Slovenska rokometna reprezentanca, ki se je predvsem s srebrno medaljo na domačem evropskem prvenstvu leta 2004 zasidrala v srca ljubiteljev športa, je doživela trd padec na (očitno) realna tla. Ta bi bil precej manj boleč, če bi bil pričakovan. Pa ni bil. Na koga torej zliti žolč in bes, koga "popljuvati", kar Slovenci tako radi počnemo. Mogoče je reči le, da krivec ni en sam.

Odpovedali so najbolj izkušeni
Kakor koli obračamo, hočeš ali nočeš, v prvi vrsti so igralci tisti, ki so bili na igrišču, delali napake in v 120 minutah niso uspeli streti Slovakov. Toda Slovenija ima kakovostne rokometaše. Res je. Uroš Zorman in Aleš Pajovič sta bila evropska prvaka s Ciudad Realom, medtem ko je Vid Kavtičnik kot član Kiela izgubil v finalu. Renato Vugrinec igra za Portland San Antonio in tudi preostali reprezentantje nastopajo za ugledne evropske klube, predvsem pa imajo za seboj kopico težkih tekem. A paradoksalno, prav tisti, ki bi morali v odločilnih trenutkih prevesiti tehtnico na slovensko stran, so zatajili. Čeprav so zatrjevali, da so izjemno motivirani in boljši od nasprotnikov, se jim je zalomilo.

Ne gre za branjenje rokometašev
Naj to ne zveni kot opravičevanje igralcev, ki so vsi po vrsti prekaljeni profesionalci, zato bi morali glede na znanje in izkušnje Slovake pač izločiti. A očitno jim je - drugače si ne znam razlagati - po težki in naporni klubski sezoni, pri nekaterih (Zorman, Pajovič, Kavtičnik) začinjeni s kopico lovorik, enostavno zmanjkalo "dinamita", kot se v športu rado zgodi. Selektor Miro Požun je po tekmi govoril, da niso bili v takšni "formi, kot bi si želeli". Jasno, po koncu sezone je težko ujeti "top" formo. Seveda so bili za prvenstvo na Hrvaškem, kjer bi se verjetno počutili kot doma, izjemno motivirani, vendar so imeli smolo, da so naleteli na nasprotnika, ki je bil še bolj, predvsem pa se jim je tudi fizično povsem enakovredno postavil po robu. Bržkone pa je bilo nekje v podzavesti prisotno tudi podcenjevanje, vsaj na prvi tekmi, pozneje je vrag odnesel šalo.

Slovaška ni avtsajder. Daleč od tega.
Slovaki niso "levaki", kot bi jih kdo morda rad prikazal. Resda so na zadnjem evropskem prvenstvu zasedli zadnje, 16. mesto (mimogrede, Slovenci so bili 10.), a se pozablja, da so le za gol izgubili (32:31) proti Francozom, ki so od Slovenije še za razred boljši. Tako kot so skoraj presenetili galske peteline na eni tekmi, so v Celju "naše", reševanje v gosteh, sploh v takšni "škatlici vžigalic", kot je dvorana v Levicah, pa je vedno težko in negotovo. In nenazadnje, igralski kader Slovaške sploh ni slab. Izjemna zunanja linija, Peter Kukučka (Nordhorn), Daniel Valo (Melsungen), František Šulc (Düsseldorf) in Csaba Szücs (Erlangen), si kruh služi v Nemčiji, kjer se igra najmočnejša liga na svetu. Na obeh tekmah odlični vratar Richard Štochl je član madžarskega Dunaferrja, Martin Stranovsky pa španskega Ademarja iz Leona. Skratka, gre za spoštovanja vredno zasedbo, ki je lačna dokazovanja na mednarodni sceni. Sploh pa na svetovnih prvenstvih še ni igrala, zato je bila motivacija na višku. Tako kot so si nekoč Slovenci z igralci iz domače lige "iz nič" utirali pot med evropsko smetano, tako to zdaj počnejo Slovaki. V nepravem trenutku so nanje naleteli Požunovi varovanci. Športne senzacije se pač dogajajo - le spomnimo se slovenske nogometne pravljice -, žal pa je tokrat vloga padlih favoritov pripadla Slovencem.

Požun prevzema krivdo nase
Selektor Miro Požun je takoj po porazu dejal, da prevzema krivdo nase. Kot pravi vojskovodja, ki želi zaščititi svoje borce. Jasno je, da del krivde vedno pade tudi na trenerja, ne pa izključna, kot bi rad prikazal Požun. Legenda slovenskega nogometa Brane Oblak rad pravi, da "selektor ni pomemben, ampak so važni igralci". Morda preveč radikalen pogled, a nekaj resnice je gotovo v Branetovih besedah. Dejstvo je, da Požun objektivno gledano kakovostnejših rokometašev od slovaških ni uspel popeljati na svetovno prvenstvo. Pika. Požunu, uglajenemu in mirnemu gospodu v zrelih letih, bi po osvojenem naslovu evropskega prvaka s Celjem težko očitali pomanjkanje rokometnega znanja. Je pa znano, da ni trener s trdo roko, ki bi nekatere igralce z nedvomno velikim egom "nahrulil" in prizemljil, kadar je to potrebno. Imam občutek, da bi trši pristop v pripravah prinesel boljši rezultat. Ne smemo pozabiti, da je Požun vskočil kot "gasilec", potem ko je bil nenadoma zamenjan precej bolj avtoritativen in trd Kasim Kamenica.

Odstavitev Kamenice se je vrnila kot bumerang
Pravijo, da riba vedno smrdi pri glavi. Tudi v tem primeru je tako. Vodstvu Rokometne zveze Slovenije (RZS) se je kot bumerang vrnila menjava selektorja Kasima Kamenice, ki se je na začetku lanskega decembra zgodila kot strela z jasnega. Predsednik Žiga Debeljak je takrat v obrazložitev poslal le kratko sporočilo za javnost, ki pa ni pojasnilo ničesar. Seveda pravih vzrokov za odstavitev Kamenice ni bilo. Debeljak je pač moral popustiti pod pritiski "celjskega lobija" v rokometni zvezi. Kaj se je zgodilo? Vodstvo celjskih rokometašev je po porazu na Islandiji sredi lanskega novembra odstavilo Kamenico, pri čemer so očitno nastale globlje zamere (finančne narave?), zato se je moral "Kameni" posloviti tudi od reprezentance. V predsedstvu zveze namreč sedijo vplivni ljudje, ki so tako ali drugače povezani s klubom iz mesta ob Savinji. Boško Šrot (predsednik uprave Pivovarne Laško), Tomaž Jeršič, Dušan Zorko (Pivovarna Union), Franci Pliberšek (Mik Celje). Zadnji trije so tudi člani upravnega odbora celjskega kluba. Vsako zanikanje vpliva in moči celjskega (in velenjskega) lobija v predsedstvu je zato pač metanje peska v oči! Resda nismo bili "zraven", a druge racionalne razlage ni. Očitno so v primeru Kamenice človeške slabosti, to je osebne zamere in užaljenost, prevladale nad strokovnostjo. Žal.

Visok račun za slovenski rokomet
Seveda nikjer ne piše, da bi se pod vodstvom Kamenice reprezentanca zanesljivo uvrstila na Hrvaško. Gre bolj za to, da je šlo pri odstavitvi Kamenice za nespametno odločitev, ki ni imela racionalne podlage, in po znanem reklu "vse se vrača, vse se plača" bo slovenski rokomet plačal kar visok račun. A bojim se, da se hud spodrsljaj vplivnih mož na čelu slovenskega rokometa ni pretirano dotaknil. Za potešitev lastnega ega so pripravljeni žrtvovati mnogo. Pri tem ne mislim na Debeljaka, saj glavne niti vlečejo ljudje iz ozadja, ki pa - roko na srce - dajejo tudi denar. In ne bodimo naivni - kdor plača, pač odloča. Da gredo te odločitve kdaj v škodo športa, očitno ni najpomembnejše. Upajmo le, da bodo pri izbiri novega selektorja imeli srečnejšo roko.

Iz temnih globočin poraza do velikih zmag
Kot je v enem svojih prvih komentarjev dejal kapetan Zorman, gre življenje naprej. Tudi rokomet se bo v Sloveniji igral še naprej. Igralcem - vsaj nekaterim - je verjetno najhuje, zato jih kljub blamaži ni treba pribijati na križ. Le kaj bi dosegli s tem? In tudi zato ne, ker so najboljše, kar imamo. Večina bo pač še nekaj let branila slovenske barve. Jasno je, da so sposobni precej, precej več, kot so pokazali v dveh junijskih obračunih s Slovaki. Ne želim biti patetičen, a velikokrat se iz pepela dvigneš še močnejši, kot si bil. V svetu športa je takih primerov veliko. Naj bo tako tudi s slovenskimi rokometaši. Na nove zmage!

Aleš Vozel