforniji), najboljše možne izkušnje.

Donovan ni Messi, a je odličen igralec
Vsega tega ne pišem, da bi na kakršen koli način skušal že vnaprej opravičiti morebitni poraz naše reprezentance. Neumnost, sploh ne gre za to. Pomembno je, da tudi mi vemo, s kakšno ekipo bodo naši danes imeli opravka. To ni Brazilija, tudi Inter Milano ali Barcelona ne. Landon Donovan ni Messi, a je odličen igralec. Clint Dempsey je morda materialno že preskrbljen do konca življenja, a ne zna drugače, kot da se bori do skrajnosti (če preživiš otroštvo v naselju prikolic v Teksasu, verjetno res ne moreš biti drugačen ...

Slovenske fante dobro poznamo
Zakaj ne napišem še več o naših? Ker jih poznamo, ker vemo, česa vsega so sposobni. Ker smo jih videli proti Rusom, tako v Moskvi kot v Mariboru. Ker smo bili upravičeno navdušeni nad tem, da jih – v nasprotju z mnogimi primeri iz domačega nogometa ali športa nasploh – precejšnja smola z razpletom tekme Poljska-Slovaška ni potrla in podrla, ampak vzdignila in navdihnila do še večjega podviga. Zato verjamem, da se po zmagi nad Alžirijo nimajo namena ustaviti.

Ohraniti spoštovanje - do vseh
Predvsem pa si želim, da bi (bomo) naše veliko zmagoslavje doživeli in izrazili s takšno velikodušnostjo in dostojanstvom do poraženca, ki odlikuje resnične šampione. Če bi bil razplet morda drugačen, pa moramo ohraniti spoštovanje do boljših ali srečnejših, predvsem pa do nas samih. Naši nogometaši so prišli predaleč, da bi se želeli obrniti ter stopiti na stara pota neenotnosti in neuspeha. Skupaj z njimi smo tudi vsi, ki se veselimo njihovih vrhunskih dosežkov (in so bili še pred dvema letoma videti precej malo verjetni), spet doživeli vrhunski reprezentančni nogomet v povsem novi razsežnosti (tudi zavoljo prve zmage na svetovnih prvenstvih). Ne glede na to, kako se bo končalo današnje srečanje: tudi za nas poti nazaj ni, in dobro je tako.