Če je 100 m z lahkotnim in dolgim korakom Bolt pretekel v pičlih 9,63 sekunde, kar je drugi najhitrejši tek vseh časov, si je nato Jamajčan vzel čas za tako rekoč vsak prisotni medij in je tako do novinarskega središča čez tri različna mešana območja potreboval kar dve uri.

Prvi zvezdnik Londona 2012 je tako šele četrt čez polnoč uradno nagovoril sedmo silo in pri temu ob sodelovanju rojaka Yohana Blaka uprozoril pravi šov, vreden najhitrejšega človeka na svetu. Bistvene in najudarnejše besede kralja šprinta smo strnili v obliki intervjuja.

Začetek še zdaleč ni bil tako odločen kot poznejša zmaga v finalu. Kaj se je spremenilo?
Po predtekih mi je trener Glen Mills opozoril na štart in začetek teka. Bistvena je bila začetna reakcija in pravilna izvedba šprinta v prvih 80 metrih, saj so zadnji metri teka moja največja prednost. Ni šlo povsem po načrtu, štart ni bil pravi, pomežiknil sem in sem jih že videl pred mano, a sem jih že ujel po 50 metrih.

Pred Londonom 2012 ste poudarjali, da si želite postati legenda. Ste to že postali?
To je bil prvi korak k temu. Če bom ubranil tudi naslov na 200 m, se bom imel za legendo.

Ali vam zaradi res močne konkurence mogoče ta zlata medalja pomeni več kot tista v Pekingu?
Da, izredno veliko mi pomeni tokratni naslov. Veliko ljudi je dvomilo o meni, veliko jih je govorilo, da ne bom zmagal, da ne delujem najbolje. Skratka, veliko govora in govoric je bilo. Pokazal sem svetu, da sem še vedno številka ena, da sem še vedno najboljši. Srečen sem, kar sem to tudi pokazal svetu.

Kaj pravite na znan izrek, da je veliko težje ubraniti naslov, kot ga osvojiti?
Se povsem strinjam. Najtežja zadeva, ki je mogoča. Ko prideš na vrh po vsem trdem delu, uživaš v uspehu in pri tem občasno izgubiš pregled nad tem, kar se dogaja okoli tebe. Vsi norijo zaradi tebe, te slavijo. Ko me je Yohan premagal dvakrat, mi je odprl oči. Kot bi potrkal name in mi rekel: Usain, zbudi se! Jaz sem pripravljen, kaj pa ti?

Kako ste doživeli vzdušje in občinstvo na stadionu?
Na stadionu je krasno, čutiš občinstvo, aplavz, ki sem ga dobil, ko so me predstavili. je pregnal še zadnje ostanke treme. V zavesti mi je ostal Daegu (SP v atletiki - diskvalifikacija na 100 m), ko sem začutil navijače, pa je vse to izginilo in prišel je čas za igro.

Kakšno je sporočilo otrokom, ki se zgledujejo po vas?
Čudovit občutek je, ko vidim, koliko jamajških otrok se zgleduje po meni. Teči za domovino je zame velika čast. Kot vzornik mladim vedno govorim, naj trdo delajo in se trudijo pri temu, kar počnejo. Vsak ne more biti najhitrejši, a gre za veselje pri teku, nogometu ali kriketu in za željo, da postaneš najboljši zdravnik ali sestra ali kaj tretjega. Če uživaš v tem, kar počneš, lahko to vedno in najbolje delaš.

Delovali ste izredno sproščeno. Ali ste se v resnici tako zabavali, kot je bilo videti na štartu?
Zame je zabava navijačev zelo pomemben del mojih tekov. Po predtekmovanju in polfinalu sem bil zelo prepričan vase, saj sem občutil, da so moje noge v redu, da tečem tako kot moram.

Ali je bil čas 9,63 najboljši možen?
Proti uri sem pogledal šele 30-25 metrov pred ciljem, v glavi sem pomislil: svetovni rekord, a je bilo že prepozno. Vseeno sem res zelo vesel, saj gre za hiter čas, drugi najhitrejši na svetu.

Ali je bila to popolna tekma?
Ne morem tega reči, ker bo moj trener zagotovo rekel, da to ni bila.

Šprint so na Jamajki spremljali tako rekoč vsi. Kaj sporočate rojakom?
Počaščen sem, da sem lahko Jamajčanom polepšal praznik ob 50. obletnici neodvisnosti. Naj uživajo v prazniku, tako kot sva midva z Yohanom v tem teku.

Dvakrat zlato na 100 m - dovolj ali vas bomo še videli v Riu de Janeiru na naslednjih olimpijskih igrah?
Upam, da bom tam. Imel bom 30 let, a zagotovo bom v dobri formi. Yohan Blake jih bo imel 26 let. Moralo bi biti zanimivo, zaradi česar se tega že kar veselim.

Ste bili tokrat bolj resni in ste mislili samo na šprint?
Če bi me videli pri ogrevanju, bi videli, da sem se vseskozi zabaval s kamerami. Na štartu sem samo nekaj malega pokazal gledalcem, saj vem, da so prišli tudi zaradi tega. Mislim, da je bil Yohan še veliko boljši, pa sem si rekel: "Moj Bog, tole moram pa premisliti."

Ali ste opazili, da je nekdo v vas vrgel steklenico piva in da je nizozemska judoistka Edith Bosch udarila napadalca. Kaj pravite na to?
To sem pravkar slišal. Sam nisem nič slišal ali opazil. Ne podpiram nasilja, tako da (smeh). Žal mi je, da se je to zgodilo.

Na začetku sezone ste nekajkrat tekli 400 metrov. Ali razmišljate, da se boste po Londonu podali v to disciplino?
Mislil sem, da že veste, ampak 400 m naravnost sovražim. Samo trener mi je napovedal, da bomo po olimpijskih igrah preučili program in bomo videli, kako naprej. Samo ena disciplina ali kaj drugega pa ne vem še.

Kako boste proslavili naslov?
Nocoj bom dolgo spal, saj se moram spočiti, da bom pripravljen za 200 m. Yohan, ki je tako kot jaz po naravi bolj šprinter na 200 m, je povedal nekaj zanimivih stvari, tako da bomo še videli dobre teke.

Kaj menite o Londonu oz. zdajšnjih olimpijskih igrah?
London je vredu, igre so nekoliko drugačne kot v Pekingu. Samo veliko pravil je, moj Bog, koliko pravil! Še nikoli nisem bil na tekmovanju, kjer je vse prepovedano. Uživam v vasi, kolegi so super, veliko igramo računalniške igre med seboj Fifo in Call of Duty.

Kakšna so ta moteča pravila?
Čudna pravila. V vas ne smeš prinesti tega pa onega. Hotel sem imeti elastiko za raztezanje, pa so mi rekli, da ne. Zakaj? Takšno je pravilo. Mala pravila, ki mi ne delujejo logično. Bila prazna vrsta in sem hotel prestopiti trak, pa mi je rekel, da ne smem in moram lepo iti po koridorju.

Kako zelo si želite biti legenda?
To je moj končni cilj. Ko bom postal, si bom zastavil nov cilj.

Iz Londona