Zadnji januarski teden na podkastu Številke govorimo o športni psihologiji. Eden izmed problemov današnje informacijske družbe je prav splet, ki lahko negativno vpliva na športnika. "Tam ljudje postanejo žaljivi, to je realnost. Športnike je treba pripraviti na to, da tega ne berejo. Če tega ne bereš, tega ne izkusiš. A ko si na velikem tekmovanju, imaš tri ure na dan trening ali tekmo, potem pa si na računalniku in bereš vse mogoče stvari. To je težko preprečiti," meni športni psiholog.

Pomagal pri očetovem doktoratu
Njegov oče Maks Tušak je bil eden najbolj priznanih psihologov v Sloveniji in na neki način je bil kriv, da je na tem področju pristal tudi Matej: "Še do začetka četrtega letnika srednje šole sem razmišljal o vsem drugem, samo o psihologiji ne. Je pa to stvar, ki me je determinirala. Ko sem imel deset let, je moj oče končeval doktorat. Imel je goro podatkov, imel je več kot tisoč preizkušancev iz zapora Dob. Vsak je bil testiran s približno 30 različnimi preizkusi. To je bilo izjemno veliko dela, zato sem mu pomagal vrednotiti teste. Od takrat sem bil ves čas v psihologiji."

Že od otroštva obkrožen s športniki
Oče je bil tudi eden prvih psihologov v Sloveniji, ki se je ukvarjal s športom: "Od mojega šestega leta so bili pri nas doma vrhunski športniki, svetovni prvaki, tisti, ki so bili znani po vsem svetu: Rok Petrovič, Primož Ulaga, Miran Tepeš ... Ti obiski so najbolj determinirali moje življenje in odločitev, da sem izbral psihologijo."

Najprej začel delati s skakalci
Še preden se je odločil za študij psihologije, je tako deloval že v praksi: "Doma smo bili štirje otroci, imeli smo veliko delovno sobo, kjer je bilo pet pisalnih miz za moje sestre, očeta in mene. Kadar je bil pri očetu na obisku kakšen športnik, je bila soba zasedena. Če je športnik govoril o svojih problemih in osebnosti, se seveda nismo mogli učiti v isti sobi. Ker je bilo športnikov res veliko, sem vprašal očeta, ali mu lahko pomagam, da bi bila soba prej prosta. Tako sem začel delati z mladimi skakalci Triglava. Na tem področju sem delal, še preden sem se odločil, da bom postal psiholog."

Večina ljudi ni nikoli na 90 odstotkih
Zakaj sploh potrebovati športnega psihologa? "Velika razlika je delati s športniki ali 'običajnimi' pacienti. Športniki so ljudje, ki skušajo biti na običajnih življenjskih področjih superiorni. Da dosežejo uspeh, morajo narediti bistveno več kot preostali ljudje. Predstavljate si avto, ki ga vozite 100 km/h. Ta avto gre na redne servise, denimo, vsakih 15.000 km. Če pa imamo avto, s katerim ves čas vozimo 240 ali 250 km/h, potrebuje mnogo več servisov. Nekaj podobnega velja za športno psihologijo. Pomaga ljudem, ki so že nad povprečjem v mnogih lastnostih. Športniki imajo načeloma tremo bistveno manjšo kot običajni ljudje. A trema je v vrhunskem športu tako pomembna, da preprečuje, da si na 100, ampak na 90 odstotkih. Večina ljudi nikoli ne potrebuje delovati z 90 odstotki svojega potenciala," je razložil Matej Tušak.

Pomoč tudi staršem
Kakšne pa so najpogostejše naloge športnega psihologa? Predstojnik katedre za športno psihologiji na Fakulteti za šport je naštel: "Začeli smo na področju psihične priprave, kako realizirati potencial, kako najboljši nastop prikazati v trenutkih, ko je stres največji. Bistveno je področje motivacije, velikokrat se ukvarjam tudi s tem, kako spremeniti neko agresivnost v kontaktnih športih, z dvigovanjem samozavesti ... V zadnjem času je veliko težav na področju pomoči pri rehabilitaciji športnikov. Praktično vsi športniki doživijo poškodbo, po katerih se je težko vrniti. Potem pa so tudi svetovanja staršem, ki jim pomagamo z vzgojo vrhunskega športnika."

Nenavadna naloga psihologa v Realu
Superzvezdniki in najbolj oblegani športniki imajo lahko povsem drugačne težave. Matej Tušak se tako spominja srečanja s psihologom, ki deluje v nogometnem klubu Reala v Madridu: "Španska športna psihologija se razvija šele v zadnjih letih. Imeli so zelo malo aplikativne športne psihologije, bolj so bili teoretsko usmerjeni, tako velikokrat niti niso vedeli, kaj početi. Srečal sem se s športnim psihologom nogometnega kluba Real Madrid, kjer je bila specifična situacija. Uprava kluba si je želela, da bi šli fantje po treningu domov. A po koncu treninga jih pred vrati vedno pričaka sto punc, ki bi jih rade odpeljale k sebi domov. Kako prepričati te fante, da naj gredo takoj domov in naj imajo umirjeno družinsko življenje, ki pozitivno vpliva na rezultat? To je ena večjih nalog športnega psihologa v Realu."

Večji zadržki v ekipnih športih
Ali obstaja kakšen šport, ki je primernejši za sodelovanje s psihologom? Tušak odgovarja: "Veliko je odvisno od športa samega in kulture, v kateri športnik raste. Dolgo smo imeli probleme v ekipnih športih, kjer so trenerji precej negativno gledali na sodelovanje s psihologom. Na začetku smo imeli seveda težave tudi v individualnih športih, saj je bila včasih velika distinkcija med tem, kaj je psiholog in kaj psihiater. Še danes kakšen športnik misli, da je z njegovo glavo ali psiho kaj narobe, če gre k psihologu. Psiholog je neke vrste mentalni trener."

Cilj, ki ga še ni realiziral
Ekipni športi v Sloveniji so specifični, saj za večino športnikov niso končna ciljna destinacija, želijo v tujino, zaradi gospodarskih razmer je fluktuacija velika, zato je težko ustvariti delujoč in povezan tim. To je za sogovornika eden od izzivov, ki mu jih še ni uspelo realizirati: "Želel bi si, da imamo en stabilen klub, kjer bi lahko tudi s pomočjo celega tima (tudi mene kot psihologa) naredili, ustvarili igralce in jih pripravili za tujino, v večje klube ... Skratka, da bi delali dolgoročno. Običajno me v te klube pokličejo takrat, ko zamenjajo trenerja, ko je vse razbito in imaš dva meseca časa, da nekaj narediš. Dvakrat sem imel izkušnjo v košarkarskem klubu Krka, obakrat smo prišli do naslova državnega prvaka. Naslednje leto, ko bi si želel spet delati celostno, pa spet ni bilo dogovora."

Pri Massiju opazen učinek partnerstva
V Sloveniji se s to vejo psihologije ukvarja približno deset strokovnjakov. Kako pa Tušak gleda na nepsihologe, ki z različnimi psihološkimi prijemi znajo motivirati svoje varovance (kot je bil, denimo, Andrea Massi pri Tini Maze)? Matej Tušak v konkretnem primeru izpostavlja drugi pomemben vidik: "Treba se je vprašati, ali je Massi dober trener ali je na neki način to naredil kot partner. Pri njem sta bili ti vlogi povezani. V teh partnerskih odnosih, tudi očetovsko-sinovskih, je osebna konotacija velikokrat zelo močan motiv, ki pomaga, včasih pa tudi škodi. V tem kontekstu je ta stvar bolj povezana s tem. Zagotovo je bil Massi na področju kondicijske priprave izjemno uspešen. Vprašanje, kaj je bilo v tem primeru ključno, gotovo pa moraš biti tudi en del psihologa, en del trenerja, očeta/partnerja ..., če hočeš iz športnika potegniti tisto, kar je v danem trenutku sposoben."

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem Matej Tušak še govori o spodnji meji, pri kateri naj bi otrok uporabljal storitve športne psihologije, o psihoaktivnih substancah, pritiskih, vplivu medijev, anonimnih komentarjev ...