Mladi Gruzijec je umrl nekaj ur pred odprtjem iger na sankaškem treningu, potem ko so se njegove sani prevrnile in ga je vrglo v jekleno ograjo. Njegov oče David je za BBC povedal, da mu je sin v telefonskem pogovoru potožil, da ga je strah zaradi enega izmed ovinkov.

Oče, tudi sam nekoč sankač, mu je svetoval, naj v tem ovinku uporabi noge, da bo zmanjšal hitrost. "Odgovoril mi je: 'Oče, hočem biti med prvo deseterico.' Bil je jezen. 'Prišel sem tako daleč, zdaj pa mi praviš, naj zmanjšam hitrost?' Nikoli si nisem mislil, da se bo njegovo sodelovanje na olimpijskih igrah končalo z njegovo smrtjo. Če na koncu ovinka ne bi bilo jeklenih stebrov, bi ga morda še videl živega. Nikogar ne krivim za njegovo smrt, a ovinka 15 in 16 sta bila oblikovana preveč ozko. Ko je Nodar drvel skozi njiju s hitrostjo 145 km/h, je izgubil ravnotežje. Nikogar ne bom tožil. Bog bo sodil, kdo je kriv," je povedal oče nesrečnega 21-letnika in dodal, da je presenečen, ker so organizatorji nadaljevali sankaško tekmovanje.

Zveza nesrečo pripasala napaki
Po nesreči so organizatorji uvedli nekaj sprememb, spremenili so profil ledu in skrajšali stezo, sankaška zveza pa je nesrečo pripisala napaki neizkušenega Kumaritašvilija.

Smrtni primer na zimskih olimpijskih igrah je (znova) sprožil vprašanja o varnosti. Za smrt Kumaritašvilija naj bi bila kriva prehitra steza v Whistlerju, ki velja za najhitrejšo na svetu. Predsednik Sankaške mednarodne federacije Josef Fendt je leta 2008 opozarjal, da sankači dosegajo prevelike hitrosti (do 148 km/h), saj je zveza predvidevala, da naj bi bile najvišje mogoče hitrosti okoli 135 km/h. Zaradi vedno višjih hitrosti se nekateri sankači sprašujejo, ali niso postali zgolj testne lutke, ki jih uporabljajo pri preučevanjih nesreč.

Naravni razvoj ali želja po še bolj napetih tekmovanjih?
Številni strokovnjaki menijo, da je preoblikovanje iger znamenje naravne evolucije in ne poskusov, da bi tekmovanja postala bolj nevarna in razburljiva. Nekatera tekmovanja na zimskih olimpijskih igrah so nevarna že po naravi, nekatere tehnološke spremembe pa so jih naredile še bolj nevarne. "Ta isti hrib, ki je tu stal, ko so po Zemlji hodili dinozavri, je neprimerljivo bolj nevaren," pravi dr. Kevin Plancher, zdravnik ameriškega smučarskega in deskarskega moštva, ki razlaga, da so današnje smučarske proge veliko hitrejše kot nekoč.

Zaradi izboljšav opreme in drugače oblikovanih stez so zimski športi hitrejši in nevarnejši. Smučarski šampion Aksel Lund Svindal je decembra v svojem blogu naštel 17 smučarjev, ki so v tej sezoni zaradi poškodb predčasno končali ali prekinili tekmovanje, in to ne zaradi svojih napak. Plancher je nekoliko drugačnega mnenja. Prepričan je, da se atleti, ki so po naravi zelo tekmovalni, včasih za zmago (in slavo) preveč ženejo, s čimer se poveča možnost poškodb. "Gre za ponos, a za to ne želimo dati svojih življenj," pravi zdravnik, ki pa opozarja še na en vidik športa: "Športniki danes trenirajo več, kot so nekoč, pri tem pa razvijejo telesa, ki so sposobna doseči stvari, za katere še pred nekaj leti nismo vedeli, da jih lahko."

Športnike je treba zavarovati - tudi pred njimi samimi
Ko proge postajajo nevarnejše, atleti telesno bolj pripravljeni (razviti) in oprema tehnološko naprednejša, bi morale športne zveze rutinsko ocenjevati te spremembe in najboljša sredstva za zaščito športnikov, pa čeprav jih je treba zaščiti pred njimi samimi.