Ta teden na podkastu Številke gostimo Igorja E. Berganta. Predstavili smo že nekaj številskih dejstev, tokrat pa je na vrsti še pogovor. Spodaj lahko preberete povzetek, vabljeni pa tudi k poslušanju celotne oddaje.

Inovativen pri uporabi statistike
Pri svojem delu se je precej ukvarjal s statistiko, zato je bil vanjo vedno zaljubljen. "Sploh v športno statistiko. Že zelo zgodaj sem jo začel uporabljati. V začetku 80. let je bila ena mojih prvih novinarskih nalog na Delu pisanje rubrike Prva zvezna nogometna liga v številkah. Ko je Olimpija izpadla v drugo jugoslovansko ligo, je bila to zame sreča, saj se je rubrika razširila v Zvezni nogomet v številkah, saj sta takrat obstajali dve drugi ligi. To je bil zame poseben izziv, saj je bilo težko dobiti vse podatke. To rubriko sem prenovil, vedno sta bili lestvici doma in v gosteh, kar je bilo takrat to precej nenavadno. Takrat sem si prvič na neki način dal duška, saj sem pri delu izhajal iz statističnih podatkov," se spominja Bergant. Bil je zelo inovativen, saj si je v programskem jeziku basic ustvaril posebni program. Na podlagi Bergerjevih lestvic si je postavil razpored cele sezone, zgolj z vnosom podatkov si je takoj naredil celoten spored. Na ta program je še danes izjemno ponosen.

Marka Rožmana pozabili v Ljubljani
Širša javnost ga je najprej spoznala kot komentatorja alpskega smučanja. Naključje je hotelo, da je leta 1990 v Kranjski Gori sploh prvič komentiral tekmo. "Zgodba je bila hecna, takratnega komentatorja tekem, pokojnega Marka Rožmana, so pozabili v Ljubljani. On ni vozil avtomobila, na vse smučarske prireditve v tujini se je običajno peljal z vlakom. V zmedi ni bilo jasnega dogovora, kdo ga bo pripeljal iz Ljubljane. Ves petek sem spraševal, kje je Marko. Vsi so mi rekli, da bo že prišel. A ga ni bilo. V soboto ob 7.00 me je poklical takratni šef Marjan Lah, po tonu njegove budnice mi je bilo takoj jasno, kaj se je zgodilo. Rekel mi je, naj komentiram, a nisem bil ustrezno pripravljen. Na srečo je bil tam Boris Strel, ki je bil sokomentator. Že prej sva se poznala in sva se dobro ujela. Bilo je zabavno. Na račun svojega dela sva prejela dobre kritike. Bilo je logično, da nisem takoj redno komentiral. Nato sem postopoma prihajal v to zgodbo," je podoživel zgodnja 90. leta.

Ne priložnosti, ampak družina
Ali torej pogosto zgrabi ponujene priložnosti? Sogovornik je prepričan, da je bilo pri njegovem razvoju veliko pomembnejše družinsko okolje: "V življenju sem imel veliko srečo, da sem imel vedno močno družinsko ozadje, ki mi je dala delovno etiko. Multikulturnost nam je zapisana v DNK-ju. Večjezičnost izvira iz tega, da sem zrasel v multikulturnem okolju, ki je bilo izrazito – kar se tiče pogleda na svet – strpno in razumevajoče. Starši so z mano delili stvari, ki jih mogoče v tistih časih mnogi s svojimi otroki niso delili. Na Delu sem imel možnosti sodelovati z ljudmi, ki sem jih cenil in sem se veliko naučil. Ob očetu je bil to prav gotovo še Andrej Novak. Zelo dober očetov prijatelj je bil Frank Taylor, ki je bil eden najbolj cenjenih kolumnistov. Bil je sploh edini novinar, ki je preživel strahovito nesrečo Manchester Uniteda v Münchnu. Taylor je bil večkrat pri nas, skozi njega sem črpal zanimanje za angleški nogomet. Ta krog ljudi je moja največja sreča in ne priložnosti, ki sem jih ali pa ne izkoristil."

Judo uči discipline ...
Bergantov oče je bil znan in cenjen novinar, mama pa vrhunska atletinja. Igor E. Bergant je zdaj sam oče. Skupaj z ženo se je kmalu odločil, da sina vpiše v judo: "Sin se je s tem športom začel ukvarjati, ne da bi postal tekmovalec, ampak zato, ker je to eden najprimernejših športov za otroka, da se nauči osnovnih športnih veščin, hkrati pa tudi discipline. Začel je tako že v vrtcu. Imamo ogromno srečo, saj je judo klub Šiška v neposredni bližini našega bivanja. Tam znajo delati, so strokovnjaki predvsem na področju splošnega izobraževanja. Judo je postal sestavni del njegovega učenja, redno trenira."

... in odgovornosti do sotekmovalca
Velik del javnosti ta šport običajno spremlja le v času olimpijskih iger. Tudi na zadnjih igrah v Riu je bilo slišati pogoste pomisleke staršev, da svojega otroka zaradi grobosti in določenih tehnik (denimo davljenja) ne bi vpisali v judo. A Bergant je trdno prepričan, da je to eden najlepših športov: "To je šport odgovornosti. Eno od osnovnih pravil je, da paziš na sotekmovalca. Odgovoren si tudi njemu. Držiš se nekih prijemov, ki so preizkušeni. To je umetni šport, ki si ga je izmislil japonski učitelj džudžicuja Džigoro Kano. Zbral je elemente različnih borilnih veščin. Tu gre za zelo premišljeno in dognano opredelitev, kateri prijemi so dovoljeni in kateri ne. Seveda je tudi tekmovalni šport, kjer so možne poškodbe, tudi najhujše. A gre za odgovornost, nadzor telesa in goji neko spoštovanje do nasprotnika. Nekatere tehnike (davljenje) so pač del tega športa."

Z vodenjem Odmevov še ni zadovoljen
Leta 2010 je v televizijski oddaji NLP razmišljal, da ni nujno, da bo novinarsko kariero končal v športu. Le nekaj mesecev pozneje je res pristal v informativnem programu, kjer je postal en od voditeljev Odmevov. Po skoraj šestih letih se ocenjuje: "Upal sem, da bom upravičil lastna pričakovanja in kolegov, ki so me povabili v oddajo. Pod črto še vedno nisem zadovoljen s tem, kar v oddaji pokažem, ker vse oddaje niso dovolj dobre. S kakšnimi sem zadovoljen, s kakšnimi ne. Seveda bi bilo nesmiselno pri tem vztrajati, če ne bi pokazal neke afinitete. Vedno sem si želel preizkusiti tudi v drugem poslu. Ne bom rekel v zahtevnejši obliki, ker bolj zahtevnega od športnega novinarstva ni. Na eni strani je bil cilj več sproščenosti in okretnosti, ki sem si ju pridobil zunaj studia, prenesti tudi v oddajo. Mogoče tudi malo drugačen način spraševanja oziroma odnosa do gostov. V principu sem človek, ki da veliko na formo, vljudnost. To je osnova za civiliziran pogovor, ki da lahko konstruktivne rezultate. Vsega, kar znam, v Odmevih še nisem pokazal. Je pa to stvar, ki ni odvisna le od voditeljev, ampak tudi od cele zasnove oddaje."

Afričan po srcu in koreninah
Prejšnji teden se je v Gabonu začelo afriško nogometno prvenstvo. Bergant se je večkrat predstavil kot Afričan po srcu in koreninah. Do te celine je imel vedno poseben odnos: "Vsi smo Afričani, saj so naši predniki prišli od tam. Mogoče je malo smešno, a v življenju imamo neke utrinke, ki nas mogoče bolj zaznamujejo, kot si mislimo. Določene stvari iz otroštva so mi ostale v spominu, čeprav so popolnoma banalne. Spomnim se, kako mi je oče razlagal, ko je bil mlad novinar v Ljubljani, je bil v zgodnjih 50. letih v naši prestolnici znan vinski sejem. S kolegi je šel na sejem, kjer so bili tudi južnoafriški vinarji. Ker je znal tuje jezike, je spoznal južnoafriške vinarje, ki so bili navdušeni nad njim in so mu predlagali, naj se preseli v Južno Afriko. Moj oče je dejansko razmišljal, da bi šel res tja živet. To me je kot otroka presenetilo."

Določena pravila je treba spremeniti
Južna Afrika je bila ves čas možganih Igorja E. Berganta: "To je res fascinantna država, z bridko zgodovino, iz katere se lahko naučimo. Vidiš nekaj, česar v Evropi več ne moreš videti. Cape Town je zame - pa naj ljubljanski župan reče, kar hoče - najlepše mesto na svetu. Južno Afriko sem ogromno preštudiral in jo intenzivno doživljal pred in med svetovnim prvenstvom v nogometu. Tudi po njem sem bil tam z družino. Zelo se mi je usedla v srce. Na neki način se bo v Afriki odločila usoda človeštva. Sodobna begunska, migrantska kriza se bo v bistvu odločala v Afriki. Če se bo človeštvu uspelo na neki način na novo izumiti v dobro vseh ljudi, ne samo za nekaj srečnih posameznikov, ki imajo čedalje več premoženja. Primer Afrike je najbolj drastičen zaradi zgodovine, sedanjosti in vsega, kar je narobe pri človeštvu. Pravila je treba postaviti na nove. Nisem zagovornik revolucij. Če pa vzamemo analogijo s športom, je treba določena pravila spremeniti, ker so absolutno na škodo najrevnejšega dela prebivalstva, tistega, ki ima tudi največje težave s podnebnimi spremembami. To pa so afriške države. Če želimo preprečiti masivnejše migracije iz juga proti Evropi, je treba stvari reševati tam, kjer nastajajo glavni problemi. To je Afrika, to je popolnoma pragmatično razmišljanje, ki nima z ideologijo absolutno nobene zveze. Če tega ne bomo znali, se nam slabo piše. Tega ne more rešiti noben zid."

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem Igor E. Bergant govori še o številnih drugih temah: Ingemarju Stenmarku, kako je podoživel prvo zmago Bojana Križaja, o mami, ki je bila vrhunska atletinja, kako je nanj vplivala profesorica francoščine Mariča Pohar, kako se je seznanil z dvoranskim hokejem, katere podkaste posluša med tekom, odgovoril pa je tudi na vprašanja poslušalcev (zastavila sta mu ga tudi Miha Šalehar in Milan Hosta). Razkril pa je tudi, katerega jezika se še želi naučiti.

Glasbeni izbor Igorja E. Berganta: Electric Light Orchestra - Mr. Blue Sky