Na podkastu Številke ta teden gostimo Boštjana Narata. Vabljeni k branju povzetka pogovora, celotnemu pogovoru pa lahko prisluhnete na spodnji povezavi.

Kakšen odnos imate do številk, matematike in statistike?
Težko rečem, da do številk gojim neko afiniteto ali da sem zanje pretirano nadarjen. Kar se tiče spomina, si še kar dobro zapomnim telefonske številke, a ta veščina danes ne pride več prav. Sem pa obupen pri datumih oziroma rojstnih dneh. To je morda nenavadno, glede na to, da sem študiral zgodovino. Ljudje, ki me poznajo in me imajo radi, mi tega - hvala Bogu - ne zamerijo.

V statistiko bi lahko uvrstili tudi predalčkanje.
Človek se skozi življenje vzpostavi kot nekdo, ki se definira in predstavlja s svojim delom. Na načelni ravni so ključni ime, priimek in obraz. Človek mora svoje izjave in dejanja podkrepiti s tem trojim. Takrat, ko se pokažeš in poveš, kako ti je ime, stojiš za svojo izjavo in dejanji in se ne skrivaš. Morda tudi zato pretirano ne maram forumov. Zdijo se mi problematični. Po eni strani so prostor svobode in odprt prostor izrekanja stališč. A s svobodo pride tudi odgovornost. Ko pridemo do sfere izrekanja stališč in zagovarjanja idej, mora biti človek podpisan, da je njegovo mnenje relevantno in ima težo.

Ste filozof. Če gledava zgodovinsko, je bil forum odprt prostor, kjer je govorec pokazal svoj obraz.
Natančno za to gre. Filozof sem sicer po izobrazbi, tega ne morem spremeniti. Zelo rad se ukvarjam s temi vprašanji, čeprav se v pravem pomenu besede ne čutim filozofa. Mogoče malo v življenjskem pogledu, čeprav se mi zdi, da časi temu niso najbolj naklonjeni. Vsi razmišljamo tudi o precej bolj banalnih rečeh, kot samo o življenjskih resnicah. Forum je bil nekoč zgodovinsko dejstvo, danes pa je prispodoba. Eno je stopiti pred ljudi, se pokazati, razkriti, kdo si, in povedati, kaj misliš, drugo pa psovati iz anonimnosti. Predvsem me moti, da se forumi mnogokrat kot prostor izrekanja relevantnih stališč spreminjajo v prostor sovražnosti in psovanja. To je v resnici nekaj precej strahopetnega.

Del filozofije je tudi logika. Pogrešate v življenju uporabo več praktične logike, več "kmečke pameti"?
Definitivno. V anglosaškem svetu temu rečejo 'common sense'. To je nekaj, kar ima neverjetno bogato tradicijo. Lep kos filozofije v Angliji in ZDA temelji ravno na tej ideji. Tega ne razumem le kot sposobnost reševanja stvarnih položajev v življenju, ampak način, na katerega lahko razmišljaš tudi precej bolj abstraktne stvari v življenju in družbi, ki jih vedno znova 'reduciraš' na osnovne vrednote. Tu pogrešam 'common sense'. Iz dneva v dan sledimo novim aferam. Pravniški novorek potem prikriva to, na kar pogledamo skozi prizmo 'common sensa'. 'Ne zanima me, gospod minister, a je v skladu s pravilnikom, da ste prejemali honorar. A se vam zdi s stališča 'common sensa', da ste si ta honorar dejansko zaslužili, kot si ga gasilci in policisti, ki imajo ves čas prižgan telefon? Mislim, da si ga niste.' Skratka, govorim o preprostem pogledu, ko se vprašam, kaj bi mi rekli starši, ko sem bil star sedem let. Te stvari so nam jasno povedali in te stvari držijo. To je zame 'common sense'. Najbolj zdrav, temeljni pogled na stvari.

Teh dogodkov v svetu je veliko, mediji pa smo filter. Je torej napaka tudi v medijih, da tega ne predstavimo na način 'common sensa' ?
Ne znajo ali pa nočejo. Vedno se vprašamo, ali v ozadju obstaja interes, da stvari ostanejo zamegljene in jih ne razložimo na jasen, neposreden način, ampak po kopici ovinkov, na katerih se človek hitro izgubi. Nekaj se najlaže prikrije tako, da se ovije v sloj nerazumljive megle, skozi katero nihče ničesar ne vidi.

Kot glasbenik ste vpeti v številne projekte. Kakšno mesto in vlogo ima logika v glasbi?
V glasbi je ogromno logike in razuma. Glasba je daleč od božanske danosti. V glasbi je veliko dela, zato odpade misel, da je to dano od neke višje sile. Talent in sposobnost za glasbeno ustvarjanje sta seveda pomembni. A v glasbi je veliko nekega drila. Sama ideja se morda res lahko porodi, potem pa jo je treba spremeniti v neko konkretnejšo glasbeno obliko. Jaz se na formalni ravni ukvarjam z zelo preprosto glasbo. Kaj bi šele bilo, če bi bil resen skladatelj, ki bi pisal simfonije. Lepota glasbe se verjetno začne ravno tam, kjer se poruši matematična pravilnost, kjer štiri četrtinke zapored niso enake druga drugi. Matematika v resnici zaživi, ko se začne ukvarjati z nepravilnostmi. Mi, ki se z matematiko ukvarjamo na srednješolski ravni, do tega nivoja niti ne pridemo. Matematika in logika se na neki točki zelo približata poeziji, tako ko se fizika in astrofizika na neki točki približujeta religiji. Seveda, če religijo beremo zelo simbolično.

15 let delujete v skupini Katalena, ki jo glasbeni poznavalci - če sva spet pri predalčkanju - uvrščajo v etnoglasbo. Ali prav predvidevam, da vam ta oznaka ni všeč?
To je izraz, ki ga je glasbena industrija izumila, da je lahko začela prodajati neko vrsto glasbe. To seveda ne pomeni, da je ta upredalčkana glasba slaba ... je pa to zelo umeten izraz, ki ga niti stroka pretirano ne mara. Katalena črpa iz slovenske ljudske dediščine, a ta način je od druge plošče naprej tako avtorski, da so to v resnici naši komadi. Kataleno doživljam kot način, poskus iskanja načina, kako komunicirati s preteklostjo tega naroda. Iskanje vezi s tradicijo je prevajanje tradicije v naš lastni jezik, to se mi zdi izjemno dragoceno.

Vsi člani ste vpeti še v številne druge projekte. To je najbrž naporno zaradi usklajevanja, a se zdi, da blagodejno vpliva na ustvarjalnost.
Včasih se je bolj naporno zmeniti za vajo, kot vlada sprejme rebalans proračuna. Katalena nikoli ni bila za nikogar od nas ekskluzivna. Vsi smo počeli in počnemo ogromno drugih stvari. Vsak tak ovinek stran pomeni, da ob vrnitvi v matično Kataleno prinese dodatno izkušnjo, nov zvok, novo idejo, izkušnjo, ki se preoblikuje v gmoto Katalena.

Zadnja leta delujete tudi samostojno, kot kantavtor. Kaj je bil poriv, da ste se tega lotili in še bolj razgalili?
S teksti sem se razgalil že prej pri Sfiltromu in Kataleni. Res pa je zahtevnejše, da besedilo tudi sam odpoješ. To je svojevrstni izziv. Ko sem začel z nastopi, sem na novo odkril tremo in strah pred odrom, ki sem ju prej že izgubil oziroma začel obvladovati. Vesel sem, da obstaja tudi ta pot. Vedno bolje se počutim v pisanju, zato je mogoče glasba postala bolj decentna, umaknjena in vedno bolj služi besedilu.

Naslov prve samostojne plošče je bil Strah je odveč. Česa vas je strah?
Marsičesa. Najbolj agresije in primitivizma. Pa ne govorim le v okolici, ampak tudi lastne agresije in primitivizma. Vsi smo vse.

Naslov vaše druge plošče je Konec sveta vedno pride nenapovedano. Razmišljate kdaj o koncu sveta?
Ne ...

... Ali pa o izgubi humanosti?
To se je že zgodilo. Človeštvo vedno izgublja humano plat in jo mora potem vedno znova iskati. Nekateri filozofi pravijo, da filozofija ali celo umetnost po holokavstu ni možna. Po drugi strani vemo, kaj vse se je na teh področjih zgodilo po holokavstu. Dehumanizacija se ves čas dogaja tako v globalnih okvirih kot v osebnih zgodbah. Človekov temeljni spopad je ravno spopad z razčlovečenjem. Dobesedno o koncu sveta ne razmišljam, po drugi strani pa človek skozi življenje doživi kar nekaj koncev sveta, ko se mu svet poruši in ga mora postaviti na novo.

Je kantavtorstvo zategadelj lahko tudi samoterapevtsko?
Tako kot je v končni fazi lahko samoterapevtska vsa umetnost. A to ni in ne sme biti primarni cilj umetnosti. To je stranski produkt. Gotovo pa ima tudi do dimenzijo.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem Boštjan Narat govori tudi o logiki, generaciji mladih, študentih, udejstvovanju v skupini Sfiltrom, samostojni karieri, kantavtorstvu, tekmovanju v glasbi, športu, NK Maribor ...

Glasbeni izbor Boštjana Narata: David Bowie - The Heart's Filthy Lesson