Na žalost, predvsem na mednarodni ravni in še posebej na velikih turnirjih nehote v ospredje pride delo ljudi, ki so, seveda po veljavnih pravilih, zadolženi za sojenje.

Pogostokrat se vprašamo, zakaj in kdo so tisti, ki bi morali poskrbeti, da bi bilo sojenje pravično. Odgovor je jasen - v prvi vrsti sodniki! Najbrž je vsakomur, tudi največjemu laiku, jasno, da v ozadju usodo sodnikov in posledično še koga drugega vodijo drugi, skriti, preračunljivi funkcionarji, odgovorni za to področje, in še kdo.

Če ne izpolniš želje, te ni med izbranci
Sprva velja zelo ostro ločiti sodniške napake od napak, ki jih sodniki naredijo namerno, zaradi takih ali drugačnih razlogov. Ti drugačni razlogi so po navadi vzročno povezani z željami posameznih klubov, reprezentanc ali, če hočete, prirediteljev. Ne upam si trditi in pošteno povem, da tudi ne verjamem, ali gre za konkretno podkupovanje. Menim, da gre preprosto za dejstvo, da te ni več med izbranci, ki dobijo ali sodelujejo pri pomembnejših tekmah ali turnirjih, če ne izpolniš določene želje ali celo zahteve. Moramo sprejeti, da so sodniki po svoje športniki, ki si želijo velikih tekem, tekmovanj ipd., in zato se tudi trudijo. Skratka, prvi nadrejeni poskrbijo za ustrezno kazen ali nagrado, kdo je še konkretno nad njimi, pa je pogostokrat nerešljiva uganka.

Tudi Repenšek in Požežnik le gledalca
Za vse zgoraj napisano je res veliko konkretnih primerov. Na olimpijskem turnirju 2000 v Sydneyju sta v spor z nadrejenimi prišla takrat daleč najboljša sodnika na svetu Španca Gallego in Lamas, tudi naša Repenšek in Požežnik sta zaradi javno nepojasnenih vzrokov samo opazovalca velikih tekmovanj in še in še bi lahko našteval. V letih mojega spremljanja se takih primerov kar nabere.

Potrebno je spremeniti sodniška pravila igre
Seveda poznam že dolgo časa celo vrsto ljudi, ki krojijo usode sodnikov. Praviloma so to upokojeni uspešni ali, če hočete, celo najboljši sodniki svojega časa. Peščica vodi komisijo, večina pa so delegati. Vsi se med seboj dobro poznajo, poznajo želje klubov, zvez in prirediteljev in nepisana pravila so že vnaprej znana. Predvsem po klubih bi lahko povedali, kaj vse so ali so morali postoriti za dobro uradnih oseb na posamezni tekmi. Prav zanimivo je, da vsi po hodnikih ali v bifejih pritrjujejo, da je treba spremeniti sodniška pravila igre. Ja, že nekaj let samo govorijo. Zgodilo pa se ni nič. Pred leti je prav slovenska delegacija na kongresu EHF predlagala višja plačila za sodnike, ne pa tudi za delegate, in seveda predlog je bil gladko odbit.

Denar sveta vladar
Da ne bom modroval v prazno. Si predstavljate, da na SP-ju v Nemčiji nemška reprezentanca ne igra na primer v četrtfinalu ali pa da v polfinalu Lige prvakov ni nobenega nemškega ali španskega kluba? SP v Nemčiji bi zanesljivo ob morebitnem izpadu Nemcev vsaj za 50 odstotkov izgubil pri zanimanju nemške javnosti in posledično bi bil tudi gospodarski izkupiček manjši. V omenjenem primeru Lige prvakov bi se španski in nemški klubi, ki vlagajo najmanj od 2- do 3-krat več, najprej močno zamislili in pozneje vprašali, kako je to ob takem kapitalnem vložku sploh mogoče. Eden izmed razlogov bi bili zagotovo tudi sodnik, ki niso prispevali svojega deleža.

Tak je moj pogled na delo sodnikov in tistih okrog njih. Zavedam se, da marsikaj ne vem in tega nočem pisati. Pred leti sem nekako še razumel, ko so mi kolegi iz tujine pripovedovali, da pač morajo slovenski klubi in tudi reprezentance nekako na začetku "plačati" vstopnino, zdaj tega ne razumem več. Očitno so interesi nekaterih močnejši, ti nekateri so morda bolj sposobni lobirati ali pa kako drugače pridobiti sodnike. Na koncu vedno ostane izid, poraz ali zmaga, sodnike pozabimo. Edini, ki res občutijo sodnikovo nepoštenost, so trenerji in igralci. Ali ni že kar smešno in po svoje tudi tragično, da lahko prav zaradi namerno nepoštenega sojenja v nekaj minutah v vodo pade dolgotrajno garaško, strokovno delo?

Ivo Milovanovič