Zaradi pandemije novega koronavirusa so se ustavila ligaška in pokalna nogometna tekmovanja po svetu, z zanimanjem tudi spremljamo, kako bo daljša prekinitev vplivala na nogometno tržnico in prestopne roke.

Se bodo prestopni roki v največjih evropskih ligah začeli tradicionalno 1. julija ali bodo zaradi preloženih tekem datum premaknili? Se bodo klubi lahko krepili še med prvenstvom?

Britanski Telegraph celo omenja, da utegnejo letošnji poletni prestopni rok podaljšati kar v januar. Medtem ko krovne organizacije tuhtajo in iščejo rešitve, smo se na MMC-ju odločili obuditi spomin na eno najbolj bizarnih, morda celo najbizarnejšo zgodbo v nogometni zgodovini.

Zgodilo se je že nešteto prestopov igralcev med klubi. Nekateri so bili rekordni, drugi označeni za kupčije leta, celo desetletja in stoletja. Pri nekaterih se je za klube (in nogometaše) izšlo vse po načrtu, drugi so bili brca v temo. A en izstopa in je poglavje zase: Ali Dia.

Dia je nogometaš, odet v tančico skrivnosti. Vsaj kar se tiče njegove življenjske zgodbe. Glede nogometnega talenta, sodeč po izjavah trenerjev, nikoli ni bilo dvoma – igralec ni dovolj kakovosten za igranje na najvišji ravni. Kako je torej mogoče, da je novembra 1996 prestopil v Southampton in zaigral celo v Premier ligi?

Ves čas stal v prepovedanem položaju
Polprofesionalno nogometno pot je Senegalec začel v francoskih nižjih ligah, kjer nikoli ni dobil priložnosti. Šele leta 1995 mu je uspel prvi pravi preboj, ko je zaigral med finsko elito v Veikkausliigi za FinnPa. Za klub iz finske prestolnice je igral na petih tekmah, na vseh se je soigralcem pridružil kot rezervist s klopi. Kadar koli je vstopil v igro, njegova prisotnost ni kaj prida pomagala. Kot napadalec ni dosegel niti enega samega zadetka. Še več, neprestano je stal v prepovedanem položaju in uničeval napade svojega moštva. Mediji mu – razumljivo – niso bili naklonjeni. Tudi sam je slutil, da so mu dnevi v Helsinkih šteti, zato jo je nekega dne popihal v tujino pod pretvezo, da se bo udeležil maminega pogreba. "Ali je šel na mamin pogreb. V Francijo ali v Senegal, ne vem. Moral bi se vrniti v torek in na mojem koledarju je danes torek," je za časopis Helsingin Sanomat tedaj povedal trener FinnPaja Heikki Suhonen, ki se je znašel v veliki zagati, saj je imel pred tekmo sezone proti Mikkelin Palloilijatu na voljo le 13 zdravih nogometašev.

Ali ni več oblekel dresa FinnPaja, se je pa pozneje vrnil v deželo tisočerih jezer in podpisal pogodbo s klubom PK-35, za katerega se je na treh tekmah enkrat vpisal med strelce.

Pretental tudi Nemce in Angleže
Na Finskem si podpisa na klubskih pogodbah ni prislužil s talentom ali trdim delom, temveč z različnimi izmišljenimi zgodbami. Vsem je ves čas pripovedoval, da je v sorodu z izvrstnim nogometašem Paris Saint-Germaina Georgeom Weahom, kar je bilo – očitno – dovolj, da so mu klubi ponudili priložnost. Tudi v Nemčiji, kjer si je po zaslugi izmišljenih sorodstvenih vezi z vrhunskim liberijskim napadalcem prislužil dres drugoligaša Lübecka, kjer pa ni zdržal dolgo – ekipa ga je namreč 'odžagala' po dveh podpovprečnih predstavah, zato je tedaj 31-letni Dia poskusil srečo še na Otoku. Po več neuspelih poskusih pri drugih nižjeligaših se je naposled vendarle pridružil ekipi Blyth Spartans, angleškemu sedmoligašu. Tudi med amaterji in nedeljskimi igralci se je znašel v sivem povprečju. Po zgolj eni odigrani tekmi, ki jo je Blyth izgubil proti Boston Unitedu z 1:2, jo je znova ucvrl neznano kam.

Zgodovinski preskok: iz sedme v prvo ligo!
Nekaj dni pozneje se je pojavil na drugem koncu Otoka v Southamptonu. Pristaniško mesto na jugu Anglije je tedaj dihalo z nogometnim klubom, za katerega so v preteklosti igrale legende, kot so Peter Shilton, Jimmy Case, Matt Le Tissier, Alan Shearer in drugi. Zakaj se jim na dolgem spisku klubskih legend ne bi pridružil še – Dia? Sledila je ustaljena praksa pripovedovanja izmišljenih zgodbic, le da tokrat Dia ni bil tisti, ki jih je razlagal. To je prepustil kar svojemu 'stricu' Georgeu Weahu. No, bolje rečeno, nekomu, ki se je pretvarjal, da je 30-letni napadalec, dobitnik zlate žoge, ki je nedavno podpisal za AC Milan. Sounessa je prepričal s telefonskim klicem, po njem je Dio na stadionu The Dell čakal podpis pogodbe za poskusno obdobje v dolžini enega meseca. "Igral je z Georgeem Weahom za Paris Saint-Germain, prejšnje leto je igral v nemški drugi ligi. Rekli smo mu, naj pride in z nami trenira kakšen teden, da vidimo, pri čem smo," je za Sky Sports tedaj dejal Souness. Odveč je seveda omeniti, da Dia z Weahom nikoli ni igral za PSG. Vseeno mu je uspel zgodovinski podvig: iz sedme lige se je prebil naravnost med najboljše v angleškem nogometu.

Na treningih ni navdušil
A kaj hitro je postalo znano, da ni dovolj dober za najelitnejšo nogometno ligo na Otoku. Souness je leta pozneje za Sky Sports pojasnil: "Že na prvem treningu smo videli, da ni dober v ničemer, in da nam ne bo v nikakršno pomoč. Toda tedaj smo imeli zaradi poškodb kar precej zdesetkano ekipo, zato smo ga obdržali in mu dovolili, da trenira z nami. V naslednjih dneh se je poškodovalo še nekaj ključnih mož, zato mi je pomočnik rekel, da bom moral za tekmo naslednjega kroga najverjetneje v ekipo uvrstiti tega bebca. Bil sem proti, a nisem imel izbire."

Kot "Bambi na ledu", a s strelom v okvir vrat
Zgodilo se je 23. novembra 1996 na stadionu The Dell v Southamptonu. Rdeče-beli so na svojem terenu v prvenstvenem obračunu gostili Leeds United. Dia je bil uvrščen na klop, saj so bili v moštvu vsi rezervni napadalci poškodovani – in ko se je v 32. minuti v napadu poškodoval še Le Tissier, je bil Souness postavljen v neugoden položaj. "Pogledoval sem proti klopi, ki je bila polna branilcev in bočnih branilcev. Nisem imel izbire, Dio sem poslal na zelenico. Če ne drugega, bo vsaj tekel po igrišču gor in dol ter gostujoči obrambi povzročil nekaj preglavic, sem si rekel," je dejal Škot, ki je v igralski karieri z Liverpoolom osvojil vse, kar se osvojiti da, v trenerski pa je največji pečat pustil pri Galatasarayju, kjer je še danes nesmrtna legenda. Dia ni navdušil. Pravzaprav nihče od dobrih 15.000 gledalcev, ki so se zdrenjali na tribune, ni vedel, zakaj je nogometaš s številko 33 na hrbtu dobil priložnost v napadu. Resda se je enkrat lepo znašel pred golom, vendar s povprečnim strelom ni uspel premagati vratarja Nigela Martyna. "Tekel je po igrišču kot Bambi na ledu. Bilo ga je zelo, zelo težko gledati. Nerodno nam je bilo. Vsi smo se spraševali, kaj ta tip sploh počne na igrišču. Bil je povsem neuporaben," je za Guardian povedal Le Tissier, ki si je preostanek obračuna – končal se je z zmago Leedsa z 0:2 – ogledal s klopi. Kljub temu da je Senegalec v igro Southamptona bolj kot ne prinašal le zmedo in napake, je začuda na zelenici ostal vse do 85. minute, ko ga je zamenjal branilec Ken Monkou.

Točno 53 minut elite
Njegova kariera med elito je trajala točno 53 minut – in sodnikov dodatek prvega polčasa. "En dan je član našega moštva, že naslednji hip ga gledam po televiziji, kako igra za Southampton, kar je bilo nekaj zares neverjetnega," je za Sky Sports tedaj z nasmeškom na obrazu dejal trener Blytha Peter Harrison. Souness je še pojasnil: "Na igrišče sem ga poslal, ne da bi ga kdaj videl odigrati nogometno tekmo. Vendar na razpolago nimam napadalcev. Ali uživam v tem? Ali vi uživate, ko vas brcnejo v mednožje? Ta dogodek je samo odraz razmer v klubu. Igralec, ki ga ne poznam, kaj šele, da bi ga videl igrati, je lahko nastopil v Premier ligi. To vse pove."

Iz Premier lige prek pete lige na univerzo
Po tekmi so se mu pri 'svetnikih' zahvalili za sodelovanje in ga po štirinajstih dneh poskusnega obdobja napotili proti izhodnim vratom. Dia je nato kljub vsemu podpisal pogodbo s petoligašem Gatesheadom, za katerega je na osmih prvenstvenih tekmah dosegel dva zadetka. Po koncu sezone z njim niso podaljšali sodelovanja. Sledila je še kratka avantura pri Spennymoor Unitedu, po kateri je leta 1997 nogometne čevlje tudi dokončno obesil na klin. Za njim se je nato izgubila vsaka sled, po poročanju Scottsmana naj bi leta 2001 diplomiral iz ekonomije na Univerzi Northumbria v Newcastlu.

V nogometu gre osel večkrat na led
Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je po podatkih šole za komunikološke študije na univerzi v Elonu internet uporabljalo približno 45 milijonov ljudi po svetu. Svetovni splet še zdaleč ni bil v takšnem razcvetu, kot je danes, ko se lahko z enim ali dvema klikoma preveri tako rekoč vse. Tudi zgodovina in dozdajšnja kariera določenega nogometaša, zato je težko verjeti, da bi se zgodba Alija Die lahko ponovila. Pa je to res? Namreč v Litvi so poskrbeli za nenavadno zgodbo, ki jo lahko brezsramno pospravimo v rubriko saj ni res, pa je. Lani si je tamkajšnji prvoligaš FK Panevėžys domnevno privoščil veliko neumnost, ko je podpisal pogodbo z nogometašem Barkleyjem Miguelom Panzom. Nogometašem, ki ga nihče ni poznal, kaj šele videl igrati, a je bila njegova statistika na Wikipedii dovolj zgovorna, da so mu ponudili priložnost. Statistika, ki je bila izmišljena. Panzo je sicer dejansko nogometaš, ki pa je v resnici slabši od cifer, ki jih je bilo mogoče zaslediti na Wikipedii, kjer je bil reprezentant Angole, in naj bi med letoma 2010 in 2012 igral celo za člansko zasedbo angleškega Queens Park Rangers. Za londonski kolektiv je, po podatkih spletne enciklopedije, odigral 36 tekem, na katerih je zadel kar 45 golov. Impresivno – in zagotovo statistika, ki se je ne bi sramoval noben napadalec na svetu.

A realnost je bila, pač, drugačna. V Londonu je sicer res igral za QPR, a le za njegov mladinski pogon. Profesionalna kariera je bila manj blesteča. Po večkratni menjavi angleških nižjeligašev je s trebuhom za kruhom odšel v nižje francoske lige, pred prestopom v Panevėžys, za katerega je odigral zgolj eno tekmo, pa je igral še na Švedskem. Trenutno je član – NK Krško! S Krčani je po podatkih portala Transfermarkt pogodbo podpisal 22. januarja letos, veljavno naj bi imel do 30. junija.