celo enaka ime in priimek. Damjan Zorc na kvadrat.

Na podkastu Številke smo ta teden predstavili nekaj številk o enakih imenih in priimkih, ki se pojavljajo pri prebivalcih Slovenije. Na pogovor smo povabili dva Damjana Zorca, eden je novinar na Valu 202, drugi prevajalec. Vabljeni k branju krajšega povzetka (zaradi lažjega branja je novinar zapisan kot Damo - kot ga tudi kličejo - prevajalec pa kot Damjan), celotnemu pogovoru (kjer težav z ločevanjem Damjanov seveda ni) pa lahko prisluhnete na spodnji povezavi.

Sta se poznala že pred našim srečanjem?
Damo: Zgolj posredno po imenih, danes sva se prvič srečala. Pred približno petimi leti sva se hotela že spoznati, napisal sem mu elektronsko pismo, da bi res rad enkrat 'samega sebe povabil na pivo'.
Damjan: Dojemanje časa je smešno. Govoriš o petih letih, a od tega je gotovo minilo več kot 15 let.
Damo: Sem že v tretjem življenjskem obdobju in mešam letnice.

Vidva si delita ime, vsi gosti v Številkah pa si delite eno in edino isto vprašanje - 'kakšen imate odnos do številk, matematike in statistike'. Kakšnega imata vidva?
Damjan: Matematika mi nikoli ni povzročala težav, a poklic me je nato odnesel drugam - v prevajalstvo. Osebno imam večji problem s številkami, skušam jih kontrolirati, a mi ne uspe. Hočem imeti vse pod nadzorom, tudi številke imam vse po alinejah in seznamih. To mi včasih povzroča nezaželeni stres.

Damo: To mi je strašansko všeč, zdaj lahko njega kličete 'natančni Damjan Zorc', mene pa 'nenatančni Damjan Zorc', saj nimam prav ničesar urejenega. Številke so mi sicer všeč, tudi v računskem smislu, govorim o življenjsko uporabnih zadevah.

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je Damjanov Zorcev manj kot pet. Morda vesta, katera kombinacija imena in priimka pa se najpogosteje pojavi v Sloveniji?
Damjan: Janez Novak?

Ne, to je Jožef Horvat, 207 prebivalcev Slovenije si deli to kombinacijo. Kviz vprašanje sem zastavil, ker vi, Damo, slovite kot mojster sestavljanja kvizov.
Damo: Kvizi so mi res všeč, to sploh velja, če so sestavljeni domiselno. Včasih ljudje napačno razmišljajo, da je zelo lahko sestaviti vprašanja. Zlahka si nezanimiv za širše občinstvo ali splošno izobrazbo. Nekaj mora biti v ozadju tega vprašanja. Hkrati pa moraš biti strašansko natančen, saj moraš predvideti vse možne odgovore. Lahko dobiš tak odgovor, ki ga nisi pričakoval, a na podlagi tvojega vprašanja ni napačen.

Danes z enim klikom res lahko dobiš skoraj vsako informacijo. Je to oteževalna okoliščina pri sestavljanju?
Damo: Se da tudi preko tega. Če želiš otežiti kviz, moraš to absolutno upoštevati. Zaradi uporabe interneta se da lahko umestiti tudi pasti. Je pa vsekakor težje pri sestavljanju.

Damjan, tudi vi na neki način sestavljate kvize. Zaradi prevajalstva se veliko ukvarjate s slovenskim jezikom in na svoji spletni strani pripravljate jezikovne nasvete. To je neka vrsta kvizov, kajne?
Damjan: Seveda. To je spet osebna zadeva. Ko sem začel s prevajanjem, sem bil nor na angleški jezik, večinoma sem požiral samo angleške knjige. Na neki točki sem ugotovil, da mi peša slovenščina. Če iz angleščine prevajaš v slovenščino, je pomembneje, da obvladaš materinščino. Hvala Bogu sem to hitro ugotovil. Če danes gledam stare prevode, se kar primem za glavo - zlasti zaradi slovenščine. Sem anglist in ne slavist, na lastno pest sem zato začel početi to. Seveda ne znam po alinejah povedati vseh slovničnih pravil. S kvizi pa skušam vnesti pravilno uporabo slovenskega jezika tudi, denimo, na družabnih omrežjih.

Včasih ste kar malo cinični, saj objavite posnetek novice, obkrožite napako in napišete 'saj znate bolje'.
Damjan: Treba je razlikovati med hecanjem na Twitterju in novičarskimi portali, od katerih bi pričakoval, da pišejo v pravilni slovenščini. Zdi se mi, da gre trend nekam, ki meni ni všeč. Nisem purist, a zdi se mi, da so zadeve začele pešati, zato so pripombe včasih cinične. Ne vem, zakaj je tako. V šoli so nas s slovenščino precej 'driblali', a občutek imam, da je slovenščina zdaj na stranskem tiru.

Damo: Nekaj drugega je, če človek dokaže, da res obvlada slovenščino in se potem začne pačiti. Če pa je nikoli nisi znal in se pačiš, je to preprosto šlamparija.

Damjan: Točno to, takoj se opazi, da človek pozna slovenščino ali ne. To velja tudi pri prevajalcu, kjer vidiš, da se je namerno odločil za neko uporabo. Potem pa imaš ljudi, ki mislijo, da zvenijo izobraženo, a je ravno obratno.

Ko smo pri medijih, Damo, na radiu delate skoraj 30 let, ustvarili ste različne vsebine (kvizi, vodenje programa, intervjuji, popotniški zapisi ...). Kje se najbolje počutite?
Damo: Točno tu, kjer sem. Vedno sem se postavil tja, kjer sem se najbolje počutil. Vsi šefi, direktorji in poddirektorji so lahko popolnoma mirni. Sem zelo radoveden, a ne na način, da bi se dotaknil samo povrhnjice, treba je iti malo globlje. A stvari je tako veliko, da ne bom nikoli doktor elektrotehnike ali astrofizike. Moram pa reči, da kar nekaj stvari poznam zelo dobro. Lahko si blazen ekspert samo v eni stvari ali pa zelo dobro seznanjen v mnogih stvareh. Moj dan je v vsakem primeru prekratek, tudi če samo ležim. Tudi leže opravljam veliko stvari: branje, gledanje televizije, štrikanje ...

Damjan: Tudi zame je dan prekratek. Včasih si privoščim ležanje, a imam že občutek, da moram nekaj početi, če ne drugega moram brati. Ljudje, ki počnemo veliko stvari, imamo včasih vsega dovolj, kaplja pade čez rob. Takrat si zaželiš samote. A to je - kar se mene tiče - samo trenutna želja. Ne vem, če bi zdržal.

Damo: To moram dodati, ležanje ni nujno samo statika. Če ležiš kot klada, je to brezveze. Ampak v ležanju se ti lahko dogajajo različne stvari. Tako kot pri šahu. Najbolj zanimiva šahovska partija je tista, ki je najpočasnejša. Hitropotezni šah je popolnoma brezvezen, seveda lahko preverjaš hitrost misli, ampak ta partija ni zanimiva, saj ne bo domiselna. To je rutina, premikanje figur. Če pa se nič ne dogaja, prvi igralec je prestavil, drugi pa šele bo, tam pa vre!

Vre tudi v vaši glavi, ko igrate šah?
Damo: Šah seveda igram. Poskusil sem tudi igrati sam s seboj, a ni šlo, ker moraš vedno za nekoga navijati.

Radi imate tudi šport. Potem vedno navijate za nekoga tudi v športu?
Damo: Vedno navijam za Indijance, domorodce, skratka za 'underdoge'.

Damjan: Celo življenje sem se ukvarjal s športom, dolgo sem treniral rokomet. Včasih sem precej gledal šport, a s časom sem izgubil zanimanje za gledanje. V družbi s prijatelji si še pogledam kakšno tekmo. Ne morem pa se pripraviti, da bi si sam doma gledal šport. Ko prevajam, potrebujem neki zvok, ne morem delati v tišini. A še takrat imam raje prižgan parlamentarni program kot pa šport. Ne čutim več povezave.

Ali na oddaljevanje od športa vplivajo afere, ki se povezujejo s športom (doping, prirejanje izidov tekem ...)?
Damjan: Ne, s tem se sploh ne ukvarjam. Evforija ljudi ob spremljanju športa me na neki način moti. Ne počutim se več povezanega s tem. Ni mi miselni izziv, da bi spremljal. Sploh danes, ko ni več nobenega premora. Včasih smo se veselili nekega športnega dogodka, zdaj med njimi skoraj ni več predaha.

Damo: Šport gre v 'maloro', a ne zaradi dopinga, ampak denarja, deloma je to seveda soodvisno. To je žalostno, ker bi šport lahko ostal ena od redkih stvari človeštva, ki bi bil pošten. Ta svet je genialno najbolj slabo urejen, kot je lahko. Če bi nekomu dal milijon dolarjev in mu naročil naj pokvari idealen svet, mu ne bi uspelo tako dobro.

Pri vašem delu na radiu je čutiti vaš čut do krivic po svetu. Je to del razloga, da so se Buldogi po 27 letih spet združili?
Damo: Vsekakor, to je prvi razlog. V našem prvem življenju smo bili stari 15, 16 let, nato smo se raztepli zaradi JLA. V tisti starosti je pol leta neskončno dolgo obdobje, danes grem dvakrat spat in sta dve leti mimo. Takrat je bilo nemogoče posneti ploščo, če nisi ravno imel strica na Helidonu ali Jugotonu. Rekli smo, da bi popolnoma iste note in besedila odigrali v novi preobleki. To gradivo smo posneli kot našo prvo ploščo, z nakano, da posnemamo še čisto novo ploščo, kar smo tudi naredili. A nikogar se nič več ne prime. Glasba je popolnoma brezveze, takrat smo z lučjo pri belem dnevu iskali kitarista, danes znajo vsi igrati. Ljudstvo gre v tako čredno miselnost, da peče. Jaz imam to smolo, da tega ne morem prezreti. Zaplankani konji, totalne ovce ... To mi ni všeč, to bi rad spremenil, a ne morem, ker me nihče ne sliši!

Tudi vi, Damjan, ste povezani z glasbo, saj pišete besedila za skupino Torul.
Damjan: Imam prijatelja, ki večinoma deluje v tujini. Besedila piševa skupaj v angleščini, kolikor mi dopušča čas. Dobiva se na nekaj mesecev, ko napiševa nekaj besedil.

S prejšnjim gostom Boštjanom Naratom sva govorila tudi o predalčkanju. To še kako pomaga pri prevajanju, kaj pa o tem menita sicer?
Damo: Razumem predalčkanje, podoben je kot jezik. Da se znamo sporazumeti, moramo vsi približno razumeti, kaj neka beseda pomeni. Zato damo vse v predalčke, a ne ukalupljaj potem tudi svoje miselnosti. Misel mora leteti, mora biti brez mej!

Kalupi so seveda koristni. Pri predšolskih otrocih prinašajo občutek varnosti. S šolskim sistemom pa morda pride preveč ukalupljanja, ki zahteva točno določene številke in ne divergentnega mišljenja.
Damo: Tukaj nisem tako črnogled. V človekovem razvoju je treba upoštevati leta. Ne moreš otroka iz totalnega kaosa učiti, kaj naj nesejo naprej. Seveda potrebujejo predalčke, a jaz poznam predalčkarje, ki so stari 75 let, pri teh je problem, ki znajo samo in zgolj predalčkati. To je narodni značaj (tudi ta izjava je predalček). Slovenci imamo radi vse urejeno po predalčkih. Kdor pa je med predalčki, ga je treba samo še stisniti.

Damjan: S tem, da imamo zadnje čase samo še dva predalčka. Ali si v enem ali pa drugem, kar je velik problem. Težko je izraziti eno mnenje, ki ne spada ne v levo, ne v desno. Ljudje te imajo lahko, denimo, v levem predalčku in izraziš misel, ki je bližje desnemu predalčku in je že problem.

Damo: Nihče ni vse življenje neprestano 24 ur na dan samo lev ali desen. Ustvarila se je neka atmosfera, v kateri vidiš, da ima nasprotnik prav in mu pač moraš dati prav. Pri nas pa gre apriori za zavračanje, ne da bi pomislil, da ima drugi prav.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (aktivirate ga s klikom na spodnjo sliko), v katerem ste se Damjana Zorca razgovorila še o lepoti prevajanja, kuhanja, asociacijah ...

Glasbeni izbor Damjana Zorca (prevajalec): The Cure - Just Like Heaven

Glasbeni izbor Damjana Zorca (radijec): Buldogi - (Moja mala) globalna štala