Po jutranjem "šihtu" - enourna časovna razlika v napačno smer je prekleto zoprna - je sledil dolg počitek, ki se je zavlekel v popoldne. Namesto v Wimbledon, kjer sem pričakoval dolg finale, zaradi česar bi ga težko skombiniral z večerno atletiko, je sledil skok v Camden Town. Ne v slovensko gostilno, temveč v svetovno znano londonsko znamenitost: nedeljsko tržnico v Camden Lock Marketu.

"Ni boljšega kot nedeljska tržnica"
Tržnica z vsem mogočim, tisoči kupcev/sprehajalcev, močno in prijetno sonce ter kuhinje vsega sveta te hitro očarajo. Za piko na i našel še čisto pravi pub, ki se ni branil, da v zameno za pijačo prineseš kosilo od "sosedov". Po TV-ju se je seveda vrtel Wimbledon: nepričakovano, skorajda šokantno je Andy Murray povozil Rogerja Federerja.

Pub je ob koncu zarjovel, Škot pa je celo odpel himno. Za tolažbo in ublažitev strahu pred britansko zlato mrzlico sem bil deležen še runde. Na srečo je Camden drug svet in par minut po tenisu je bilo že vse podrejeno prodajanju, nakupovanju in predvsem pogovoru.

Najbolj sumljiv tip - neobrit Slovenec
Konec nedeljske idile, saj je napočil čas za športni vrhunec vseh olimpijskih iger - finale moškega šprinta na 100 m. V bliskovitih pol ure sem se znašel pred vrati olimpijskega parka, kjer pa se je na novinarskem vhodu močno zataknilo in seveda kje drugje kot pri varnostnikih zdaj razvpite firme G4S.

"Ali mi dovolite, da vam pregledam prtljago?"

Najbrž težko rečem ne, si mislim in rečem: "Da, prosim."

Čez dve minuti pa me prosijo, če lahko stopim v sosednji šotor. "Kaj pa je? Grem na atletiko."

Sledila je temeljita preiskava vseh predmetov v mojem dobro otovorjenem nahrbtniku, pa še mene so dodobra pretipali. Na vprašanja, kaj iščejo oz. kaj jih moti, brez odgovora, razen: "Potrpite malo, sir", hkrati pa je med varnostniki tako rekoč vsa komunikacija potekala v urduju.

Po 20 minutah skromno opravičilo
Ura je tekla, odgovora nobenega, vsak stvar iz nahrbtnika dvakrat ali trikrat pregledano, še malo pa bi začeli "šraufat" po prenosniku in predvsem mikrofonu za diktafon. Jeza se je nabirala, v glavi pa rojile misli, kdo bi v drugačnem položaju izgledal bolj sumljivo: kopica Pakistancev ali osamljeni Slovenec. Po 20 minutah pa: "Se opravičujemo gospod. To je bilo zaradi vaše in naše varnosti."

Za nagrado stojišče med radoživimi Američani
Seveda je imel hudič mlade: za las zgrešil novinarski avtobus tako na izhodišču kot na prestopni postaji, ob prihodu na stadion še pred samim začetkom nedeljskih tekmovanj pa so na "moji" tribuni ostala le še stojišča. "Bi si mislil, da jih na Otoku sploh nimajo več." Za piko na i pa me je obkrožila še horda NBC-jevcev in CTV-jevcev, ki so veselo žlampali pivo in veselo žlobudrali, kot se za dela proste Severnoameričane spodobi.

Hvalabogu za kraljico športov
Na srečo sta ob koncu dneva na vrsto le prišla Usain Bolt in Primož Kozmus. Sočasna vrhunca za ljubitelje atletike, ki sta mi spet polepšala nedeljo in dala moči za nočno izmeno.

Za konec pa še (samo)pohvala: v živo sem doživel vse štiri slovenske medalje v Londonu. "Ni slabo. Obvestilo vsem preostalim adutom: sprejemam vabila na kosilo."