Pomembno je sodelovati, ne zmagati. To je zagotovo slišal že vsak. Za nekatere to pomeni bistvo športa, za druge le slabo tolažbo ob neuspehu. Nekatere pa so neuspehi, morda tudi omenjena poved, motivirali in gnali naprej do novih mejnikov. A kaj, ko teh mejnikov ni več mogoče premikati naprej po naravni poti? Velika večina iz sebe v okviru ferpleja iztisne kar največ, veliko pa je tudi takšnih, ki si do boljših rezultatov pomagajo s prepovedanimi substancami.

Komisije ne smejo počivati

Protidopinške komisije si ne smejo privoščiti počitka. Vselej morajo biti na preži in odkrivati nove zvijače razvijalcev dopinga. Raziskovalci se zdaj bojijo, da so športniki že segli po genskem dopingu, ki ga je, vsaj za zdaj, nemogoče odkriti. Kaj pravzaprav je genski doping, kako vpliva na človeka, kakšne so njegove nevarnosti in kako bi ga lahko v prihodnosti odkrili v vzorcih športnikov? Za odgovore smo se obrnili na prof. dr. Boruta Štruklja, magistra farmacije, rednega profesorja na ljubljanski Fakulteti za farmacijo.

Kaj je genski doping, kako bi ga opredelili oziroma kako deluje na športnika?
Genski doping je vnos genov v človeški organizem, da bi dosegli biosinteze identičnih človeških beljakovin, ki kakor koli sodelujejo pri procesih, povezanih z večjo zmogljivostjo športnika. Gen, ki nosi zapis za beljakovino, se v celicah organizma izrazi in nastane lastna beljakovina, ki je ne moremo ločiti od preostalih enakih beljakovin v telesu. Tako, recimo, gen za eritropoetin pripomore k temu, da nastane hormon eritropoetin, ki poveča število rdečih krvnih telesc. Več kot je ertitrocitov, večja je kisikova kapaciteta, torej več kisika se dovaja mišicam, zato te bolje, hitreje in močneje delujejo. Genski doping se torej ne razlikuje od genskega zdravljenja, le namen je drug. Z vnosom genov pa lahko tudi preprečimo nastanek človeku lastnih beljakovin, kar prav tako lahko vodi k večji mišični masi. Ko so preprečili nastanek beljakovine miostatina pri miškah, se je mišična masa povečala od 3- do 5-krat.

V zvezi z genskim dopingom se omenjajo predvsem eritropoetin, IGF-1 oziroma inzulinu podoben rastni dejavnik, miostatin, vaskularni endotelijski rastni dejavnik ali VEGF, endorfin in leptin. Kaj je pri športnikih najbolj priljubljeno in kaj najnevarnejše?
Vse naštete molekule so beljakovine, odgovorne za različne fiziološke funkcije. Medtem ko eritropoetin poveča število eritrocitov, inzulinu podoben rastni dejavnik pospeši diferenciacijo celic in rast tkiv (podobno deluje rastni hormon). Miostatin je zaviranje rasti mišic - če bi uporabili gen za miostatin in bi se ta izrazil v telesu, bi bilo mišic manj. Torej uporabimo genski fragment, ki se veže na informacijsko RNK (ribonukleinska kislina, op. a.) za miostatin in tako prepreči delovanje miostatina. Leptin prav tako pospeši metabolizem in razrast mišičnega tkiva.

Daleč največ se zlorablja vnos eritropoetina, vendar ne njegovega gena! Pravzaprav smo pri genskem dopingu, vsaj upam, precej na začetku in veliko primerov najbrž ni. Edini doslej dokazan vnos gena za eritropoetin je bil v primeru nemškega trenerja Thomasa Springsteina, pri katerem so našli injekcije Repoxygena, torej farmacevtske formulacije z genom za eritropoetin, ki bi po vnosu v organizem sprožil nastanek eritropoetina. Verjetno bi bil najnevarnejši genski doping z eritropoetinom, saj pride do povečanja hematokrita, kar pomeni večjo gostoto krvi, kar poveča obremenitev na srce in krvožilje. Če temu dodamo še izgubo tekočine med intenzivno športno aktivnostjo, lahko hitro pride do nenadnega srčnega dogodka, infarkta in smrti.

O pojavu zlorabe genskega dopinga v športu je med prvimi pisal novinar Gazzette dello Sport Claudio Ghisalberti. Ta je pisal o tem, da so pri nekem športnem zdravniku na letališču našli substanci AICAR in TB500. Za kakšni substanci pravzaprav gre?
AICAR je sintezni analog amino riboze, ki se uporablja za zmanjšanje telesne mase na osnovi večjega metabolizma maščob, a ne gre za genski doping, ker substanca ni gen, temveč gre za sintezno različico gradnika DNK. TB500 pa je oznaka za beta timozin, ki je sintezna različica peptida, ki močno poveča razrast mišic, relaksira vezno tkivo, pospeši celično regeneracijo in izkazuje še mnoge druge učinke. Tudi ta snov ni gen, zato tudi v tem primeru ne gre za genski doping, je pa na listi prepovedanih substanc. 10 miligramov stane na črnem trgu okoli 500 evrov.

Gen lahko v celico vnesemo „ex vivo“ in „in vivo“. Lahko poveste kaj več o tem? Kateri vnos je morda najprimernejši za športnika?
Vnos „ex vivo“ pomeni, da celico ali tkivo odstranimo iz organizma, ji vstavimo želeni gen in vrnemo nazaj v organizem. Metoda „in vivo“ pa pomeni, da neposredno v telo, to je v mišico, tkivo ali kri, vbrizgamo nosilec z genom. Ta drugi način je gotovo manj invaziven in zato primernejši za nedovoljene manipulacije, saj naj bi se čim manj videl kakršen koli poseg v organizem.

Kolikokrat bi bilo treba postopek ponoviti, da bi genski doping pri športniku dosegel želen učinek?

Pravzaprav bi teoretično en ali dva vbrizga gena z optimalnim nosilcem že moral sprožiti nekakšen učinek, a tu pravzaprav nimamo nekih oprijemljivih podatkov, saj je genski doping še v povojih. Nekako sumimo, da se je začel leta 2008 na olimpijskih igrah v Pekingu, kjer so domači tekmovalci dobili nesorazmerno veliko odličij. Seveda gre za čiste špekulacije in kakršnih koli resnih dokazov nimamo.

Kakšna pa so tveganja genskega dopinga? Kaj bi se, recimo, zgodilo, če bi se vnos ponesrečil?
Na veliko srečo so geni relativno hitro razgradljive molekule, ki zunaj celice, pa tudi v celici, hitro razpadejo s pomočjo encimov. Problematični so predvsem nosilci genov, še posebej virusni nosilci. Najlažje gen vnesemo v celico s pomočjo manipuliranega adenovirusa ali retrovirusa. Tu bi lahko nastale resne imunogene reakcije v primeru adenovirusnega vnosa genov ali celo do aktivacije in nastanka rakavih obolenj v primeru retrovirusnega vnosa. Ko so za zdravljenje vnesli terapevtski gen z virusom v otroke, ki so imeli dedno bolezensko neaktiven imunski sistem, so deset otrok ozdravili, pri dveh pa sta se razvili levkemiji podobni bolezenski stanji.

Obstaja možnost, da bi lahko genski doping prepoznali že s prostim očesom? Torej, da bi se zaradi vbrizgavanja DNK-zapisa spremenile nekatere ključne lastnosti posameznika?
V primeru vnosa gena za zaviranje miostatina bi se razvile prav vse mišične strukture, kar je s še tako intenzivnim treningom težko doseči, še bolj pa vzdrževati. Dobili bi kopije „schwarzeneggerjev“, ki bi bili podobni bodibilderjem, kar pri športnikih redko zaznamo, saj posamezni športi krepijo določene mišične skupine. A z gotovostjo seveda tega ne bi mogli trditi. Prav tako bi pri vnosu večjih količin gena za rastni hormon verjetno prišlo do akromegalije, to je do podaljšanja prstov, ušes, brade ... kar z lahkoto prepoznamo, a bi zopet težko rekli, da je to posledica genskega dopinga.

Nobenemu športniku neposredno še niso dokazali genskega dopinga. Nekateri so prepričani, da bi lahko v urinu ločili tuji DNK-zapis. Menite, da bi lahko genski doping dokazali še kako drugače oziroma zakaj ga je tako težko dokazati? Najbrž je treba natančno vedeti, kam so bili vneseni geni, kar je podobno iskanju igle v kopici sena.
Tako je, količina gena je zelo majhna. Je pa res, da, recimo, gen za eritropoetin nima kaj iskati v mišičnem tkivu, saj naravno nastane le v ledvicah. Vedeti moramo tudi, da protidopinški test ne sme biti invaziven za športnika, zato je urin, v najslabšem primeru pa kri, skorajda edina možnost. No, ravno pred 14 dnevi je WADA (Svetovna protidopinška agencija, op. a.) objavila nov test za merjenje ostankov virusnih delcev v krvi, a test za letošnje olimpijske igre v Londonu še ne bo nared. Verjetno se zavedamo, da morajo biti dokazi 100-odstotni, torej mora biti test res nedvoumen.

Ko športnik doseže zunajserijski rezultat, veliko ljudi takoj pomisli na doping, kljub temu, da testi ne pokažejo ničesar. Menite, da se genski doping v športu izvaja že dalj časa?
Sam sem mnenja, da je primerov genskega dopinga zelo malo. Zakaj? Ker ga v nasprotju z enostavnimi molekulami ne moremo razviti brez vrhunskih laboratorijev in vedenja večje skupine ljudi. Po drugi strani pa je sedaj res „pravi“ čas za uporabo genskega dopinga, saj imamo še relativno skromen nabor testov, ki bi lahko dokazali vsebnost genov oziroma nosilcev vnesenih genov v organizmu.

Genski doping je na črnem seznamu WADE od leta 2003. Po novih pravilih lahko agencije vzorce športnikov hranijo do osem let. Bo to dovolj časa za razvoj tehnologije in dokazovanje genskega dopinga?

Osem let je relativno kratek čas. Če je bil genski doping uporabljen v Pekingu pred štirimi leti, močno dvomim, da bomo že čez štiri leta lahko dokazali nedovoljeno uporabo v vzorcih.

Takoj, ko bo genski doping mogoče dokazati, bodo razvijalci dopinga postali še previdnejši. Pa vendarle bodo sledi najbrž ostale. Mislite, da bo genski doping moč dokazati za nazaj?
V znanosti je zelo težko kaj stoodstotno trditi. Mogoče je sicer, da bomo lahko dokazali, da na primer že zdaj množično uporabljajo genski doping, pa ga še ne znamo dokazati. Vseeno nekako dvomim. V nasprotju s sinteznimi molekulami, ki lahko v organizmu, predvsem v laseh in kosteh, ostajajo še leta, se geni zelo hitro razgradijo. A vedno obstaja možnost, da bi dokazali vsaj produkte, torej proteine in peptide, ki so nastali po vnosu genov. Znanost tudi na tem podorčju izjemno hitro napreduje, žal so pa razvijalci dopingov vedno korak pred protidopinškimi kontrolami.