Božič je eden največjih krščanskih praznikov, a praznujejo ga tudi neverujoči, saj pomeni tako praznik družine kot upanja. Življenje v 21. stoletju je neverjetno hitro, v katerem mnogi hitro izgubijo upanje. Na podkastu Številke na božični dan tako prinašamo zgodbo zapornika, ki že peto leto biva v zaporu na Dobu. V pogovoru ni želel biti imenovan, a bolj kot njegovo ime sta pomembni njegova zgodba in sporočilo.

V težavah je iskal bližnjice
Kako se je znašel v zaporu? "Človek pride v položaj, ko ne zna nehati in gre prek vseh meja, da si zadrži standard, ki si ga je ustvaril tudi s poštenim delom. Ko pridejo določene težave, uporabiš bližnjice. Ko človeku uspe prva bližnjica, je zelo težko iskati ravne poti. Nato greš po drugi bližnjici, pa tretji ... Ko to pride v navado, je težko spremeniti ta način razmišljanja," se napak spominja sogovornik.

Padec na tla
Ko je prišel na Dob, je bil še vedno v zanosu, da se bo rešil iz te težav, saj mu je to do zdaj vedno uspelo. Ko pa se je prestajanje kazni začelo, je potreboval vsaj leto dni, da je v svoji glavi spoznal, da bo tu še precej časa. "Spoznal sem, da tu ni več bližnjic ali kakšnega strica, ki te bo potegnil od tu. Enostavno padeš na tla, doma se ti začne vse podirati in ugotoviš, da si šel predaleč. Nato prideta dve možnosti - ali se začneš pobirati ali pa se enostavno izgubiš." Ko je prišel v zavod, je imel velike težave. "Tvoji otroci imajo probleme zaradi tebe. Navadiš jih na en standard, potem pa jih vržeš stran. Nastali so veliki problemi. Če ne bi imel pristnih prijateljev in družine, ki bi mi stala ob strani, bi težko to zdržal," poudarja.

Polodprti oddelek prinaša več svobode
Tako kot precej obsojencev, je tudi sam bivanje začel na zaprtem oddelku, pozneje pa je prešel na polodprti oddelek, razlike so ogromne. "Na zaprtem oddelku imaš točno določen urnik, ko imaš na prostem na voljo nekaj ur sprehoda. Vsa okna so zamrežena, vrata so zaprta. Na polodprtem oddelku je vse drugače, na oknih ni rešetk, ves dan se lahko prosto gibaš, ni ti treba biti zaprt v sobah. Sprememba je ogromna, ni primerjave. Tisti, ki smo bili najprej na zaprtem oddelku, to znamo ceniti. Ko prideš v ta del zapora, pa si seveda želiš, da bi čim prej končal bivanje v zaporu."

Vse je strogo odvisno od tebe
V zaporu ima človek precej časa, ki ga namenja tudi premisleku: "Ko človek pri sebi razčisti, kaj boš v življenju delal naprej, ti v zaporu ni težko postaviti cilj, ki ga želiš doseči. Saj se družiš, a moraš ostati enota zase, da ne zahajaš v konflikte in probleme. Greš svojo pot in se skušaš zamotiti z dejavnostmi, da zapolniš prosti čas. Človek si mora postaviti cilj. Vse pa je strogo odvisno le od tebe. Nikakor ne smeš riniti v težave, tukaj jih lahko res hitro dobiš."

Zdrav duh v zdravem telesu
Njegova dodatna dejavnost je bila odločitev, da dokonča fakulteto: "Potegnil sem črto in šel naprej iz ničle. Odločil sem se, da naredim nekaj zase, tako na telesu s športnimi dejavnostmi in v glavi z učenjem. Ko človek pride ven, mora dobiti možnost poiskati tudi druge vire prihodka, kjer se lahko zaposli. Kot nekdanji zapornik si pri iskanju službe omejen, to je jasno. Iskalcev zaposlitve je tako ali tako veliko. Z dodatnim znanjem si lahko te možnosti povečaš, da ti zunaj ne bo treba iti na stara pota."

Najprej izpite opravljal v zaporu ...
Ko je prebival na zaprtem oddelku, so bile možnosti nekoliko omejene: "Na zaprtem oddelku imaš možnost dostopa do medmrežja, ampak samo do tistih strani, ki ti pomagajo pri študiju. Po dogovoru s profesorji opravljaš izpite v zavodu. Za nekatere profesorje je bila ta izkušnja zelo v redu in so bili navdušeni, drugi pa so te pomilovali, češ kaj ti to delaš. Na splošno pa ni bilo slabega občutka z njihove strani."

... nato na fakulteti
Ko je prišel na polodprti oddelek, je izpite lahko opravljal na fakulteti, kar je spet prineslo ogromno spremembo: "Ko prideš na polodprti oddelek, lahko dobiš namenski izhod, in tako sem izpite delal na fakulteti. Občutek je popolnoma drugačen. Ko prideš med to mladino, sem včasih nasmehneš, kaj sploh delaš tu. A človek ni nikoli prestar, da se kaj novega nauči. Občutek je bil lep, sploh, ko pride kak 20-, 22-letnik in te vpraša, ali ti lahko pomaga. To je študentska pomoč, ki je v zaporu nisi deležen, zato sem bil pozitivno presenečen."

Zgodbe so tragične in žalostne
Pri študiju je imel v zavodu podporo, zaupanje pa jim je vrnil s študijskim uspehom. Zdaj je tik pred zagovorom diplomske naloge, čez nekaj mesecev pa se bo tudi končalo njegovo prestajanje kazni. V tem času se je precej naučil o odkritosti in upanju. Božič je tudi praznik upanja in ob tem je končal svoje misli: "Ne glede na to, ali imaš zunaj ljudi, ki ga čakajo, si moraš sam postaviti cilje. V zaporu veliko ljudi upanje izgubi. Zgodbe tu so tragične in žalostne. Predvsem pa so velikokrat žalostne zgodbe tistih, ki ostanejo zunaj. Velikokrat mislimo, da so tisti reveži, ki so v zaporu in tu trpijo. Po eni strani je to res, a največje žrtve so tisti, ki so ostali zunaj, ki vsak dan hodijo k tebi, te spodbujajo, zunaj garajo in čakajo, da se vrneš. Tu je ta povezava z upanjem. Če tega nisi sposoben povezati, potem je bolje, da ostaneš v zaporu. Prave žrtve so tako oni."

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora.