Priljubljeni voditelj na Valu 202 je prejšnji petek v Spetku gostil svojega stotega gosta. Ob tej priložnosti na podkastu Številke gostimo avtorja in voditelja te oddaje. Vabljeni k branju kratkega povzetka, celotnemu pogovoru lahko prisluhnete TUKAJ.

Prej ste na Valu 202 že vodili Toplovod in jutranji program. Kako je sploh padla ideja za Spetek?
Stvar je šla postopoma. Moji začetki na RTV Slovenija so se začeli na televiziji. Nikdar si nisem mislil, da bom delal na radiu. Mama mi je sicer že pri 16 letih težila, naj grem na avdicijo na Radio Študent. Ko sem delal na televiziji, me je pred televizijo srečala Darja Groznik, ki je bila takrat urednica Vala 202, in me povabila na radio. Potem je nastal format Toplovoda. Po nekaj letih je do mene prišla Nataša Zanuttini in rekla, da bi me dala v jutranji program. Petkovi popoldnevi so nato bili nadgradnja.

Del Spetka so tudi intervjuji, v katerih imate na voljo samo 20 minut. To je precej malo, kajne?
Intervjuji so občutljiva stvar. 20 minut je zelo kratek format. Verjamem, da je do radia prijazen, meni osebno pa ni všeč. V mislih imam nekaj gostov, a jih ne bo, ker se mi zdi, da je to prekratek čas.

Kdo je dovolj zanimiv za vaše vabilo?
Jaz sem malce bolj popustljiv, kar se tiče meril pri izbiri gostov. Zadostuje mi, da je nekdo prepoznan kot družbeni fenomen, nekdo, ki s svojimi dejavnostmi vzdigne dovolj prahu. Moja šefica Nataša Zanuttini pa je stara radijska mačka in ji gre zaupati pri instinktu, da ne bi vsakega dajali v eter. Meni je tekmovalec v resničnostnem šovu, ki nam dnevno ali tedensko podarja vedra bedarij, zanimiv subjekt za obravnavo. Zanima me njegov profil. Kdo so ti ljudje? Ona pa je radijska mačka z občutkom. Ko sem imel Nejca iz Bara, je imela prav.

Koga si najbolj želite gostiti? Menda se vam predsednik države Borut Pahor že dolgo izogiba?
Zdaj sem malce užaljen. Kot pravijo naši južni sosedje, babica je šla s kolači pravkar mimo. Zdaj je vseprisoten in razvpit ... Morda se bo zdelo domišljavo, a ne vem, zakaj se me predsednik že leto in pol, odkar ga vabim, tako vneto izogiba. Težko bi rekel, da ima Val 202 tako slabši ugled od drugih razvedrilnih slotov, kamor se je z veseljem ponujal. Malo sem užaljen.

Je še kakšno drugo ime, ki ga želite imeti?
Sem blazno impulziven pri iskanju gostov. Lahko me kdo trenutno navduši, v resnici pa je težko najti dobrega gosta. Upoštevati je treba več dejavnikov, kakšen odnos ima javnost do gosta, kakšen odnos gost do javnosti, ali se bo prišel samo promovirat ali kaj zanimivega povedat, ali bo kontroverzen, na kakšen način bo kontroverzen ... Ali se lahko z njim kakovostno skregaš?

Torej si želite kontroverznosti?
Ja! Vlačiti neke ljudi v eter samo zato, ker so face in obstaja blazno širok konsenz, da so face, se mi zdi postan slog. Eden mojih najljubših gostov je še vedno kontroverzni, samooklicani psihoanalitični polbog s pistacija fasado iz Trbovelj - gospod Roman Vodeb. Bil je krasen, intriganten, z njim se je dalo kregati. Super je bil tip iz špageti vesoljske cerkve - nadsvečenik Rok je prišel z neko zmotno mislijo, da jaz njegove politične aganžmaje blazno odobravam po neki inerciji, da je nacionalni medij lev in bomo je*ali desne. Ampak se je opekel in na koncu sploh ni pozdravil in je šel. Tako je bil užaljen, da ni govoril z mano. To sta bila zame dva res dobra gosta, ampak takih ljudi je malo, ki imajo stališče za prediskutirati in ga suvereno branijo.

Ali je jezik prevelika ovira, da bi povabili gosta, ki ne zna slovenskega jezika?
Zdi se mi, da je. Nekajkrat smo že debatirali. Moram priznati, da si v teh domoljubnih časih ne upam gostiti nekoga, ki govori angleško. Verjetno še bolj bizarno bi bilo - imel sem že take ideje - da bi gostil nekoga, ki govori v enem izmed jezikov naše nekdanje države.

Imeli ste 100 gostov, največ se jih ukvarja z glasbo (28). To je po svoje razumljivo, saj je glasba ves čas del vašega življenja. Igrali ste v skupini Babewatch, sodelovali v oddajah Videospotnice in Aritmija, zdaj pa ste sodelovali še v dokumentarcu Ne grem na koleno.
Jaz sem bil le pomočnik, saj sva ga naredila skupaj z Dušanom Moravcem, on je bil režiser. Ideja se je na osnovni ravni rodila v njegovi glavi. Pristopil je do mene in sva začela razvijati idejo, kaj bi naju sploh zanimalo. Želela sva razkriti slovenski glasbeni mainstream, ki ga slovenski mainstream mediji zanikamo. Če bi meril ekonomski učinek glasbe, bi ugotovil, da je to mainstream, to je glavni tok, a medijsko je deprivilegeran. To je samostoječa zgodba.

Ste prišli do odgovorov, ki ste si jih zastavili?
To je bila zame terapevtska izkušnja. Ves čas sem gledal blazno zviška, kot kvaziurban frajerček z radia in televizije 'kaj boste vi kmetje?'. A ko na terenu začneš živeti to življenje, ugotoviš, da je to avtentičen, slovenski način druženja in zabave. To je prevladujoča kultura, ki je lahko na neki način ljubka, predvsem pa je ne gre zanikati.

Se je vaš odnos do te glasbe spremenil? Je zdaj manj posmehovalen (opaziti ga je bilo že v Videospotnicah)?
Takrat sem zelo neartikulirano s poze kvaziurbanega frajerčka zabavljal. Z leti se je odnos do tega spremenil. Morda je ta del kulture postal močnejši, kot je bil nekoč, ko je še Siddharta polnila stadione. Zdaj me zanima kot družbeni fenomen. Če skočiva iz idile gasilskega doma s svetim Florijanom malo na stran, je pogrošna kultura kiča, ki je vedno bolj prisotna, znanilec novega družbenega razreda, ki mu v Ameriki žaljivo rečejo 'white trash' (bela smet, op. a.). To je posledica razslojevanja. Da ima Werner polno halo Tivoli, je posledica nevednosti, materialističnega kiča, ki postaja hrbtenica hotenja potrošnike družbe.

V to vesolje 'white trasha' potem sodijo tudi drugi fenomeni, ob katere se radi spotikate (kot so, denimo, zbiranje kuponov v trgovinah)?
To je vse to. Gledanje resničnostnih šovov, tetoviranje penisov v jeziku, ki ga niti ne govoriš. To so vzorci novokomponirane družbene ločine, ki jo še vedno zanikamo in se spet delamo, da nekaj ne obstaja. To je na neki način tragično, da bodo cele generacije odrasle z resničnostnimi šovi, v katerih nastopajo ekshibicionistični retardirani objekti brez vsebin, ki praktično govorijo samo medmete, od besed, ki so v SSKJ-ju, pa znajo reči le fu*ati in jesti.

Ker delate na RTV-ju, čutite odgovornost, da bi to spremenili?
Absolutno! Zato sem ponosen in vesel. Koncept javnega medija mi je izjemno blizu in pri srcu. Čeprav sem v bistvu zabavljač, se mi to zdi plemenita vloga. Delati moraš z zavedanjem, da si zavezan interesom javnosti. Meni je v interesu, da je javnost, ki jo nagovarjam, pestra, razgledana in kakovostna druščina, ki bo znala ovrednotiti ta svet in čas na način, da bomo znali najti rešitve tudi v prihodnosti. Svojih poslušalcev ne delam za ovce, poslanstvo javnega medija je, da odčaramo ven iz črede, da se zavedajo svoje moči, potenciala in avtonomnosti.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem Miha Šalehar razglablja o Spetku, radiu, hipsterjih, medijih, športu, zakaj se zlaže pri branju vremenskih podatkov ...

Glasbeni izbor Mihe Šaleharja: Antony and the Johnsons - Epilepsy Is Dancing