Nekdanji dopisnik RTV je bil gost podkasta Številke, kjer je predstavil ozadje ene najbolj popularnih nogometnih lig na svetu. Vabljeni ste k branju krajšega povzetka in seveda poslušanju celotne epizode.

Novinar – sanjski poklic
Že kot otrok je premišljeval, da bi postal novinar: "Zame je edini sanjski poklic ravno ta, ki ga opravljam. Od nekdaj sem želel prenašati različne zgodbe in ugotovitve. Novinarstvo je edino, kar me je res zanimalo in pretegnilo. Imel sem ideje, da bi postal kaj drugega, a sem zelo srečen, da sem novinar, ta poklic mi je prinesel toliko veselja in različnih izjemnih situacij, da si ne predstavljam, da bi bil kar koli drugega."

Bergant ga je prijel za roko ...
Desetletje živi v Angliji, kjer je danes edini akreditirani slovenski novinar, vsako leto si tako ogleda približno 70 tekem. "Počutim se izvrstno. Vedno sem občudoval kolege novinarje, ki so obiskovali zanimive športne dogodke. Ponudila se je priložnost. Ko sem bil dopisnik v Londonu, mi je Igor E. Bergant priporočil, naj grem na eno nogometno tekmo. Zaradi velike količine dela mi takrat to ni uspelo. Nato pa se je zgodilo, da je Igor prišel v London in me odpeljal na tekmo finala FA-pokala Portsmouth – Cardiff. Tekma ni bila precej dobra, a kmalu sem postal pristaš te lige."

Nogomet – spektakel
Ambrožič same tekme opiše kot veliko zabavo: "Gre za pravo pašo za oči in ušesa. Zanimivo je opazovati tekme kot spektakel, v mislih imam vso taktiko, napovedi, komentarje, analize, teorije, in to iz različnih zornih kotov. Tudi prostorskih, ko sem na tekmah Chelseaja, sedim takoj za njihovo klopjo. Na starem White Hart Lanu, kjer je igral Tottenham, so nas tuje novinarje dali tik pod streho, da smo imeli t. i. taktični pogled. Gre za spektakel, ki se ga z veseljem udeležuje tudi do 80.000 obiskovalcev (odvisno od velikosti stadiona). Komaj čakam na naslednje tekme."

Nogometna evolucija spremenila tudi občinstvo
V 30, 40 letih se je precej spremenila tudi struktura gledalcev. Včasih je pretežni del gledalcev pripadel delavskemu razredu, vodstvo tekmovanja se je ukvarjalo s perečo težavo – huligani. Danes povprečni gledalec sodi v (malce) višji razred: "To je evolucija celotnega nogometnega ustroja. S tem nimam pomislekov, stvari se razvijajo in izboljšujejo. Vstopnice so se resda podražile, a vse se draži. Včasih je obstajal problem s huligani, a ti problemi so danes rešeni. Logično je bilo, da je to treba spraviti pod kontrolo, to je zahtevalo veliko sredstev, kar se je pokrilo z rastjo cen vstopnic. Danes je na tribunah mir, vse je usmerjeno v okolje, ki je družinam prijazno. Angleži so to dobro uredili."

Strast je prisotna
Nekateri so prepričani, da je menjava "povprečnega gledalca" tekme oropale glasnega navijanja in strasti, a sogovornik se s to tezo ne strinja: "Stvari so kompleksne. Če se na tribunah ne kriči glasno na ves glas, to ne pomeni, da v nogometu ni strasti. Ta je opažena v komunikaciji na družbenih omrežjih, ob debatah, navijači strastno zagovarjajo svoje klube, javnost je dobro obveščena in podkovana. S to strastjo si ne bi smeli beliti glave. Boljša izobraženost publike pomeni, da so verzi, ki si jih navijači prepevajo v brk, toliko bolj sočne, dramatične in zabavne. Naj bo to vodilo, če že ni glasno kričanje. Zborovski dialogi so še vedno čudoviti."

Liga prvakov ni tako izrazito popularna
Angleški nogometni klubi so bili še nedolgo tega vladarji Lige prvakov, tudi po trije klubi so se istočasno uvrščali v polfinale Lige prvakov. Danes pa je nesporni poglavar španski nogomet, ki je osvojil devet od zadnjih desetih evropskih lovorik. "Liga prvakov v Angliji ni tako popularna, kot je denimo v Sloveniji. Manchester City ima težave napolniti stadion med tednom, čeprav gre za zveneče nasprotnike. Eden od ključnih zagovorov angleških klubov pa je domače prvenstvo. V Premier leagui je tako silovita konkurenca. Nobena uspešna ekipa iz drugih držav v domači ligi nima tako zahtevnih tekem," je prepričan novinar, ki je dodal, da prenosi Lige prvakov potekajo na televiziji BT Sport, ki je sicer slabo spremljana televizija.

Pred dnevi predaval študentom novinarstva
Ambrožič je v kratkem obisku domovine na Fakulteti za družbene vede študentom novinarstva predaval o pokrivanju angleškega nogometa. "Predstavil sem, kako je videti življenje novinarja v tej ligi, kako si sledijo novinarske konference, kako informacije, ki jih novinarji, ki smo blizu, ustvarjamo in prenašamo naprej, kakšen vpliv imajo pri tem družbena omrežja ..." Najbolj obiskane so novinarske konference po koncu tekem, te so običajno razdeljene na dva dela: "V prvem, splošnem delu pride trener, mi mu postavimo od tri do pet vprašanj. Trenerji so razpoloženi odvisno od rezultata, včasih lahko pridemo do velikih zgodb. Sploh če govorimo o trenerjih, kot je Jose Mourinho. Ta je sposoben zrežirati zgodbo ali trač, do te mere, da je stvar vznemirljiva in plamti v medijih še nekaj dni. Zanimivo je opazovati telesno govorico trenerjev."

Wenger blestel v "ponedeljkovih tiskovkah"
Drugi del konference pa poteka kasneje v posebnem prostoru, kamor je vabljenih le nekaj novinarjev: "Gre za t. i. monday press. Vse informacije, ki jih novinarji izvemo v tem delu konference, v javnost ne smejo iti v nedeljo ob poročilih tekem, ampak šele v ponedeljek. S tem se ohrani kontingent informacij, vsi smo zavezani temu molku. V teh pogovorih je bil genialen Arsene Wenger, pod stadionom Arsenala je poseben radijski studio, tam si je odvezal kravato in rekel: 'Fantje, kaj vas zanima, imam čas.' Takrat smo izvedeli marsikaj, od tega, kaj meni o igralcih, kdaj hodi v trgovino in zakaj vozi lexuse. Bil sem prijatelj s Felixom Magathom, blizu sva si bila, ker je bil Nemec. Najbolj prijazen med trenerji pa je Carlo Ancelotti, bil nam je kot oče. Danes se Unai Emery blazno trudi z novinarji."

Mourinho v resnici prijazen človek
Ti stiki so še kako primerno psihološko orodje trenerjev, marsikaj pa se lahko skrha, ko ni rezultatov. Idealen primer je Jose Mourinho, ko so mu trenerji ob uspehih jedli iz rok, ob neuspehih pa se je odnos skrhal. Ambrožič Portugalca sicer opiše z lepimi besedami: "V resnici je prijazen človek, rad se pošali, njegov humor je še bolj mačističen, kot je bil denimo Wengerjev. Zelo je studiozen. Nekaj dni pred tekmo Maribor – Chelsea sem se z njim pogovarjal na samem. Vse je vedel o Mariboru, Sloveniji, poznal je Zahovićevo pot. Vse je poznal v detajle, imela sva prisrčen pogovor."

Nesramni novinarji? Visoka stopnja samonadzora.
Številni trenerji in nogometni delavci so prepričani, da gredo novinarji včasih predaleč in so nesramni (zadnji mednarodni primer se dogaja na durih Bayerna). Ambrožič ocenjuje, da angleški novinarji niso nesramni: "Novinarji se pogosto sami sprašujemo, do kod lahko gremo, ali smo kdaj naredili napako, prestopili mejo. Stopnja samonadzora je visoka. Angleški mediji so ne nazadnje tudi v svetovnem fokusu in zato morajo biti vzor za širše okolje. Mislim, da je samonadzor na taki ravni, da trenerji ne smejo imeti posebnih razlogov za izpade. Konec koncev pa je nogomet usmerjen v rezultat, če ni rezultata, je takoj slaba volja, začetek skrhanih odnosov in sporov."

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem Matjaž Ambrožič razloži, kako je treniral nogomet v mladih letih, kako je spoznal in se zaljubil v Chelsea, kako so njegovi navijači sprejeli prihod Romana Abramoviča, o razmerju moči v angleški ligi, kaj pogreša v Londonu, o glasbi, Queenih ...