Portugalec je na tekmi 24. kroga španskega prvenstva zaokrožil lep jubilej, saj je z zmago svojega madridskega Reala proti Levanteju (2:0) poskrbel, da njegova ekipa še deveto leto zaporedoma ne pozna ligaškega poraza na domačih tleh. Gre za prvovrstni rekord, ki je skoraj zagotovo nedosegljiv. Na zadnje je Mourinho s svojim klubom pred domačimi navijači izgubil daljnega 23. februarja 2002, ko je moral s Portom priznati premoč Beira Maru (2:3).

Očeta presenetil z nogometnim znanjem
Mourinho je že kot otrok pokazal veliko zanimanja za nogomet, zgledoval pa se je zlasti po očetu Felixu, ki je svojčas brcal za Belenenses ter Vitório Setubal in si z dobrimi predstavami prislužil tudi vpoklic v portugalsko izbrano vrsto. Tako kot oče je mladi José želel postati uspešen profesionalni nogometaš, a mu to, čeprav je na treningih pri Riu Aveju, Belenensesu in Sesimbri vložil veliko truda, ni uspelo. Po neuspešni igralski karieri se je odločil postati trener. Kalil se je pri očetu, ki je leta pozneje priznal, da je bil nad Joséjevim poznavanjem nogometnih strategij prijetno presenečen in naj bi že zaradi tega takoj vedel, da bo nekoč postal zelo uspešen trener.

Legendarni angleški strateg sir Bobby Robson - mož, od katerega se je naučil največ
Mourinhu se je leta 1992 ponudila življenjska priložnost, ko so mu pri Sportingu iz Lizbone ponudili mesto prevajalca za uglednega trenerja sira Bobbyja Robsona, ki je do tedaj vodil že več uglednih klubov, kakor tudi angleško reprezentanco, katero je vodil tudi na evropskih in svetovnih prvenstvih. Z Angležem sta postala tesna prijatelja, ki se vrsto let nista ločila. Po (ne)uspešnem obdobju pri Sportingu sta skupaj sodelovala pri Portu, leta 1996 pa sta se preselila še k Barceloni, kjer so nogometaši katalonskega velikana pod njunim vodstvom osvojili tudi evropski Pokal pokalnih zmagovalcev. Po Robsonovem odhodu iz Barcelone leta 1997 je Mourinho ostal na Camp Nouu in postal pomočnik Louisa van Gaala, ki je svojemu vajencu dal možnost za dokazovanje in mu zaupal Barcelonino B-ekipo, s katero je Mourinho leta 2000 osvojil Pokal Katalonije. Vsem je postalo jasno, da bo Mourinho kmalu stopil na samostojno trenersko pot in to se je leta 2000 tudi zgodilo, ko je postal glavni trener Benfice.

Porto - vrata v svet nogometne slave
V glavnem lizbonskem delavskem klubu pa je Portugalec ostal zgolj pol leta in je aprila 2001 sedel na trenerski stolček Leire, kateri je v sezoni 2000/01 priskrbel najvišjo ligaško uvrstitev v klubski zgodovini (5. mesto). Pot ga je od tedaj vodila le še navzgor. V naslednji sezoni je že vodil Porto, s katerim je med letoma 2002 in 2004 dvakrat osvojil portugalsko prvenstvo, portugalski pokal in superpokal ter obe najprestižnejši evropski lovoriki: UEFA-pokal ter Ligo prvakov. Največ pozornosti je požel prav v Ligi prvakov leta 2004, ko je s Portom v skupini F, kjer so bili še madridski Real, Marseille in beograjski Partizan, osvojil drugo mesto in v izločilnih bojih (presenetljivo) izločil Manchester United, Lyon, v polfinalu pa še Deportivo iz La Coruñe. Večno slavo si je priskrbel s finalno zmago nad Monacom (3:0).

Po Liverpoolovi zavrnitvi izbral Chelsea
Proti koncu sezone 2003/04 je javno naznanil, da želi voditi Liverpool, a so pri klubu z Anfielda zaradi Mourinhovega zloglasnega teka na Old Traffordu (zmagoviti zadetek Costinhe je proslavil s tekom vzdolž igrišča do kotne zastavice, kjer so se veselili njegovi varovanci) raje izbrali Rafaela Beniteza, ki naj bi bolj ustrezal profilu Liverpoolovega menedžerja. Mourinho je po zavrnitvi kljub dvomom podpisal bogato pogodbo s Chelseajem, ki je pod vodstvom novega lastnika Romana Abramoviča doživljal nogometni preporod. Britanski mediji so Mourinha naravnost oboževali, saj jim je vsak teden vrgel kakšno sočno kost, ki so jo z veseljem oglodali. "I am the special one," je zagotovo ena njegovih najznamenitejših izjav, v času njegovega bivanja na Otoku pa se je le-teh zagotovo nabralo za celo knjigo. Na Stamford Bridgeu je postal kultni heroj, saj je pod njegovim vodstvom Chelsea dvakrat osvojil Premier ligo, dvakrat je osvojil ligaški pokal, v sezoni 2007 pa je z zmago nad Manchester Unitedom (0:1) dvignil še FA-pokal.

Toda Mourinho (še bolj pa Abramovič) si je najbolj želel končni uspeh v Ligi prvakov, do katerega pa prav zaradi Liverpoola nikoli ni prišlo. Rdeči so namreč v tem tekmovanju dobili oba polfinalna obračuna (v letih 2005 in 2007), v sezoni 2005/06 pa je Portugalcu načrte prekrižala še Barcelona. Po vse večjem razhajanju z Abramovičem je Mourinho 20. septembra sporočil, da klub s Stamford Bridgea tudi uradno zapušča.

V Italiji buril duhove
Njegov prihod na Apeninski polotok je bil sprejet z mešanimi občutki, saj mnogi nad "egocentrikom", kot so ga poimenovali, niso bili navdušeni. Njihovega mnenja Mourinho najbrž ni spremenil, zlasti po svojih izpadih na novinarskih konferencah, ko se je verbalno znesel nad številnimi športnimi novinarji. Prizanesel ni niti trenerjem drugih klubov, ki jih je tudi javno kritiziral. Njegov bes so med drugimi občutili tudi Carlo Ancelotti (Milan), Luciano Spaletti (Roma) in Claudio Ranieri (Juventus). Toda navijači so ga kmalu vzljubili, saj je pod njegovim vodstvom Inter dvakrat zapored osvojil Serie A, slavil pa je tudi v superpokalu (2008) in Pokalu Italije (2010). Prav sezona 2009/10 je bila najuspešnejša v klubski zgodovini, saj so črno-modri osvojili t. i. trojček. Ligaškemu in pokalnemu naslovu so dodali še naslov evropskega prvaka, ki se je v preteklosti izkazal za sveti gral, saj so ga 'nerazzurri' na zadnje osvojili davnega leta 1965. Po sezoni se je na veliko žalost interistov preselil v Španijo, kjer je prijel za vajeti madridskega Reala.

Prizemljila ga je šele Barcelona
Real Madrid. Zgodovinsko najuspešnejši evropski klub, ki pa je v zadnjih letih, bogatim nakupom navkljub, v senci največjega tekmeca Barcelone. Je za Mourinha pred prihodom na Santiago Bernabeu sploh obstajal večji izziv? Najbrž ne - in Portugalec ga je z veseljem sprejel. Navijači kraljevega kluba so razumljivo zelo zahtevni. Španska ligaška krona je obvezna, naslov evropskega prvaka pa je tik za njo. Glede na Mourinhov trenerski repertoar klubski predsednik Florentino Perez najbrž ne bi mogel izbrati boljšega trenerja, a je moral tudi Portugalec kmalu priznati premoč sloviti Barci, ki je Real v letošnji sezoni na domači zelenici odpihnila s 5:0 in Mourinhu prizadejala najhujši poraz v njegovi karieri. Toda 48-letnika petarda v mreži belega baleta očitno ni prizadela, saj je po srečanju dejal: "Ena ekipa je igrala zelo dobro, druga zelo slabo. Ena si je zaslužila zmago, druga poraz. Če smo bili ponižani? Ne. Ta poraz bomo zlahka preboleli, saj se zavedamo, da nismo bili dovolj dobri."

Lahko niz prekinejo prav Katalonci?
Mourinha in njegove varovance zagotovo čaka sila težek preizkus na drugem 'el clasicu' v letošnji sezoni, ko bo v Madridu gostoval aktualni španski prvak Barcelona. Portugalec se je s svojo ekipo na domačih tleh v zadnjih devetih letih večkrat izvlekel skozi šivankino uho, zagotovo pa bo prav tekma s katalonskim velikanom zanj največji in najtežji prvenstveni obračun. Mnogi so namreč prepričani, da Barce ne more ustaviti nihče in da bo Portugalčev rekordni niz na Santiagu Bernabeu 17. aprila doživel bridek konec. Toda ne glede na izid bo Mourinho še naprej hodil pokončno. Za nekatere je najboljši, za druge "The special five", spet tretji ga imajo za izmeček. Toda večina se strinja (vsaj pri sebi), da gre za odličnega nogometnega stratega in izjemnega motivatorja, ki lahko še tako povprečno ekipo spremeni v vrhunsko. Navsezadnje pa je tudi zabavljač, ki je s svojimi izjavami nasmejal marsikaterega ljubitelja najbolj postranske stvari na svetu. Nekateri ga ljubijo, drugi ga sovražijo - a nogometni svet bi bil brez njega najbrž precej dolgočasnejši.