V novi sezoni podkasta Številke rdečo nit pletejo knjige. Predstavili bomo (vsaj) 22 zanimivih knjig in se o njih pogovarjali z avtorji, prevajalci in bralci. Osrednje mesto uvodne epizode predstavlja knjiga Zakaj ne pišem, pogovarjali smo se z njeno avtorico Dijano Matković. Vabljeni k branju spodnjega povzetka in poslušanju celotnega pogovora.

Najbrž ne zgrešim, če ob vašem opisu "avtorica, prevajalka in urednica" dodam še, da ste ljubiteljica knjig?
To velja, odkar znam brati in misliti.

Sorodna novica Dijana Matković: Zakaj ne pišem

Kakšno knjižnico imate?
Moja knjižnica je trenutno še v rodnem kraju, iz katerega sem se nazaj v Ljubljano preselila pred tremi leti. Ravno te dni moram narediti malce večjo odpravo, da jih prestavim nazaj v Ljubljano. Komaj čakam, da jih bom spet imela na dosegu roke!

Na Twitterju sem vas najprej opazil po ključniku #NočnaStraža. Večina nas bolje funkcionira v dnevnem tempu. Kako je prišlo do tega, da veliko ustvarjate predvsem ponoči?
Ta ključnik je prišel od prevajalke Aleksandre Rekar. Ona je izvorno prevajalska nočna ptica in je začela s tem ključnikom, nato pa sem ga sama malce posvojila in ga včasih po svoje obrnila. Nato se je vse poklopilo – moj rodni kraj se namreč imenuje Straža, tam sem živela dve leti. Ko sem ponoči ustvarjala, je bil ta ključnik še bolj smiseln.

Kakšne so prednosti nočnega ustvarjanja?
Takrat imam predvsem manj možnosti za prokrastinacijo. Takrat namreč lahko pokličem manj ljudi, velja tudi obratno. Na voljo je manj pogovornih oken za debate. V intimnem smislu pa težko opišem, kaj mi noč daje. Ob ideji noči se rada spomnim na komad skupine Leb i sol: "Kao na straži čuvam noč od budnih, ja sam samo jedan od sinova bludnih." No, pa spet pridemo do straže (smeh).

Sorodna novica Najboljša evolucijska strategija? Biti dober!

V rubriki Štafeta vprašanje postavlja prejšnji gost, osmo sezono je sklenil antropolog Dan Podjed, ki večkrat poudari vse moteče dejavnike ob pisanju, zato vas sprašuje: "Kakšen je vaš nasvet za vse nas, ki bi sicer radi pisali, a nam vedno zmanjka časa zaradi obveznosti, ki jih kar ni konca?"
Vedno otrpnem ob vprašanju, ki se začne z besedami: "Kakšen je tvoj nasvet?" Zelo nerada dajem nasvete. Če govorimo o pisanju, imam sama bolj ali manj nezdrave prakse, ki niso ravno primerne za deljenje z drugimi – nočno pisanje je po svoje tudi nezdravo, tu je cela vrsta pokajenih cigaret, popitih energijskih pijač in tako dalje. To je bil moj način prebijanja blokade, tega pa ravno ne svetujem (smeh).

Neradi delite nasvete, vseeno pa knjigo končate s 15 nasveti, kako pisati.
To niso nasveti, raje bi uporabila izraz nenapisana pravila kulturnega okolja, v katerem se nahajamo in ki odreja, na kakšen način se sme pisati, kdo sme pisati in o čem. Hotela sem izpostaviti ta pravila in najti neki svoj način, mestoma upam, da tudi šaljiv, kako jih premagati in preiti iz faze "zakaj ne pišem" v fazo "pišem". Mogoče se lahko berejo tudi kot nasveti, a jih raje ne karakteriziram tako (smeh).

Prva ideja je bila, da bi izdali knjigo esejev. Kaj se je zgodilo, da se je začetna oblika spremenila v esejistični roman. Kaj se je zgodilo vmes?
Ko sem brala že napisane eseje in sem premišljevala, katere bi še dodala, mi je enostavno nekaj zmanjkalo. Če bi šlo zgolj za zbirko esejev, bi bila to povsem druga knjiga. Iskala sem način, kako dati 30 let zgodovine – v bistvu še več, če upoštevam še zgodbo svojega dedka – v neko pripoved, ki bo lahko odgovorila na senzibiliteto časa, v kateri bom lahko najbolje izrazila, kaj danes pomeni biti živ. Za to pri pisanju tudi gre. Zdelo se mi je, da zgolj z esejsko formo tega ne morem narediti, kot bi želela, in moram zato vključiti tudi neka posebna čustvena stanja, neke zgodbe prijateljev in znancev, ki sem jih tudi precej fikcijsko predelala. Šele skozi vse to lahko knjiga pritegne v branje, na nekaterih mestih te lahko bolj udari v pleksus, kot če bi se odločila zgolj za neko napol teorijo v esejskem smislu.

Ko omenjate fikcijsko predelavo – v knjigi citirate ogromno znanih mislecev, tudi filozofa Mladena Dolarja, da "moramo včasih izreči laž, da bi prikazali resnico." Ali lahko ocenite, kolikšen delež v knjigi je fikcije?
To misel sem uporabila ravno zato, da bi pod vprašaj postavila, koliko je fikcije in koliko resnice. Da bi morda vzbudila nekaj dvoma o tem, kar pišem, da morda ni vse do črke natančno oziroma po resničnih dogodkih. Kolikšen je delež fikcije? To je težko reči, zdaj sva v polju velikih literarnih vprašanj, kaj sploh je fikcija in kaj je literatura. Vse, kar je zapisano v leposlovju, po svoje že pripada fikciji. Tudi če pišem o sebi, sem v knjigi vendarle drugačna oseba, kot sem ta hip, ko se pogovarjava. Kontekst povzroči spremembo ali pa drugačen vidik gledanja na stvar. Zato ne morem odgovoriti na vprašanje o deležu fikcije. Lahko tudi rečeva, da je vse resnično ali pa da je vse laž (smeh).

Eden glavnih motivov je brez dvoma vprašanje družbenih razredov. V knjigi ugotavljate, da se o tem pri nas piše zelo malo, navajate Gorana Vojnovića in njegov roman Čefurji raus! Koliko te tematike ste še našli?
Pri nas je nekaj ukvarjanja z razredno razdeljenostjo družbe, a to velja bolj na teoretičnem polju. Rada imam na primer izvajanja Primoža Krašovca, ki ga večkrat citiram. V leposlovju pa tega res ni veliko. V slovenski literaturi je sicer precej obstrancev in izločencev, a niso postavljeni v kontekst premisleka ali zavesti o njihovem razrednem ozadju, kar je tudi moj problem z Vojnovićem. Ljudi na družbenem robu zelo redko kdo postavlja v kontekst razredne prikrajšanosti, ki bi razložil, zakaj se nekdo vede, kot se, zakaj je med poukom problematičen, zakaj besni, zakaj je na drogah, zakaj je v zaporu … Verjetno ne zato, ker njegovi starši prihajajo iz druge republike nekdanje skupne države, ampak ker je reven! Revščina je tisto nasilje, ki producira novo nasilje. V slovenski literaturi je za zdaj takega pristopa k razumevanju junakov bolj malo, upam pa, da bo tega v prihodnje več. Živimo v času, ki je primeren za ozaveščanje razredne prikrajšanosti. Zdi se, da starejše generacije, ki so uživale in še danes uživajo bonitete socializma (govorim o generacijah piscev in pisk, ki so lahko računali na neko državno službo in stanovanje in so lahko v miru ustvarjali), razredne problematike v svoji literaturi niso izpostavljale, ker je niso čutile. Za našo generacijo pa ni nič več ostalo. Ni ne služb, ne stanovanj, ne ideje prihodnosti, če samo pomislimo na okolijske težave. Poudarjanja razredne tematike bo zato najbrž vse več. No, vsaj upam.

Sorodna novica V 9. sezoni bomo skupaj brali knjige

Ali je družba za to problematiko v času svetovnih kriz bolj ali manj občutljiva?
Živimo v času, ko se moramo hkrati spopadati z več krizami. V tem trenutku je morda še nepredstavljivo, kako bomo reševali vse krize: covid-19, okolijske krize, vojna v Ukrajini … Ko se je začela ta vojna, sem med drugim pomislila, da bodo vsa prizadevanja civilne družbe na drugih področjih potisnjena v ozadje. Ko se zgodi takšna družbena katastrofa, enostavno ukine neko kontinuiteto družbenih bojev, ker so enostavno manj pomembni. Takrat je treba samo preživeti. Naprezanja LGBT-skupnosti in drugih skupin so postavljena na stran. Ne vem, kako se bomo v prihodnje spopadali z več krizami hkrati. Prav obetavno pa ni.

Sami veliko pišete o problemih priseljenstva in patriarhata. Vedno idealistično verjamem v enakovrednost moških in žensk, a pogosto dobim odzive "ne, ni res". V svoji knjigi pišete o deprivilegiranosti žensk v naši družbi.
Gre za sporočila, ki jih deklice dobivajo med odraščanjem, česa se lahko lotijo in česa ne. Ko sem sama začela študirati primerjalno književnost, je bil oder vedno najprej prepuščen fantom, ki so hitro dobili oznako "genij", dekleta pa smo bila kar nekoliko potisnjena v vlogo tajnic in asistentk bodočim genijem. Kolegice iz generacije, ki jih poznam tudi iz širše regije, se morajo pri sebi zelo boriti z občutkom manjvrednosti, ki nam je bil sporočen čez celo odraščanje in izobraževanje – naše besede so manj relevantne od moških, petkrat več moramo pokazati, da se nas ne bo vrglo v predal "ženske literature". Potrebne je kar precej energije in pridobitve samozavesti, da se izkoplješ iz tega. To je samo en primer, lahko bi šla tudi na druga področja, a ta je meni najbolj poznan.

Pišete tudi o vlogi revščine med odraščanjem, navajate, kateri otroci gredo na gimnazije in kateri na poklicne šole.
Pri nas imamo ljudi, ki zanikajo že sam obstoj razredno razdeljene družbe, češ imamo javno izobraževanje, ki vsem nudi poti do izobrazbe in dobrih poklicev. A stvar je precej bolj kompleksna, na srečo imamo nekaj raziskav, ki to področje razjasnjujejo. Če gledamo slovenske gimnazije, so tam praviloma skoraj v celoti dijaki in dijakinje, ki izhajajo iz privilegiranih družin, to pomeni, da imajo ekonomski in kulturni kapital in lahko starši otroke usmerjajo v dobro izobraževanje. Otroci, ki prihajajo iz deprivilegiranih okolij, pa imajo pogosteje motnje učenja in pozornosti. V vseh nižjih poklicnih šolah so otroci iz revnih družin. Če je položaj v srednjih šolah takšen, potem je otrokom iz deprivilegiranih družin onemogočen vstop na študij. To potem zameji, kakšne poklice lahko opravljaš, v končni fazi tudi to, koliko boš zaslužil in seveda tudi ali boš reven kot tvoji starši ali pa boš pristal na drugi bolj srečni strani.

Sorodna novica "Ženske so v očeh družbe potrošno blago, kot vložki s krilci"

Tovrstni determinizem ni 100-odstoten, to priča tudi vaša zgodba. No, 100-odstotno sem tudi prepričan, da vam gre na živce, če vas označijo kot "prebojnico", torej nekoga, ki mu je uspelo preskočiti družbeni razred.
Ob vsaki osebi, ki ji je nekaj uspelo, obstaja na tisoče ljudi, ki niso imeli nikakršnih možnosti. Zato raje, kot da bi se videla kot prebojnico, sebe vidim kot napako v sistemu, moja zgodba naj ne bi obstajala. Do določenih privilegijev sem vendarle prišla, zato čutim svoj javni glas kot odgovornost, da opozarjam na te sistemske napake.

Pišete tudi o sindromu prevarantke. Ali ga še kdaj občutite pri sebi?
Sindrom prevarantke je občutek, lasten ljudem, ki se znajdejo v nekem okolju ali kontekstu, ki jim ni domač. Če imamo osebo, ki izhaja iz revščine, potem pa se znajde v neki luksuzni stavbi, ima občutek, da jo bo prej ali slej nekdo potrepljal po rami in očitajoče vprašal: "Kaj pa ti počneš tukaj?" To je najbolj plastičen primer. Ob tej knjigi in nastopih se počasi udomačujem in postajam bolj suverena. Če pa pišem o neki temi, ob kateri sem manj udomačena, čeprav ne nepoučena, se bo ta sindrom spet pojavil.

Kakšen stik z bralci ste imeli na predstavitvah? Živi stik je gotovo drugačen kot spletni odziv.
Največ izmenjave imam on-line, še vedno se kar dnevno dogaja, da mi nekdo piše, da je prebral knjigo. To je zame nekaj najlepšega, kar sem v življenju doživela. Skoraj poetično se mi zdi – napisala sem knjigo o občutku tujstva, potem pa imam veliko bralk in bralcev, ki mi pravijo, da me vidijo. Upam, da vsaj deloma tudi jaz vidim njih, da gre za vzajemnost. Nisem pričakovala takih odzivov. Čudi me, da ljudje še vedno berejo – kdo še ima pozornost? Kdo ob vseh drugih dražljajih še posega po knjigah? Res sem pozitivno presenečena in hvaležna za vse odzive in vsakega, ki si je vzel čas in mi pisal.

Naslovnica je zgovorna, svinčnik v obliki vulkana, ki bruha in sporoča svojo vsebino. Ste imeli kaj prstov vmes pri oblikovanju naslovnice?
Ilustracija je delo izjemne Samire Kentrić. Kar sem imela sama prstov vmes, je bilo to, da sem si želela, da ona naredi ilustracijo, ker cenim njeno delo in je genialna na svojem področju. Mislila pa sem, da bo uporabila neki simbol nemoči, potem pa sem bila tako presenečena in vesela, ko sem videla vulkan, ki bruha ogenj. Hvaležna sem, ker me je povezala z močnim simbolom. Simboli ustvarjajo neko sliko, ki jo imamo o sebi. Morda mi bo njena ilustracija dala moč za pisanje naslednje knjige. Zdaj sama sebi zvenim patetično, a življenje včasih vsebuje tudi patetiko (smeh).

Pri pogovoru sodelujejo tudi poslušalci in poslušalke. Nina Gaspari vas sprašuje, ali že načrtujete naslednjo knjigo in kakšna bo ta? Kaj sicer počnete vmes in kako hranite svoje kreativne misli?
Načrtujem naslednjo knjigo, odprla sem si Googlov dokument, kamor si zapisujem pasuse, misli in ideje. Področje, ki me zanima za prihodnje pisanje, so poliamorni odnosi, torej odnosi, ki so odprti do ideje več oseb v odnosu. Zanima me tudi vprašanje potomstva, znana je Camusova misel, da je najpomembnejše filozofsko vprašanje vprašanje samomora, toda prav tako pomembno je vprašanje rojstva in materinstva. Mogoče v filozofiji ni tako izpostavljeno, ker ni tradicije ženske filozofske misli. Gre za dve področji, skozi kateri raziskujem, kako na novo in drugače – zlasti ob vse hujši repatriarhaciji družbe – misliti odnose in naraščaj. V tej smeri bo verjetno šla naslednja knjiga.

V naslednji epizodi bom predstavil knjigo Osebno Mihe Mazzinija. Druži vaju odnos do mame, ki ni idealen. Sami se sprašujete, ali bo vaša mama kdaj izvedela, kako pišete o njej. Je izvedela?
V umetnosti je sicer pogosto tematiziran odnos z očetom. Na primer, rock glasba je bolj ali manj – ob seksu – utemeljena na ideji odsotnega očeta. V literaturi je prav tako pogost motiv oče in sin, redko pa je tematiziran odnos z mamo, zlasti odnos hči in mama. Imamo primer Elfriede Jelinek, našla bi se sicer še kakšna avtorica, a se seznam kaj hitro konča. Z očeti opravimo nekako lažje, z mamami pa imamo bolj kompleksen odnos, ima več plasti. V smislu literature je kompleksen odnos z mamo super za pisanje, za življenje pa niti ni super (smeh). To je ena od knjig, ki jih želim v prihodnje napisati – kratko in zgoščeno o odnosu z mamo. Ko sem v knjigi pisala o mami, sem to naredila z veliko premisleka, kako jo na eni strani predstaviti, da bo etično, na drugi pa, da bo dobro za literaturo. Takole mimogrede pa ne morem o tem odnosu kar kaj vreči v javnost.

Sorodna novica Sezona 9

Če se od mame prestaviva do prijateljic. Tudi vaša prva knjiga je bila lepo sprejeta, a je niso prav lepo sprejele nekatere vaše prijateljice.
To je bil velik šok. Aleksandar Hemon, ki ga tudi citiram v knjigi, pravi, da je katastrofa uresničitev nepredstavljivega. Se pravi ne strahovi, ki si jih lahko zamislimo, ampak tisto, česar si ne moremo niti zamisliti. Ko je prva knjiga izšla, si nisem mogla niti zamisliti, da me bodo osebe, ki sem jih imele za prijateljice, ob njej žalile na osebni način. To sem popisala v enem poglavju te knjige, ker sem želela prikazati mehanizem, ki deluje med ženskami, zakaj smo včasih druga do druge tako krute. To je dobro razložila feministka Jo Freeman. Patriarhat deluje tudi na ženske, vsaka frustracija zahteva svoje ventile, nekje moramo to dati ven. Ženske dobro vedo, da ni pametno napadati moških, zato se spravijo na druge ženske, še zlati, če druga ženska naredi nekaj, za kar same menijo, da bi tudi lahko. Če dobiš veliko pozornosti, pride do momenta "kdo pa misli, da je" in jo je treba potlačiti. To je tudi izredno močno sporočilo drugim, torej deluje v smislu družbenega nadzora – obnašaj se, kot je treba, sicer te bo doletelo to in to. Potrebovala sem kar nekaj let, da sem vse to predelala. To je tudi poglavje, ki sem ga najtežje napisala.

Vedi se, kot je treba, pravite. Pišete tudi o hvaležnosti, in sicer "uveljavljeni te bodo izločili, če jim ne izkažeš hvaležnosti."
Tako je. Elitni krogi bodo zraven spustili nekoga od zunaj samo, če jim bo pokazal hvaležnost. Akt zahvale pomeni "sprejemam vaša pravila, ne bom jih kršil/a, hvala, ker ste me spustili zraven." Stražarji so ob tem pomirjeni, ker vedo, da ta oseba, ki so jo spustili zraven, ne bo spreminjala pravil, njihovi privilegiji namreč temeljijo na določenih pravilih. Privilegiji so vedno določeni z neko dominantno zgodbo, ki jo neka skupina govori o sebi. Takoj, ko to zamenjamo, je lahko konec njihovih privilegijev. Hvaležnost je pritrjevanje, da se bomo vedli po njihovo, kar jih pomirja.

Sorodna novica Miha Kovač: Knjiga je čudovit trening za empatijo

V knjigi posebej izstopa vaš odnos s knjižničarjem, ki vam je odprl vrata do knjig in literature. Ker omenjate fikcijo, je razumljivo, da precej bralcev zanima, ali je ta knjižničar resnična oseba ali ne.
Prav z veseljem povem, da je temu gospodu ime Drago Vuica. Kar nekaj desetletij je bil knjižničar v moji osnovni šoli, zdaj je že v pokoju, a sva še vedno v stiku. Zelo je vesel moje nove knjige, sama pa sem neskončno vesela, da se je v tistem trenutku mojega odraščanja pojavil nekdo, ki se je prvi z menoj pogovarjal kot z odraslo osebo. Lahko sva se pogovarjala navezujoč se na knjige, ki so mi hitro zelo veliko pomenile. Bojim se, da je tudi ta knjižničar sam zase napaka v sistemu. Res je izjemen, težko je opisati, zakaj nekdo v slabih kontekstih lahko deluje tako zelo dobro, čeprav mu ne bi bilo treba.

Zadnje vprašanje v tej sezoni je vprašanje "zakaj brati". Torej, zakaj brati?
To je spet eno od intimnih vprašanj. Zdi se mi, da imamo veliko hitrih odgovorov na to vprašanje. Ljudje radi rečejo, da moramo brati, ker nam branje širi obzorja ali pa nas dela bolj sočutne. Sama v teh odgovorih prepoznam osebe s kulturnim kapitalom, ki želijo povedati: "Glej, kako krasna oseba sem." OK, prav, ampak problem je v tem, da s tem pošiljajo sporočilo tistim, ki zaradi raznih prikrajšanosti nimajo možnosti brati. Danes tudi izobraženi ljudje v prekarnih poklicih nimajo časa brati. A so zato slabše osebe? Niso.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko).