"Pomembno je, da naredim štiri čiste vožnje. S tem bosta prišla dober čas in spodbuden rezultat. Ciljev si nočem postavljati, to so moje prve olimpijske igre. Nočem, da bi podlegel pritisku," nam je povedal 27-letni Sirše, ki je bil to sezono v svetovnem pokalu najboljši 39. Pred štirimi leti je že končal kariero, a ga je knapovska trma gnala, da je še vztrajal. Na včerajšnji predstavitvi slovenskih olimpijcev smo se s Tilnom Siršetom pogovarjali o vznemirjenju, ki ga čuti pred potjo v Južno Korejo, o padcu, ki ga je doživel leta 2007 in o številnih zanimivostih, povezanih s sankanjem.

Prihajate z Vidrge, torej ste Zasavec, tako kot dvakratni udeleženec olimpijskih iger Domen Pociecha. Je okolje naklonjeno sankačem?
V Kisovcu imamo v sklopu preostalih športnih objektov štartno rampo. Predvsem poleti treniramo na tej rampi, pozimi je ne zamrzujemo, ker so stroški previsoki in takrat smo tako ali tako v tujini. Koleščki so na saneh in z njimi treniramo.

Kdaj ste se začeli ukvarjati s sankanjem?
Leta 2005, pri 14 letih. Prenehal sem trenirati košarko. Bil sem v mlajših selekcijah Zagorja, ki je bilo takrat v prvi mladinski ligi. Zaradi neresnosti kluba sem odnehal in se začel ukvarjati s sankanjem, pri čemer je imel pomembno vlogo sošolec iz osnovne šole, ki je že treniral sankanje. Zima mi je bila vedno všeč, poskusil sem in si rekel, zakaj ne. Bilo mi je všeč in sem ostal v tem športu.

In zdaj dočakali veliki trenutek - tekmovali boste na olimpijskih igrah. Že kaj čutite to mrzlico, zagotovo se zdaj mediji bolj zanimajo za vas ...
Že Domen (Pociecha), sankač, ki je bil na olimpijskih igrah, mi je rekel, da bo zdaj kar napeto. To sem vzel z rezervo. Rekel sem, saj me ne poznajo, nisem imel še nobenih intervjujev, a so se njegove besede izkazale za resnične. Vsak dan imam kakšen intervju, sicer večinoma za lokalne medije. Sem pa sicer bolj človek, ki se raje drži v ozadju, čeprav se zavedam, da medijska pozornost spada k udeležbi na olimpijskih igrah.

Kakšno vlogo je imel v vaši karieri Domen Pociecha?
Veliko mi je pomagal z nasveti in še vedno se lahko obrnem nanj glede olimpijskih iger. Zdaj se ukvarja predvsem z mlajšimi, skrbi za podmladek. Kar nekaj otrok imamo, ki dobro sankajo.

Kako je z denarjem? Imate treninge pokrite?
Večino pokrije Sankaška zveza, manjši delež moram dodati sam. Problem je, ker šport pri nas ni tako razvit in ni takšne finančne podpore. Ob tem bi se rad zahvalil Sankaški zvezi, svoji družini - oče mi v tem športu veliko pomaga -, pa tudi punci, ki me prenaša.

Gre dekle kdaj z vami na tekme?
Gre, čeprav je bolj boječe narave.

Bi jo peljali na saneh po progi?
Morda z nižjih štartov, sicer je prenevarno, sploh za nekoga, ki tega ni vajen.

Koliko stanejo sani?
Vsaj 5.000 evrov, če pa hočeš res kakovostne, lahko pride več kot 10 tisoč. Potem je tu še preostala oprema, ki je tudi draga.

Imate svoje sani?
Ker zadnji dve leti treniram z Italijani, imam izposojene pri njih. Njihove vrednosti ne morem oceniti, ker jih niti ne morem kupiti, da jih ne bi naprej prodal konkurenci.

Koliko so pri saneh pomembne nastavitve?
Zelo. Pomembno je, kako oster rob imaš, po katerem se voziš. Hitrejši kot si, manj si stabilen. Pomembna je tudi nastavitev sank v krivulji. Vse to potem pomeni, kako hiter si na ledeni progi.

Kje trenirate, kje iščete proge?
Avstrija, Nemčija, Latvija, Norveška, Rusija, pa tudi Severna Amerika, Japonska, Koreja.

Kje je najbližja proga?
V Nemčiji, Königseeju, 350 km daleč. Tam opravim največ voženj, tudi stroški so najnižji. Vsak spust po progi stane 25 evrov. V enem tednu pridemo skozi s 700 evri na športnika, ampak raje več. To vključuje plačilo proge in bivanje, stroški prevoza niso všteti.

Koliko voženj naredite na treningih v enem dnevu?
Praviloma do osem, v pripravah na tekmo pa praviloma dvakrat po tri vožnje na dan, če nam to proga omogoča, saj trenira več tekmovalcev iz različnih držav.

Imate tudi že izkušnjo z zelo hudim padcem. Kaj je bilo?
Zgodilo se je leta 2007 na olimpijski progi v Torinu, na treningu za mladinsko svetovno prvenstvo. Hitrost je bila okrog 120 km/h. Padel sem zelo hudo in bil v nezavesti. Ne spomnim se dogodkov tisti dan. Odpeljali so me v bolnišnico z rešilcem.

Ampak sankači dosegate celo višje hitrosti ...
Na progi je možnih več štartov. Starejši kot si, višje štartaš in hitreje gre. Naša hitrost je tako med 130 in 140 km/h. Rekord je 154 km/h, postavljen v Whistlerju.

Leta 2010 je prav na olimpijskih igrah v Whistlerju gruzijski sankač Nodar Kumaritašvili na treningu doživel hudo nesrečo in umrl. Se zavedate, v kako nevarnem športu tekmujete in ali so se varnostni standardi od takrat spremenili?
Zavedam se, da se to lahko zgodi tudi meni, ampak to tveganje sprejemam. Z varnostnega vidika se je res veliko popravilo, zato so zaslužni Mednarodna sankaška zveza in tudi prireditelji tekmovanj.

Po konstrukciji sankači niste prav suhi ...
Nobeden ni, vsi imamo od 80 do 90 kg. Pomembna je aerodinamika, kako ležimo na saneh, kako visoko je glava. Vsekakor je tudi štart pomemben, torej, kako močno se odženemo. In odvisno je od same opreme, predvsem od sani.

Če bi imeli najboljše sani, bi to prineslo izrazito boljši rezultat?
Ni nujno. Nastavitve so prilagojene vsakomur posebej. Če bi imel boljše sani, bi morda lahko tudi več tvegal. Odvisno je od načina vožnje. Ne gre kar tako, da bi se ulegel na najboljše sanke, pa bi imel kar tri sekunde boljši čas. Praviloma je res tako, a le s pravimi nastavitvami.

Kaj bi vas zadovoljilo na olimpijskih igrah, kakšen rezultat?
Pomembno je, da naredim štiri čiste vožnje. S tem bosta prišla dober čas in spodbuden rezultat. Ciljev si nočem postavljati, to so moje prve olimpijske igre. Nočem, da bi podlegel pritisku.

Zakaj ste leta 2014 prekinili kariero?
Po Sočiju sem za eno leto naredil pavzo in delal s podmladkom, nato pa sem se odločil za še ene olimpijske igre. Po toliko letih sankanja je bila glava polna, poleg tega je poolimpijska sezona manj pomembna. Mislim, da mi je vse skupaj koristilo.

Kako uspešni ste bili to sezono na tekmah?
Nastopil sem na osmih tekmah za svetovni pokal, najboljša uvrstitev je 39. mesto. Treba pa je poudariti, da lahko v svetovnem pokalu sodelujem le tako, da moram najprej na treningu odpeljati čas, ki ni slabši od najboljšega za več kot sedem odstotkov, potem pa me čakajo še kvalifikacije. Imamo res hude mednarodne norme in udeležba v svetovnem pokalu ni tako samoumevna kot v drugih športih.

Zdaj vas čaka druženje ne le s sankači, ampak s številnimi športniki. Poznate koga v slovenski olimpijski odpravi?
Na predstavitvi olimpijcev sem jih nekaj spoznal, predvsem tekače. Prijetna družba ...

Ko boste v olimpijski vasi, boste lahko spoznali kakšne tuje zvezdnike. Si koga posebej srčno želite videti?
Upal sem, da bo prišel na olimpijske igre Bode Miller, a ga žal ni zraven. Vedno mi je bil zelo všeč, ker je dokazal, da je mogoče nekaj doseči tudi na svoj način, ne le znotraj ustaljenih tirnic.

Iztok Čop, podpredsednik OKS-ja, je za vas rekel, da ste zelo prizadevni in si tudi zato zaslužite odhod na OI. Kaj vam to pomeni?
Pohvala takšnega športnika z veliko začetnico mi res veliko pomeni. Lepo, da je tudi on vse to opazil. Res pozitivno, po drugi strani pa to pomeni pritisk, da upravičim tisto, kar so mi ponudili.

Res tako veliko trenirate?
Sem zelo velik perfekcionist. Tudi vožnja z najmanjšo napako zame ni uspešna vožnja. Imam ogromno volje za treniranje. Opravim 5-6 treningov na teden, v pripravljalnem obdobju več kot pozimi.

V Južni Koreji ste že bili, kajne?
Dvakrat. Moral sem se spoznati s progo in sem naredil že kar nekaj voženj. Tam je bila tudi tekma za svetovni pokal.

Vam je bilo všeč, pričakujete dobre igre?
Ljudje so zelo prizadevni, prijazni, pripravljeni pomagati. S tega vidika bodo igre dobre. Samih prizorišč pa razen svojih nisem spoznal. Skratka, Korejci se trudijo in verjamem, da bodo to ene boljših iger.

Boste imeli tam kakšne navijače?
Nekateri prijatelji in dekle so želeli priti, vendar je stroškovno to prevelik zalogaj.