Ta teden na podkastu Številke govorimo o folklornih obrazcih, na pogovor smo povabili folkloristko in jezikoslovno antropologinjo Sašo Babič. Vabljeni k branju povzetka, celotnemu pogovoru pa prisluhnite na spodnji povezavi.

Ne raziskuje le preteklosti
"Folklorist je raziskovalec, ki se ukvarja s folkloro, jaz konkretno preučujem slovstveno folkloro, besedno izročilo, predvsem s kratkimi oblikami, t. i. folklornimi obrazci," je svoje delo opisala Babičeva, ki raziskuje na Inštitutu za slovensko narodopisje na ZRC SAZU. Njeno delo ni usmerjeno zgolj v kopanje po zgodovinskih knjigah in arhivih, saj jo zanima tudi (upo)raba jezika v sodobnem življenju.

Številke so uporabljajo kot opisno sredstvo
V folklori se skriva precej številk, Babičeva pojasni: "Ljudem najprej na misel pridejo pravljična števila, tri, sedem in devet. V kratkih oblikah poznamo različne rabe številk. Pri pregovorih je bilo zanimivo opazovati, ker se število ena pojavlja kot minimum. Ena lastovka še ne prinese pomladi, pol lastovke namreč ne more leteti. Tri pomeni že neko množino. Dve po navadi pomeni nasprotje ali dve plati (vsaka palica ima dva konca). Številke se uporabljajo kot opisno sredstvo."

Beseda ni konj - zbirka folklornih obrazcev
Pred časom je izdala knjigo Beseda ni konj, v kateri je popisala folklorne obrazce: "To so kratke oblike, med katere štejemo pozdrave, delovne vzklike, pregovore, kletvice, uganke, tudi molitve in zagovore, ki sta sicer nekoliko daljši obliki. Na splošno so to najkrajše komunikacijske oblike, ki se prek ljudi prenašajo skozi čas in prostor. Z njimi nekaj povemo metaforično ali posplošeno."

So relativno stalni, a vseeno gibki
Beseda obrazec pa pomeni, da te besede prihajajo v enaki ali podobni obliki. "Večinoma so stalni, a to še ne pomeni, da so vselej nespremenljivi. Ko uporabljamo določene oblike obrazcev v komunikaciji, jih prilagajamo govoru in kontekstu. Malce razlike je pri molitvah in zagovorih, pri katerih obrazci ostajajo enaki, saj prenašajo magično moč besede. Pri komunikacijskih oblikah (pozdravi, uganke ...) pa so kljub stalnosti vseeno gibke," opozarja folkloristka.

Ne pomislimo, kaj v resnici želimo
Beseda pozdrav v sebi skriva besedo zdravje. S temi besedami sogovorniku želimo nekaj dobrega, raziskovalka tako razloži: "Pozdrav je izpraznjen obrazec, vsak pozdrav je namreč dobra želja. Z 'dober dan' nekomu želimo dober dan, z 'zdravo' sogovorniku želimo 'bodi zdrav', 'adijo' prihaja iz 'ad deum', torej k Bogu oziroma z Bogom, naj te čuva ... S pozdravom izrazimo dobro željo za človeka. Pri gestikulacijo so tako včasih dvignili klobuk ('nisem ti škodljiv'), ko damo roko, želimo reči 'ne škodujem ti'. V ozadju je precej konkretnih kulturnih vidikov." Izraz izpraznjen obrazec pomeni, da se pomena ne zavedamo več. "Nismo več pozorni na besede, ki jih izrečemo. Izraze uporabljamo naučeno. Ko nekomu rečemo na svidenje, ne pomislimo več, da smo mu želeli, da se spet kmalu vidimo," pojasni sogovornica.

Kletvice so prostor za tabu
Zelo široka skupina so kletvice. "So ekspresivno sredstvo, s katerim izrazimo tesnobo, poudarimo vsebino ali pa služijo kot terapevtsko sredstvo. V družbi niso ravno sprejete, ne veljajo za estetski jezik, ampak za grdega. Učijo nas, da jih ne smemo govoriti, a jih vseeno uporabljamo. Gre zgolj za izrabo besed in družbeno percepcijo, kaj je tabu in kaj ni tabu," je prepričana Babičeva.

Od Boga do spolnosti
To, kar je tabu, namreč pristane v jedru kletvic. Včasih je bil to Bog, kar pa se danes izgublja: "Izrekanje Boga in hudiča ni več tak prekršek, kot je bilo pred 200 leti, takrat so bila ta izrekanja bolj nedopustna," pravi antropologinja in ponazori, da je bil včasih 'krščen Matiček' zelo huda kletvica, danes pa se uporablja bolj v komičnem kontekstu. Središče se je čez čas premaknilo od Boga k spolnosti. "To je intimni svet, o katerem se ne govori, to je naš skriti svet. Na nedavni konferenci sem razkrivala vzporednice, da smo včasih 'prišli od Boga' in so potem kleli Boga, danes prihajamo iz maternice, zdaj se ljudi pošilja nazaj v pičko, kar izvorno pomeni maternico, torej nas pošiljajo k izvoru," pravi folkloristka. Človek, ki uporablja te besede, na neki način žaljenemu človeku želi, da ga ne bi bilo več.

Tudi sočne kletvice so slovenske
Saša Babič je pri raziskovanju na terenu ugotovila, da je precej ljudi prepričanih, da so najbolj mesene kletvice uvožene iz držav nekdanje Jugoslavije, a ni tako: "Vse kletvice s korenom piz- in jeb- imajo skupni slovanski izvor. Zato so tako slovenske kletvice, kot so tudi srbske. A pri nas velikokrat naredimo distanco in rečemo, da je to jezik nekoga drugega. S tem želimo reči, da mi nismo tako umazani. Na neki način se želimo oprati krivde slabega jezika. A to je slovenski jezik." Drugi narodi od priznavanja lastnih kletvic ne bežijo v taki obliki: "V resnici še nisem zasledila tako močnih tendenc, kot so ravno v slovenščini, da bi se skušali oprati krivde klevetanja. Angleži imajo svoje kletvice, kleti znajo tudi Francozi, Madžari slovijo po svoji ekspresivnosti ... Nekateri narodi so na neki način na njih celo ponosni."

Avto edini kraj, kjer so kletvice dovoljene
Pri inštitutu za slovensko narodopisje so pred časom izvedli projekt Drive Green. "Moja naloga je bila analizirati, kako vidimo promet, kaj govorimo v avtu, in rabo kletvic. Izkazalo se je, da sta avto in promet edina situacija, v kateri so kletvice delno dovoljene, tudi če so v avtu prisotni otroci. Če je položaj tako stresen, da smo lahko ogroženi, se lahko s kletvico sprostimo. Takrat kletvica deluje kot terapevtsko sredstvo," je pogovor končala raziskovalka.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem Saša Babič govori tudi o samocenzuri pri nabiranju podatkov, kakšen odnos ima do številk, kaj so zagovori, delovni vzkliki, o prekmurskih kletvicah, vplivu kletvic na dojemanje bolečine, o kmetijskih in vremenskih napotilih, ugankah, grafitih, prostovoljstvu ...

Glasbeni izbor Saše Babič: Pliš in Jurij Zrnec - Besede, besede