Diagnoza je letos vendarle pokazala, da ima terminalno fazo raka, ki izvira iz slepiča. Dobila je možnost zdravljenja s kemoterapijo, ki bi ji v najboljšem primeru življenje podaljšala za nekaj mesecev, odločila pa se je, da se tej možnosti odreče in raje kakovostno preživi zadnje mesece življenja. V pogovoru za Številke je tako podoživela svojo pot iskanja odgovorov, od blizu je spoznala slovenski zdravstveni sistem, ki se je znašel v hudih težavah, razmišljala pa je tudi o odnosu do smrti in oblikovanju, s katerim se sicer ukvarja. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in/ali branju krajšega povzetka.

Ste oblikovalka. Kaj je še prvo na vrhu vaših zanimanj?
Zanima me res veliko stvari: oblikovanje, glasba, literatura, gimnastika, gledališče ... Obiskovala sem srednjo oblikovno šolo, nato sem šla na AGRFT (dramaturgija), potem pa sem se vrnila k prvi ljubezni − k oblikovanju, ampak še vedno sem v stiku z gledališčem in literaturo.

Kaj razumete kot dobro oblikovanje? Tako, ki ga niti ne opazimo, ker nam lajša življenje?
Najbrž mislite, da je to tisto oblikovanje, ki ga ne opaziš dobro? A včasih je ravno obratno – oblikovanje, ki ga sploh ne opaziš, je lahko celo nevarno. Če ne vidiš prometnega znaka ali pa ta ni dovolj dobro narejen, je to problematično. Mogoče je dober dizajn tisti, pri katerem te nič ne zmoti, a tudi to ni več čisto res. Modernizem izhaja iz tega, da mora biti nekaj ustvarjeno za človeka, po njegovi meri, da je vse prav in da te nič ne zmoti. Ampak vprašanje je, kaj nas navduši, po navadi je to tisto, kar nas čisto malo zmoti. Pomislimo na Magnifica, veliko ljudi ga ima rado, ampak on ni ravno dober pevec, tudi njegova angleščina ni prav dobra, ampak nas to nič ne zmoti. To je v bistvu njegova prednost, zdi se nam šarmantno. Če o sebi govorim kot o oblikovalki, potem sem nekdo, ki se trudi z oblikovanjem služiti ljudem, olajšati bivanje in vnašati neko radost do življenja. Rdeča nit mojega delovanja pa je humor.

Sorodna novica Teja Ideja: S kranjskim nageljnom proti nazadnjaštvu in nestrpnosti

Pri oblikovanju je veliko nevidnega dela tudi na polju priprav.
Tako je, v analitični fazi moraš narediti veliko domače naloge in spoznati naročnika: pogledati, kaj pomeni na našem trgu, kje mu lahko ponudimo nekaj več ali pa ga nekako navežemo na svojo blagovno znamko ... Analitična faza je tista, ki se ne vidi. Vedno gre za sodelovanje z naročnikom, najboljša so tista sodelovanja, ko je tudi na drugi strani veliko vloženega dela, zanimanja, interesa, preizpraševanja ... Tudi zato je na koncu izdelek boljši.

Na svoji spletni strani imate zapisano, da vas je 'mama celo otroštvo v zadregi opravičevala znancem in prijateljem. Naša rada riše, je rekla, ker sem se ob prvi priliki zatekla k barvicam in papirju, da mi le ne bi bilo treba poslušati dolgočasnih pogovorov velikih tet z nalakiranimi nohti.' Lahko med vrsticami tudi razumem, da ste po naravi malce bolj introvertirani?
Mogoče sem bila zadržana. Res pa je, ko se odrasli pogovarjajo, so otroci tiho, v družbi odraslih pa morajo nekaj početi. To je bil moj pobeg, še vedno zelo rada kaj narišem.

Sorodna novica Ana Karneža: Nekaj delam dobro, ljudje pa rečejo 'aha, kljub invalidnosti'

V rubriki Štafeta vprašanje postavlja zadnji gost, prejšnjo sezono je končala Ana Karneža, ki jo zanima 'kdo ali kaj vas je v življenju najbolj izoblikovalo'?
Najbolj me je izoblikovalo to, da so me "vrgli" iz srednje šole. Naprej sem hodila na vzgojiteljsko, to šolo sem izbrala, ker imajo glasbo in likovni pouk. Ko sem začela hoditi v šolo, so me res izrazito vodili in razganjali hormoni (smeh). Sošolke so me sicer imele zelo rade, hitro sem jih prepričala, da kakšno ušpičimo, da smo neposlušne, da zahtevamo, da se kaj spremeni, da ne bi bile pri pouku vprašane ... Ves čas sem preizkušala in premikala meje, da vidim, do kod lahko grem. Ravnateljica je bila tako nezadovoljna z mano in nekaj mojimi vrstnicami. V tem trenutku sem zelo vesela, da se je to zgodilo, ker me je to izoblikovalo, da sem se prešolala na oblikovno, na kateri sem se našla med "svojimi". Učitelji so znali delati s svobodomiselnimi mulci.

Na kateri točki pa ste ugotovili, da od oblikovanja lahko živite?
Ko sem končala študij na akademiji za gledališče, sem ugotovila, da me gledališče sploh ne zanima več. Ohranila sem stik s sošolci, ki so vsi šli na akademijo, na slikarstvo ali pa na vizualne komunikacije, s tem sem ostala v stiku z oblikovanjem. Kdaj pa sem spoznala, da se da živeti tudi od česa drugega kot od pisarniškega dela? V vrtcu sem prijateljevala z Dušo Jesih, ki je slikarka, njen oče je bil grafik Boris, v njihovi hiši sem stikala naokrog in videla, da je imel oče v hiši atelje, tako sem spoznala drugačno obliko dela.

Za takšno obliko dela je najbrž potrebna tudi disciplina?
Ja, res je. Rada bi poudarila še nekaj, talent prinaša zelo majhen delež h končnemu uspehu v neki panogi. Imam manj talenta kot moji vrstniki, mogoče sem predolgo presedela, da sem prišla do nekih rezultatov. Morda sem bila malo bolj prodorna in bolj socialno spretna kot drugi. Talent prinaša zelo majhen delež, a ga je nekako treba vzdrževati.

Sorodna novica Agata Tomažič, Tamara Langus, Teja Kleč: Ne sprašujte za pot: blodnik po Istri

V vsaki sezoni imamo neko rdečo nit, v deveti so bile to knjige, s katerimi imate različne izkušnje: od bralke do oblikovalke, prevajalke in soavtorice knjige Blodnik po Istri, ki izrazito odstopa od "povprečne" knjige. Govorili ste že o pomenu humorja, in ta knjiga je odličen dokaz, da se ljudje včasih jemljemo preresno. To je res zabavna knjiga, ki je popestrila slovensko sceno.
O, hvala, to je velik kompliment. Knjiga je nastala iz enega popolnega veselja. S prijateljicama smo skupaj hodile na izlete, na katerih smo si zapisovale, kam smo šle, kaj smo videle, kaj se nam je zgodilo, kaj smo si izmislile, in to smo zapisovale v zvezek, ki je bil doma v eni počitniški kapaciteti, v kateri so si gosti podajali kljuko, poznali smo se med gosti, ki so sledili ali pa ki so bili tam pred nami, malo smo se poznali, izmenjali smo si razne nasvete, kam iti jest, kaj je treba videti, kako vklopiš bojler in podobni nasveti. V ta zvezek sem pisala, na katere izlete smo šle in kakšne neumnosti so se nam tam zgodile. Pri eni večerji je Agata (Tomažič) rekla, da moramo napisati knjigo. S Tamaro (Langus) je nisva najprej vzeli resno, ampak ko je to Agata sporočila na Twitterju, je to postala zaveza. In tako je res nastala knjiga.

Sorodna novica Jaka Jakopič: Ni poti do sreče, sreča je pot

V lanski deseti sezoni pa smo se pogovarjali o sreči. Kar nekaj pogovorov je šlo v smeri zdravja in večjih zdravstvenih težav oziroma bolezni. O tem bi se rad pogovarjal tudi z vami.
A kar vrževa bombo? Sem neozdravljivo bolna. Gre za terminalno fazo raka, ki izvira iz slepiča, geneza te bolezni pa je kar zapletena in dolga. Pred desetimi leti so se začele hude črevesne težave, ki sem jih kar pogosto nosila k osebnemu zdravniku. Imela sem namreč neskončne driske, moja kakovost življenja je padla, sploh ker rada potujem in se premikam. Nisem statičen tip človeka, zato je to kar ohromilo moje življenje, ampak zdravnik me nekako ni znal poslušati ali pa me ni vzel resno in je postavil diagnozo kar tako in sklenil, da je to sindrom razdražljivega črevesja, ampak se potem tudi s tem ni veliko ukvarjal. Ker sem vedno naletela na gluha ušesa, sem šla v diagnostični center Bled, kjer sem povedala, da imam sindrom razdražljivega črevesja in smo startali od tam ...

Iz napačnega izhodišča?
Najbrž ne oziroma lahko je bilo to na začetku, ampak postajalo je vedno hujše. Ko te enkrat zdravnik odslovi, ti je zoprno, to te frustrira, ampak hkrati tudi čutiš neko olajšanje, ker misliš, da ni nič tako resnega. V resnici ti je v uteho, da nekdo misli, da ti ni čisto nič.

Ste veljali za osebo, ki je šla k zdravniku za "vsak zviti noht"? Je zdravnik morda mislil, da ste hipohonder?
Ne, ob majhnih težavah ne grem takoj k zdravniku. Sicer sem alergik, zato sem bila najbrž malo pogosteje pri zdravniku kot drugi, ampak spet ne tako zelo pogosto. Ko ne veš, kaj je narobe, čutiš tako tegobo, nervozo in stres. Sprašuješ se, so to res tegobe, ki si jih sam povzročiš? Potem si še ženska na pragu 40. let, pa se mu zdi, da te mogoče tare že kakšna predmenopavza. Ampak bila sem kar vztrajna, v nekem trenutku je zdravnik rekel, da je to povezano z mentalnim zdravjem, zato sem prvič obiskala psihoterapevtko, ki je tudi zdravnica. Po dveh srečanjih je rekla, da sistemsko nekaj ne bo v redu in je napisala izvid, da bi bilo v redu, da vseeno preverimo, ampak se ni dal.

Jeseni leta 2022 je postalo res nevzdržno, pojavile so se bolečine, bilo je res grozno. Ni mi preostalo nič drugega, kot da sem obiskovala urgenco. Vem, dobro vem, da na urgenci ni prostora za take težave, ampak preprosto mi ni uspelo priti do diagnoze. Najprej so mi rekli, da je uroinfekt, ampak antibiotiki niso prijeli. Pri drugem obisku so na ultrazvoku rekli, da so mogoče divertikli, ampak niso bili videti vneti. Rekla sem, da jih res imam, ker sem šla enkrat na kolonoskopijo. Mislili smo, da je to odkrita težava, ampak ni bilo nič boljše, antibiotiki niso delovali. Bilo je tako hudo, da je moj brat v nekem trenutku rekel, da je zdaj dovolj, in je poklical svojega znanca na abdominalno kirurgijo. Tam so me vzeli resno in so mi takoj odredili CT in še eno kolonoskopijo, čeprav je moj zdravnik rekel, da se v akutni fazi kolonskopija ne dela in da bomo samo ugotovili, da imam divertikulitis. Na pregledu smo našli polip, ki se je držal slepega črevesa. CT je pokazal, da je v moji medenici vse prepleteno v eno neločljivo gmoto in da v bistvu ne vemo, kaj čisto zares gledamo.

Nato smo se odločili, da bomo naredili resekcijo črevesja na dveh mestih. Tam, kjer se polip iz slepiča vrašča v črevo, in na drugem mestu, kjer črevo luknjajo divertikli. To so taki žepki, kjer lahko zastaja hrana. Zelo sem se bala te operacije, ampak prvič sem imela občutek, da sem v dobrih rokah, zdravniki so me resno jemali, poslušali so me, zato smo šli v to operacijo. Ko sem se zbudila, sem vprašala sestro, ali imam "stomo", pa je rekla: "Ne, nimate gospa." Videla sem, da se me vsi malo izogibajo, nihče ni hotel vzpostaviti stika z očmi, začutila sem, da nekaj ne bo v redu. Zdravnik mi je nato povedal, da so me odprli, v trebušni votlini pa so našli veliko mucina, to je tak prozorni žele, in da gre najbrž za mucinozno obliko raka. Ta mucin začne delati slepič v nekem trenutku in je v neki taki vrečki; ko ga je v nekem trenutku preveč, poči in se razlije po trebušni votlini. Ta mucin je neviden za CT, ker je to prozorna tekočina, mucin začne objemati druge organe in jih dušiti, ti organi potem propadajo. Vse, česar se maligni mucin dotakne, prizadene in te organe je treba odstraniti.

Ali mucin pojasni tudi začetek vaših težav?
Na neki način ja, pa tudi ne. Narava moje bolezni je taka, da jo je nemogoče diagnosticirati, ker gre praktično za nevidno stvar, ki je zelo redka. Zgodita se eden do dva primera na milijon ljudi, res pa je, da je zdaj v porastu sploh v generaciji med 40. in 50. letom. Ampak, to ni moja zadnja diagnoza, stvar je še bolj grozna.

Kako grozna?
Terminalno grozna. Nato sem bila napotena na onkologijo, kirurg mi je pojasnil, da mi sledi "mati vseh operacij". Tako se ji reče, ker je tako obsežna, prerežejo te na pol in pogledajo, kaj vse je v resnici prizadeto. V tej fazi je bila zadeva še vedno na neki način ozdravljiva, če mucin ni prizadel vitalnih organov. Ta operacija je zanimiva tudi zato, ker med operacijo odstranijo vse, kar je vidno prizadeto, potem pa ti lokalno brizgajo kemoterapijo na temperaturi malo nad 40 stopinj. Temu posegu se reče HIPEC. Lani avgusta sem imela to operacijo, ki je bila uspešna, saj ni bil prizadet noben vitalni organ, vse so lepo odstranili, jaz pa sem operacijo zelo dobro prenesla. Po nekaj tednih hospitalizacije so prišli rezultati patoloških raziskav in pokazalo se je, da gre za adenokarcinom, da so že prizadete bezgavke, da je že vstopilo tudi v kri. Morala sem se sprijazniti s tem, da bom morala kemoterapijo prejemati še po operaciji, sicer ni bilo sledi bolezni videti, CT ni nič pokazal, zato sem mislila, da imam možnosti.

Sorodna novica Bog v beli halji ima lahko zelo ranjeno dušo

Ampak, po posegu sem se zbudila kot Gregor Samsa in ugotovila, da ne bo boljše, ampak da sem resno bolna. Vsak poseg je bil krut, a za njim ni sledilo olajšanje. Bilo je res hudo, odločili smo se za sistemsko zdravljenje, in sicer kemoterapijo, mucin je bilo nekako treba spraviti iz trebuha, hkrati pa odstraniti zadosti tkiva, da se bolezen ne bi ponovila. No, izkazalo se je, da sem imela spet nesrečo pri izboru zdravnika. Moja onkologinja je vztrajala pri kemoterapiji ne glede na to, kako me je spravila na kolena. Potem se je zgodil incident in predala me je drugemu onkologu. Med hospitalizacijo sem bila res ranljiva, ker sem slutila, da nekaj ne bo "štimalo". Ker nisem bila zmožna vstopati takoj v drug cikel kemoterapije, so bili vmes dolgi odmori, kar pomeni, da je bil učinek kemoterapije manjši, kot bi bil po rednem urniku. Blazno sem jo razburjala s svojimi vprašanji, tako me je predala naprej. Zdajšnji onkolog je takoj odredil, da preverimo, kaj smo sploh dosegli s to kemoterapijo, in smo ugotovili, da nismo dosegli nič. Zadeva se je presenetljivo hitro razrasla, da imam zdaj te depozite, male tumorčke, po celi trebušni votlini, te celice se zdaj združujejo v tumorje in rastejo. Noben zasevek se še ni zasidral v kakšnem vitalnem organu, dva rasteta precej hitro in eden je na zunanji steni črevesja, eden pa na trebušni mišici, drugih pa je tako veliko, da ne moremo nič več.

Onkologi še vedno pravijo, da imajo različne protokole, ki mi jih lahko ponudijo, ampak nimam več možnosti ozdravljenja. S kemoterapijo in kombinacijo biološkega zdravila bi samo ustavljali rast teh celic. Ampak glede na to, da sem slabo prenašala prejšnje protokole kemoterapije, sem predvidela, da bi bilo moje življenje slabše. V primeru uspeha bi samo za kakšne tri mesece ustavili rast teh tumorčkov, ampak kakovost življenja pa bi drastično padla. Zelo sem morala pretehtati, zelo težko odločitev sem morala sprejeti, ampak mislim, da sem se odločila prav, in sicer za kakovost življenja, ne za dolgoživost.

Sorodna novica Kako se je Hannah Fry spoprijela z rakom

O tem vprašanju je v svojem dokumentarcu razmišljala tudi britanska matematičarka Hannah Fry. O tem se je res težko odločati.
Res je težko. Meni je kemoterapija tudi stregla po življenju, moji trombociti so tako drastično padli, da sem bila praktično ogrožena, dovzetna sem bila za okužbe, eno sepso sem tudi preležala v bolnišnici. Takoj, ko sem nehala jesti ta zdravila, sem se praktično vrnila v neko stanje obvladljivosti. Trenutno se mi nikjer ne pozna, da sem bolna. Dobro, črevesne težave imam še vedno in se stopnjujejo, ampak drugače sem aktivna. Dolgo sem tehtala, sem človek, ki se sicer z lahkoto odloča za stvari, ampak tukaj sem res pretehtala vse do konca in sem ugotovila, da bi v primeru sistemskega zdravljenja dobila slabo kupčijo, dobila bi kakšen mesec življenja več, a bila bi zelo oslabljena. Ko sem videla dokumentarec Hannah Fry, mi je dala potrditev, da razmišljam prav. Nato je sledilo le še nekaj, s svojo odločitvijo sem morala seznaniti svoje bližnje.

So bili proti?
Ne, v bistvu me nihče ni o ničemer prepričeval, vsi so rekli, da mi stojijo ob strani, nekateri so celo zatrdili, da bi se odločili enako. Sem človek, ki ne verjame v alternativne metode, en del moje srenje me je malo razburil, ker so mi nekateri predlagali prav to. Ena prijateljica pa je bila tako pretkana, da je vztrajala z drugim mnenjem in je sama organizirala posvet na zasebni kliniki na Dunaju. Privolila sem zgolj zato, da pridem malo nasproti svojim bližnjim, ker v resnici nimam nobenega dvoma o naših zdravnikih, tako da nisem imela razloga, da bi dvomila. Na Dunaju sem tako slišala isto, kot sem v Ljubljani.

Kakšen odnos imate do slovenskega zdravstvenega sistema? Zaradi izkušnje z osebnim zdravnikom bi lahko kdo pomislil, da je ta negativen, a kakor razumem vašo širšo zgodbo, je ta vendarle pozitivna?
Osebnega zdravnika sem zamenjala, še sam me je v to dobrohotno pozval, ampak zdaj sem v odličnih rokah. Pred pogovorom ste mi poslali izhodišča, eno je bilo vprašanje: "Zakaj se je to zgodilo ravno meni?" O tem se nisem spraševala, ker v resnici – zakaj pa ne prav meni? Moja mantra v tej težki fazi sprijaznjenja z diagnozo je bila, kako je to mogoče, ko sem pa tako vztrajno spraševala različne zdravniške službe. To je bil splet okoliščin, malo nevšečnost in preobremenjenost zdravnika. Naš sistem je krut tako do zdravnikov kot do bolnikov. Na lastne oči sem videla, kako se sistem krha, kako so ljudje preobremenjeni in sistem v bistvu stoji samo zato, ker so posamezniki tako požrtvovalni. Med prijatelji imam kar nekaj zdravnikov, ko sem se z enim srečala, sva se morala dolgo dogovarjati, ker je bil ves čas dežuren. Pred zlomom smo, in to ni "alarmizem", ampak golo dejstvo. Lani avgusta sem bila v dolgi oskrbi, potem pa še marca in aprila letos na istem oddelku na kirurgiji. V tem času se je zgodil tak osip osebja, da so medicinske sestre dihale na škrge, število se je zmanjšalo, niso mogle prihajati na delo zaradi izčrpanosti in s tem ogroziš zdravje ljudi. Ena rešitev je, da zmanjšamo število operacij, kar ni dobro, ker so raki v porastu. Res je postalo nevzdržno, zato moram še enkrat povedati, da ta sistem stoji zaradi požrtvovalnosti ljudi, ki pa jih ta sistem krha.

Sorodna novica Filozofija hospica: dodajati življenje dnevom in ne dneve življenju

Naša družba časti mladost in vitalnost, smrt je odrinjena na rob, marsikje je čisti tabu. Kako vidite odnos družbe do smrti? O njej se neradi pogovarjamo.
V bistvu se ne pogovarjamo, vsak pogovor o smrti prinese veliko zadrego in žalost. Sama bi jo vizualno opisala kot temno, žametno in težko zaveso. Obiskala sem ambulanto za zgodnjo in paliativno oskrbo. Tam pravijo, da ko se seznaniš s tem, da ni možnosti ozdravitve, je čas, da prideš k njim, ni treba, da si že prikovan na posteljo, ampak je mogoče že takrat dobro, da opraviš pogovor. Imela sem privilegij, da me je sprejela dr. Maja Ebert in se z mano zelo dolgo pogovarjala, to je bil prvi pogovor o smrti, med katerim se je ta težka črna zavesa razgrnila. Zelo sem hvaležna za to. In potem sem ugotovila, da se je mogoče z ljudmi tudi tako pogovarjati. Našla sem tudi socialno delavko Heleno Gregorič, ki je včasih delala v Hospicu. Pogovarjali sva se o smrti tako, da je posijala luč, sonce je vzšlo. Seveda si smrti ne želim, da ne bo pomote, ampak dejstvo je, da me bo zelo hitro pričakala, in je dobro, da se mi je dano na to pripraviti. Hvaležna sem za ljudi, ki se znajo o smrti pogovarjati.

Kaj ste se od njih naučili?
Da obstajajo službe, ki bi potrebovale malo več sredstev, da bi lahko res polno zaživele, to so paliativne službe, v katerih se ukvarjajo s tem, da umirajočemu ponudijo vse, da bi njegovo kakovost življenja obdržali na dostojanstveni ravni. Včasih so ti trenutki pred smrtjo lahko tudi polni veselja in sklepov, ki jih moraš narediti, preden greš, če ti je to seveda dano, včasih greš hipno.

Svojo zgodbo ste javno delili na omrežju X, kjer ste tudi zapisali, da si želite lepega zadnjega poletja. Kako ste preživeli poletje?
Najprej sem se odločila, da ne grem na kemoterapijo, ki bi mi onemogočila biti na soncu in biti med ljudmi, ker bi bila imunokompromitirana, črevo bi mi še bolj propadlo, ne morem več na dolga potovanja. Ravno v tem času moja najboljša prijateljica žanje sadove svojega dela in je imela premiero filma, a nisem mogla biti zraven, pa se mi je zdelo, da mi je bilo mesto tam. Bila je tudi v Sarajevu, kjer se mi je tudi zdelo, da bi morala biti prisotna, a nisem mogla, sva pa šli na morje. Z najbližjimi prijateljicami sem si naredila dolg dopust, potem pa še z družino, imeli smo se zelo lepo. Ves čas sem si želela, da bi mi bilo dano to poletje – in mi je. Zdaj gledam na jesen, ko sem še vedno v redu, zdi se mi, da mi bo dalo še malo pa še malo, tako da sem hvaležna. Vse to je potrdilo, da sem se prav odločila, vesela sem, da je bolezen za zdaj mila, je kruta, ampak mi je omogočila še malo priprave na smrt.

Česa si želite?
Ob tem vprašanju se mi zaletavajo številne misli. Najbolj si želim, da bi bilo umiranje čim krajše, da bi še kdaj lahko najedla sušija brez zadrege in strahu, da bi se mi kakšna bakterija kam naselila ali pa da bi mi to povzročilo kakšne hude črevesne težave. Želim si, da bi preživela zimo, ampak tega res ne vemo, zime so včasih prav krute in naredijo "čistko". Povsem sveža želja, za katero še iščem pravo pot, pa je, da bi se lahko vključila v kakšno klinično študijo za raziskovanje raka slepiča, morda z darovanjem odvzetega tkiva in telesnih tekočin, ter bi tako pripomogla k razumevanju te redke bolezni. Potem je še ena stvar, ki se morda sliši kruto, a želela bi si, da bi šel moj kadaver v raziskovalne institucije ali na medicinsko fakulteto na anatomijo. S takimi vprašanji se ukvarjam, to je priprava na smrt.

Z rubriko #PohvalaNaDan izpostavimo dobre, pozitivne stvari, ki nam vračajo vero v soljudi. Kaj bi vi poudarili?
Rada bi pohvalila naše zdravstvene delavce, tokrat medicinske sestre na onkološkem inštitutu, z njimi sem se intenzivno družila. Ekipa na kirurškem oddelku in ekipa na internistiki sta izjemni. Tako strokovnih, požrtvovalnih in odgovornih ljudi nisem srečala nikjer, pa sem res sodelovala z različnimi branžami. Po dveh hospitalizacijah sem res spoznala izjemne, izjemne ljudi, tako da hvala vsemu medicinskemu osebju onkološkega inštituta.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem je govor še o naslednjih temah:
− Kako je nastal vzdevek Teja Ideja.
− Kdaj ali kje dobi največ idej.
− Vloga učiteljev v srednji šoli.
− Pomen zavrnitev v življenju.
− Občutek za oblikovanje (in beseda o comic sansu).
− Odnos do excela.
− Podrobnosti nastajanja knjige Blodnik po Istri.
− O številkah iz dokumentarca "Kako se je Hannah Fry spoprijela z rakom".
− Kako so se na novico o smrti odzvali njeni prijatelji in znanci.
− Odnos Mance Košir do smrti.
− Priprava na smrt.