V podkastu Številke se v deseti sezoni ukvarjamo s srečo. Tokrat gostimo imitatorja Tilna Artača, ki soustvarja (novo generacijo) Radio Ga Ga in oddajo Kaj dogaja, ki se v soboto vrača z novo sezono. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in/ali branju krajšega povzetka.

Ta februar je za vas poseben mesec, tik pred vrnitvijo je oddaja Kaj dogaja, na začetku meseca pa se je vrnil prenovljeni Radio Ga Ga.
Gotovo je to zdaj posebna priložnost, jutri se res vrača Kaj dogaja, z novo generacijo Radia Ga Ga pa smo startali 9. februarja. Ravno takrat se je začelo dogajati okrog stavbe na Litijski in vseh afer, ki smo jim bili priča. Imeli smo srečo, da smo začeli ravno tisti petek. Imeli smo namreč kar pet mesecev odmora, različnih sestankov, razmišljali smo na glas, kako bi zadevo zapeljali, ali bi jo sploh zapeljali? Globoko v sebi je bil seveda vsak izmed ustvarjalcev prepričan, da se mora ta zgodba nadaljevati, seveda v drugačni obliki, tudi z rahlo spremenjeno in okrepljeno postavo ter s konceptom, ki je nekoliko bolj strukturiranim. Prav zato sem zelo vesel, da pri oddaji zdaj kot scenarist sodeluje tudi Igor Bračič, ki nas zna usmeriti, ko je to potrebno. Z Igorjem delava že nekaj časa, je oče oddaje Kaj dogaja, v vseh teh letih smo se dobro spoznali.

Sorodna novica Radio Ga Ga – Nova generacija

Radio Ga Ga deluje več kot 30 let, odmor se je zgodil zaradi smrti idejnega vodje Saše Hribarja. Je zdaj občutek, kot da odpirate novo knjigo?
Kar se je zgodilo, nas je vse zelo presenetilo in pahnilo v neko preizkušnjo. Moje sodelovanje s Sašem je trajalo 20 let, navadil si se tega sodelovanja, samega koncepta in načina dela. Dejansko smo potrebovali nekaj časa, da smo premislili, kako sploh naprej. Niti uredništvo ni vedelo, kaj storiti. Zdi se mi, da smo potegnili prave poteze. K sodelovanju smo povabili Jasno Kuljaj, ki je nastopala v prvi oddaji, zagotovo se nam bo občasno pridružil tudi Jure Godler, to sta dva ustvarjalca iz zlate generacije Radia Ga Ga. Na neki način se je to resetiralo in začelo postavljati na novo. Predvsem pa me je presenetilo in mi zelo veliko pomeni, kako so odzvali poslušalke in poslušalci. Že med premorom smo prejeli veliko vprašanj, ali bomo nadaljevali. Videl sem, koliko ljudem dejansko pomeni ta oddaja, res imamo zelo široko bazo zvestih poslušalcev, nekateri so bili z nami vsak petek vseh 30 let. Vidim, koliko jim pomeni naša vrnitev, saj so pozitivno sprejeli spremembe.

Ob besedni zvezi zlata generacija seveda nehote pomislim na rimsko cesarstvo in kako je po koncu tega obdobja začelo vse počasi propadati. Seveda vzporednice niso primerne, sicer vas najbrž ne bi bilo več poleg. Vseeno pa: zakaj je to zlato obdobje (ki ste ga že v drugih pogovorih označili nekje med letoma 2006 in 2010) tako posebno?
Morda se mi tako zdi, ker so bili to moji začetki Radia Ga Ga, takrat so sodelovali še Marjan Šarec, Jure Mastnak, Jure Godler, Jasna Kuljaj in Sašo Hribar. To so bili moji začetki, verjamem, da sem tudi zaradi tega gledal vse bolj na tak način, ampak tudi marsikdo iz občinstva to obdobje ocenjuje kot zlata leta. Po tem se je vse spreminjalo, Marjan je odšel v politiko in vse skupaj se je začelo spreminjati. Takrat je zadeva potekala na zanimiv način, res smo se dopolnjevali, vsa improvizacija je neverjetno tekla, tudi oddaja je bila še daljša, do prvih poročil smo eno oddajo že naredili in se med odmorom naprej dogovorili, kaj bomo naredili v drugi polovici. To je bil zelo zanimiv proces ustvarjanja.

Sorodna novica Igor Bračič: Ni bilo zaigrano. Najprej sem bil razkačen, nato nesramen, a tak sem.

Prej ste omenili Bračiča kot novega scenarista. Je največja razlika v tem, da je bilo pred leti veliko več improviziranja?
Gotovo, ampak veliko improvizacije je tudi zdaj, razlika je samo v tem, da imamo zdaj določeno, kam gremo z oddajo, kaj se bo zgodilo, kje je prostor za (pripravljeno) improvizacijo. Pravijo, da je najboljša improvizacija pripravljena improvizacija.

Sašo Hribar je nekoč razlagal o prelivanju lika, imitatorja in prave osebe. Marjan Šarec je odlično imitiral Karla Erjavca in Hribar je potem opazil, kako je Erjavec prišel na neko snemanje ob Šarcu. Hribar je potem kritično nadaljeval, da so v politiki le še imitacije imitacij.
Velikokrat opazim, ko nekaj časa imitiram določen lik, ki ga prej nisem veliko spremljal, da sem ga začel imitirati malo po naključju, kako lik tvori podobne stavke, kot jih jaz kot imitator s tem likom. Večkrat si rečem 'glej, ko imitira v bistvu original, imitira mojo imitacijo'. Po vsej verjetnosti sem očitno nezavedno to nekako zaznal s tem, ko sem odkrival ta karakter, ko sem zadel njegov glas, vse te nianse, potem je samo po sebi prišlo, da sem začel tvoriti stavke, ki jih uporablja, ko javno nastopa. Kretnje pridejo same po sebi, pri meni vse to izhaja iz glasu, zvok je tisti, ki 'poskrbi', da pri imitaciji Luke Mesca dam roke k sebi, zvok je tisti, ki je povzročil, da sem začel požirati slino. Pri meni res vse izhaja iz zvoka, mogoče zato, ker imam zelo izostren posluh. Sem glasbenik, na tem področju sem se veliko izobraževal.

Vaša oddaja je bila ena prvih, ki jo je bilo mogoče spremljati tudi v videoobliki, in meni je bilo vedno fascinantno prav to, da imitator ni (namenoma) posnemal le glasu, ampak (nenamenoma?) tudi kretnje.
Zagotovo, nikoli pa se mi ne zgodi (in verjamem, da to velja tudi za druge imitatorje), da bi te poteze in kretnje doma študirali pred ogledalom, to dejansko pride samo po sebi. Ne zdi se mi smiselno, da bi pred ogledalom gledal, kako se določen lik postavi. To pride iz tega, da ga glasovno zadeneš, potem pa še samodejno dobiš njegove kretnje.

Je kakšna oseba, s katero bi potem predebatirali njen lik? Na misel mi pade Svetlana Makarovič.
Z nekaj originalnimi liki sem se srečal, se z njimi pogovarjal in dobil njihove odzive: od Svetlane Makarovič do Jožeta Potrebuješa in Zorana Predina. Ko v okviru oddaje Kaj dogaja snemamo Malo teraso, se velikokrat zgodi, da me kakšen pevec naslednji dan pokliče, Vili Resnik me redno pokliče v nedeljo in je zadovoljen. Ko sem ga prvič imitiral, me je celo vprašal: 'Model, kaj ti zdaj misliš? Pevska kariera?' (smeh). Pevci so res zadovoljni, lepo je dobivati takšne odzive. Verjamem, da so glasbeniki čustveno navezani na svoje skladbe. Ko jih uporabiš in dodaš drugo besedilo, si lahko na spolzkem terenu.

Pred leti sem srečal gospoda Zlatka Zahoviča, to je eden od mojih prvih likov, ki sem jih sploh začel imitirati. Bil je zelo zadovoljen, na hitro sva se pogovorila in je zelo pozdravil vse, kar počnemo. Skratka, kar se tiče športa in estrade, so zelo zadovoljni, glede politike pa priznam, da dobivam malo manj odziva, teh ljudi niti ne srečujem, ampak verjamem, da jim nekaj pomeni, da jih imitiramo. Ljudje velikokrat sprašujejo, ali mislim, da so jezni ali užaljeni, a vedno pravim, da so po vsej verjetnosti užaljeni tisti, ki jih ne imitiram oziroma so potem zaskrbljeni, ali niso dovolj aktualni, prepričljivi ali markantni.

Najbrž je pri tem najpomembnejše, da je jasno čutiti, da vaša motivacija ni zasmehovanje ali žaljenje.
Vedno, ko imitiram, izberem teme, ki so pozitivne, lik želim predstaviti kot simpatičen, tudi sam se potem bolj počutim v tem liku. Če je bil karakter pozitiven, potem se bom sam v sebi boljše počutil. Absolutno bi bilo zelo neumno razmišljati, da bi neki lik predstavljal na negativen način, seveda pa uporabim material, ki mi ga je ta človek priskrbel.

Dobro je znana zgodba, kako sta z Godlerjem spoznala Hribarja, ko sta se s točko prijavila na oddajo Tistega lepega popoldneva. Malo manj znano pa je to, da sta se tja prijavila zaradi provokacije sošolke.
Res je (smeh). Na šolskem hodniku sva malo testirala svoj material in tam naju je res spodbudila, pa ne samo ona, tudi večina drugih sošolcev. V tistih časih je bila televizija res še nekaj, danes imamo spletne medije, kdor se želi pokazati, se lahko hitro javno izpostavi, takrat pa sta nekaj res pomenila samo televizija in radio. Izzivali so naju, ali si to upava. Samozavestno sva odvrnila, da sva za to rojena, in sva se odločila za ta korak. Priznam pa, da sem bil že od nekdaj 'fan' Radia Ga Ga in Saša Hribarja. Ko sem ga prvič videl na hodniku televizije, je bilo, kot da sem videl svojega idola, človeka, ki sem ga res občudoval. Z njim me je doletela sreča, bil sem zelo mlad, tako rekoč premlad za takega mentorja, saj nisem bil niti polnoleten. Srečen sem, ker je bil moj mentor in mi pomagal pri razvoju.

Z njim ste sodelovali vsak petek več kot 20 let. Verjamem, da je zaradi njegove smrti ostala tudi osebna, in ne le službena luknja.
Zagotovo. Predvsem me zanimajo imitacije, zelo me osrečuje, ko nastane nova imitacija in je ta res dobra. Se pravi, da ni narejena na 'približno', velikokrat se zgodi, da imaš imitacije, ki so narejene na približno. Mene takšne imitacije ne zanimajo, nisem perfekcionist, daleč od tega, da bom vse like zadel, ampak hočem pa to vedno vsaj doseči. Morda je to tisto, kar sva prej govorila o zlati generaciji. Tisti časi so me tako navduševali, ker so bili v ekipi imitatorji in liki, ki so še danes fantastični. Se pravi Sašo Hribar in njegov lik kardinala Franca Rodeta, res ga je tako genialno zadel. Potem imamo lik dr. Janeza Drnovška, ki ga je imitiral Marjan Šarec, to je bilo tako dobro, skoraj malo nadzemeljsko. Ali pa lik dr. Franceta Bučarja, ki ga je imitiral Jure Mastnak, ali pa Georgea Busha, ki ga je imitiral Jure Godler. Ti liki so bili tako dobri in na kupu. Vsi so bili perfektni, in si se dejansko spraševal, ali je to res ta človek v studiu ali ga imitirajo. To je redkost, meni je velika želja in velik cilj, da skušamo z novo generacijo imeti čim boljše imitacije in da se vrnemo na raven zlate generacije.

Hribar vas je v oddaji nemalokrat provociral v slogu 'Tilen, imaš na voljo deset minut, da naštudiraš ta in ta lik'. Ste tega sposobni?
Sem. Če bom imel srečo, mi bo uspelo še zelo dobro. Ko začnem imitirati lik, ne gre za dolg proces ur, dnevov, tednov, mesecev, to je lahko stvar nekaj sekund. Interes mi je ustvariti čim več takih likov, absolutno ne moreš vseh imitacij zadeti, da bodo res fenomenalne. Mogoče se je zgodilo, da nekatere imitacije na začetku niso bile tako zelo dobre, ampak smo jih skupaj v timu potem ustvarili, jih izboljšali, liku dali boljši karakter in približali originalu.

Torej moraš biti tudi odprt za nasvete kolegov in jih ne smeš jemati kot kritike.
Seveda. Ko v oddaji Kaj dogaja delamo nov lik, v ekipi to vedno predebatiramo, ker drugi drugače vidijo imitacijo, kot jo čutim in izvajam jaz. Ogromno mi pomeni, da nekdo poda svoje mnenje. Gre za nekakšen brainstorming idej. Nekaj podobnega je bilo z novim Ga Gajem, kjer imamo novo imitacijo, ki je doživela zelo pozitiven odziv. Aleksander Pozvek je v prvi epizodi imitiral Uroša Slaka, po oddaji smo se usedli in se začeli pogovarjati, ob koncu tedna smo se poklicali, pogledali neki posnetek in predebatirali, kaj bi bilo lahko še boljše, v katero smer je treba iti, na kaj je treba paziti, kako držati Slakov ritem, kdaj je treba narediti premor.

Radijsko oddajo ustvarjate vsak teden, televizijska sezona traja dobre tri mesece, ki ji sledita dva meseca odmora. Je glavni vzrok v programskem času, utrujenosti ali obstaja kakšen tretji razlog?
Utrujenost na televiziji je bistveno bolj prisotna kot na radiu. Za oddajo na televiziji je ogromno dela, tudi ekipa na televiziji je večja, več je ustvarjalcev in piscev. Tukaj smo okrepljeni, oče oddaje je Igor Bračič, tu je odličen pisec Jernej Celec, ki tudi kdaj nastopa v Mali terasi, potem so Admir Baltić, Robert Petan, sovoditeljica Alenka Marinič in Jure Mastnak kot imitator. Vse skupaj poteka pod budnim očesom odlične urednice Maše Kljun. Vsaka vloga je res zelo pomembna. Ni pomembno, ali si voditelj oddaje ali urednik. Imamo dovolj izkušenj, dovolj smo stari, da vsak točno ve, zakaj je tam. Ko se enkrat vse to poklopi, ne glede na to, kako naporno je vse skupaj, se vedno vse izpelje, kot je treba.

Zelo pogosto vas vprašajo, koliko likov imate. Vas bom raje vprašal, kaj vam pomenijo številke.
Nikoli se nisem prav ukvarjal s številkami, nisem bil prav nadarjen za matematiko. Večino časa sem vlagal v glasbo, tako sem se bolj ukvarjal z notami, čeprav tudi v notah in akordih lahko vidimo številke. Mogoče mi številke pomenijo harmonijo.

Veliko ste vlagali v glasbo, igrate violončelo. Pri športnih zgodbah velikokrat slišimo, da so mladi športniki dalj časa iskali pravi šport, za katerega so najbolj nadarjeni. Je podobno veljalo tudi za vas?
Zase tega ne morem reči, saj sem že v startu odločil za violončelo, ki sem se ga potem tudi držal. Bil mi je res zanimiv instrument, nič pa mi ne bi škodilo, če bi se v mladosti malo bolj posvetil igranju klavirja, sicer sem ga obiskoval na glasbeni gimnaziji, ampak sem ga premalo vadil. Z znanjem klavirja ti je vse bolj jasno, jasna ti je harmonija, vse slišiš drugače. Mogoče bi se moral več ukvarjati tudi s petjem in tehniko petja. Po drugi strani pa morda to ne bi bilo tako dobro, ker bi potem takoj omejil možnosti imitacije, ker bi imel ves čas v glavi, da nekaj nisem tehnično pravilno odpel.

Glasbeno ste se izobraževali tudi v Zagrebu in Gradcu, prejeli ste kar nekaj nagrad. Če tistega usodnega popoldneva ne bi srečali Hribarja, bi se lahko morda danes profesionalno preživljali izključno kot profesionalni glasbenik?
Da, gotovo, saj sem se že preživljal kot profesionalni glasbenik, tudi danes se, ampak zagotovo bi ustvarjal v svetu klasične glasbe, navsezadnje imam na tem področju največ znanja, ker sem res največ časa posvetil temu (čeprav že 20 let delam na radiu in na televiziji). Zadnjič smo snemali Emo, kjer sem igral na violončelo, zanimivo mi je bilo, ko je urednica oddaje Kaj dogaja Maša Kljun opazila, kako spremenim energijo, ko začnem igrati violončelo, kako sem drugačen in bolj fokusiran. Seveda, saj sem to delal od sedmega leta, ko sem kot majhen otrok to glasbilo vadil ure in ure.

Potem ste s svojim glasbilom vzpostavili poseben odnos?
Gotovo. S tem glasbilom se spoznaš že v srednji šoli, pa potem na akademiji. Vrednost tega instrumenta je enaka vrednosti povprečnega avtomobila. Odnos se kaže v tem, da zelo skrbiš za svoje glasbilo. Vedno, ko se je nekaj zgodilo z mojim instrumentom, sem postal totalno paničen, ko ga je mojster popravil, se mi je odvalil kamen od srca. Skratka, imam zelo veliko spoštovanje do samega instrumenta. To so zelo stari instrumenti, moj je starejši od stotih let. Imel sem srečo, da sem bil pri odličnih profesorjih, ki so mi predstavili instrument na tak način, da sem imel veliko spoštovanje do violončela, do loka in škatle. S tem dobiš neko odgovornost in spoštovanje do umetnosti same.

Kakovostne violine in violončeli so narejeni iz smreke. Pred kratkim sem si v bližini Val di Fiemmeja ogledal Zvočni gozd, kjer podirajo smreke prav za te instrumente. Dolomiti so vam zelo ljubi, kajne?
Ja, zelo rad hodim v Dolomite. Pozimi smučam, poleti pa hodim in planinarim. To je dopust, ki mi je zelo ljub in drag. Vedno grem z neko ponižnostjo v Dolomite, rečem si, naj vozim pametno, da se bom lahko naslednje leto spet vrnil. Dostikrat slišim zgodbe nekaterih ljudi, ki pravijo, da ne smučajo več zaradi določenih poškodb. Res si želim, da me to nikoli ne doleti in bom lahko smučal do visoke starosti.

Sorodna novica Mojca Delač: Tišina lahko včasih pove več kot besede

V rubriki Štafeta vam vprašanje postavlja zadnji gost, pred dvema tednoma je gostovala novinarka Mojca Delač, ki vas sprašuje: 'Irena Hočevar Boltežar je v oddaji Možgani na dlani pojasnjevala povezavo med možgani in glasilkami. Posebej je omenila Radio Ga Ga in zmožnost imitacije. Zanima me, ali je pri imitaciji lažje natrenirati možgane ali glasilke? Kako se znajdete, ko eno ali drugo morda nima dobrega dneva'?
Ko enkrat naštudiraš glas in melodijo, bodo možgani sami začeli razmišljati in delovati kot tisti lik, ki ga želiš imitirati. Se zelo strinjam, da je to zelo povezano. Kako funkcioniram, ko nisem v formi? Moraš se malo sprostiti in pustiti, da začne delati bolj intenzivno, če zavest ne dela, pustiš podzavesti, da pride do izraza.

Za konec pa enako vprašanje za vse goste te sezone: kaj je za vas sreča in kje jo najdete?
Največja sreča v življenju je, da si obdan s pravimi ljudmi, s katerimi lahko dobro ustvarjaš, s katerimi se imaš dobro tudi v zasebnem življenju. Zelo veliko mi pomeni, da se razumem z ekipo tako na radiu kot televiziji. Ko narediš nekaj dobrega, greš lahko na pivo in se z njimi razumeš tudi v zasebnem življenju. Zame je res velika sreča, da delam z ljudmi, ki mi dajejo vetra v jadra. Nikoli ne bi mogel biti tam, kjer sem zdaj, če ne bi bilo ob meni ljudi, ki skrbijo za vsebino. To so ljudje, ki jim ni vseeno, kako bom medijsko izpadel.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem je govor še o naslednjih temah:
− Delanje načrtov in seznamov.
− Kako natančno se mora spoznati na 'snov, ki jo obvlada' originalni lik (primer: Zlatko Zahovič in Artačevo poznavanje nogometa).
− Kje je meja pri imitiranju športnikov.
− S katerimi svojimi liki je najbolj zadovoljen.
− Kako se je pripravljal na nastop v muzikalu.
− V zadnjem desetletju se je razširilo igranje na karbonski violončelo.
− Ali spremlja tekmovalno smučanje.
− Ali spremlja družbene medije.
− Kako skrbi za svoje možgane.
− Je najmlajši dobitnik Ježkove nagrade.
− #PohvalaNaDan

Pogovori z ustvarjalci Kaj dogaja:
− Alenka Marinič
− Robert Petan
− Jernej Celec
− Admir Baltić
− Igor Bračič

Številke s komiki in/ali imitatorji:
− 13: Sašo Hribar
− 18: Boštjan Gorenc Pižama
− 54: Uroš Kuzman
− 64: Nejc Mravlja
− 161: Jure Godler
− 189: Igor Bračič