Vsaka vojna se s človeškega vidika zdi brezsmiselna, kar velja tudi za prvo svetovno vojno, v kateri je umrlo okrog 18 milijonov ljudi.

V nedeljo bo minilo sto let od konca prve svetovne vojne. Ob tej priložnosti na naši spletni strani pripravljamo bogato vsebino v okviru projekta MMCpodrobno. Že zdaj pa ste vabljeni k poslušanju in branju pogovora s Petro Svoljšak, ki je na ZRC SAZU predstojnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa.

Ponekod umrlo skoraj 10 odstotkov prebivalcev
V vojni moriji je po ocenah statistika Wilhelma Winklerja umrlo okrog 35.000 slovenskih vojakov. Kmalu se obeta nova ocena. "Winkler je upošteval žrtve do leta 1918. Težko rečem, ali se bo nova ocena zmanjšala ali povečala. Za zdaj lahko govorimo o slovenskem povprečju – recimo, da je to 2,4 odstotka prebivalstva. V nekaterih primerih se to bistveno spremeni. V Godoviču je denimo padlo 9,4 odstotka prebivalstva, kar je velikanski učinek vojne na neko tako zelo majhno skupnost. Vprašati se moramo, kakšen je bil vpliv na razvoj kraja, demografski, gospodarski in navsezadnje socialni. Kako so se te družine opomogle? V vojni so umirali mladi moški, kar velja tudi za špansko gripo. Kdaj se je ta primanjkljaj nadomestil, če se je sploh?" se je vprašala zgodovinarka.

Vsaka vojna je nesmiselna
Dobro stoletje po začetku prve svetovne vojne se zdi, da je bila izredno nesmiselna, s čimer se sogovornica strinja: "Po človeški plati ne vidim smisla v nobeni vojni. Prva svetovna vojna pri tem ni nobena posebna izjema. Razlogi so zgodovinsko preučevani in jasni – od nacionalizma do gospodarskih kriz. Vedno prihajamo do kritičnih položajev, pri katerih je potrebna samo ena iskra, da tisti, ki bi vojno dejansko lahko preprečili, tega ne zmorejo storiti. Do zadnjega odlašajo, vendar na koncu diplomatske vezi popustijo. Vojna je bila nepričakovana, ker so se istočasno uspele vzpostaviti zavezništva, v katerih so se velike sile med seboj ščitile, da ne bi prišlo do vojn. Tudi znotraj teh zavezništev je vedno načrtovana morebitna vojna proti zavezniku. Ko se nakopičijo problemi, nekako usihne moč in volja, da bi te probleme reševali na miren način."

Številne smrti je bilo treba upravičiti
Sprva so vsi vpleteni verjeli, da bo vojna kratka. "Še več, verjeli so, da bodo ob božiču že doma. Slovenski vojaki so odhajali na fronto s tem prepričanjem. Sprva so bili vsi prepričani, da bo to lokalna vojna, a se je hitro razširila v evropsko vojno, nato pa v svetovno. Hitro je prišlo spoznanje, da to ne bo kratka vojna. Za avstro-ogrsko vojsko je to spoznanje prišlo že na srbskem bojišču, ko so v velikih bitkah doživljali hude poraze. Ko so se vojaki na zahodnem bojišču vkopali, je postalo jasno, da bo za končno odločitev potreben dolg čas, številne žrtve je bilo treba upravičiti. Vsaka mirovna pobuda je naletela na nestrinjanje, tudi tistih, ki so že očitno izgubljali. Nemčija je vztrajala do konca še takrat, ko je Avstro-Ogrska prosila za mir, a do dogovora med zaveznicama ni prišlo. Vse smrti je bilo treba upravičiti, zato so izumili kult smrti. Na neki način so jo individualizirali, vojake so začeli posamično pokopavati, z imenom in priimkom ter nagrobnikom. Vsakemu vojaku je bilo treba vsaj priznati pravico, da se je častno boril in umrl za svojo domovino."

Ob odhodu se je (na zunaj) kazalo veselje
Vojna je prinesla razvoj novih orožij – topništvo in letalstvo sta bila vzrok za ogromno žrtev, nihče ni pričakoval tako krvave vojne. Za marsikoga je tako vojna pomenila celo izziv ali test odraslosti. V Veliki Britaniji so bili tako priča ogromnemu številu prostovoljcev. "Včasih je izgledalo, kot da so šli v neko avanturo. Na začetku v Veliki Britaniji še ni bilo splošne vojaške obveznosti. Mesta so bila ozaljšana, tudi v slovenskih mestih so vojake na fronto pospremili s pesmijo in slovenskimi trobojnicami. Navzven se je kazalo veselje. S prebiranjem številnih dnevnikov in spominov pa vidimo, da je vojake vendarle skrbelo, kaj vse skupaj pomeni. Že sam odhod na fronto je pokazal, da je vojna vse prej kot avantura. Ko so se slovenski vojni ujetniki vračali iz Rusije, so pisali svoje spomine, v teh je videti, da so z veliko radovednostjo in zanimanjem opazovali svet. Ruska ljudstva so jim bila blizu, tudi jezikovno so se hitro sporazumeli."

Vojni dnevnik Filipa Jurkoviča
Enega od teh dnevnikov je napisal tudi vojak Filip Jurkovič, na MMC-ju smo v okviru portala prve svetovne vojne izdali njegov dnevnik. Petra Svoljšak ga ocenjuje: "Ta dnevnik je izredno zanimiv, obogaten je s številnimi fotografijami, ki jih je Jurkovič naredil. Govori o vojni na različnih frontah, kar je v bistvu klasična pot slovenskega vojaka med prvo svetovno vojno. Slovenski vojak se je po frontah gibal več kot zahodnoevropski. Jurkovič ima kot kar izobražen človek tudi določene poglede na ljudi, recimo na Jude. Z zanimanjem sem brala, kako na eni strani zelo natančno opisuje dogodke, na drugi strani pa se zelo podrobno ukvarja s problemom higiene v Galiciji, kjer je služil vojsko. Zanimiv je primer kaznovanja, številni odlomki iz dnevnika govorijo, kako je avstro-ogrska vojska zaradi domnevnega vohunjenja kaznovala preproste vaščane. Ti opisi so na ravni naturalizma, njegov dnevnik je zelo poveden."

Mir brez zmagovalca
Po štirih letih vojskovanja in okrog desetih milijonih umrlih ljudi je vendarle prišlo do premirja, a samo dejanje je bilo tako grenko, da si pogajalci na koncu niso segli niti v roke. "Ameriški predsednik Woodrow Wilson je že proti koncu leta 1917 kongresu predstavil dokument Peace Without Victory (mir brez zmage, op. a.). V tem dokumentu se je zavzemal za mir, ki ne bi prinesel zmagovalca. Če imate zmagovalca, to s seboj prinese vrsto zamer, saj mir od nasprotnika zahteva brezpogojno vdajo. Tisti, ki so bili blizu poraza, niso bili v stanju, da bi se pogajali. V takih razmerah si nato težko sežeš v roke. Akt premirja je bil tisti, ki je vsaj na političnem področju ustvaril pogoje, da so se zadeve iztekle, kot so se," je razložila strokovnjakinja za prvo svetovno vojno.

Feminizem dobi pospešek
Odhod številnih moških v vojno je pomenil korak pri razvoju feminizma. "Ženske so med vojno začele skrbeti za vse štiri vogale v hiši. Ko je moški umanjkal, ni bilo dopustno, da bi se hiša porušila. Ženske so začele vsakdanji boj za preživetje. Za prvo svetovno vojno so značilne živilske karte, tudi na zahodu so bile vrste za kruh in meso. Ženske so vstopile v neposredni stik z državo, ker so se borile za svoje pravice. To je bil njihov prvi stik z državnimi uradniki, pri katerih so si morale izboriti svojo pravico. Vojna jim je dala samozavest in spoznanje, da so zmožne tudi same v tako kritičnem stanju, kot je vojna, vzdrževati družino. Vojna je bila impulz, ki je pospešil določene procese, tudi na področju feminizma. Verjetno bi se ti procesi izšli tudi naravno, a počasneje."

Otroci prepuščeni sami sebi
Vojno stanje je bilo daleč od idealnega za otroke: imeli so zaznamovano otroštvo. Kako zelo, pa raziskovalce čaka še precej dela, v besedah Petre Svoljšak: "Za zdaj smo se malo ukvarjali s šolstvom med prvo svetovno vojno, ki je neposredno povezano z dejavnostjo otrok. Poimenovali smo jo s šolsko fronto, ker je šola postavila temelje domoljubne vzgoje. Skozi šole, druge organizacije in društva se je dogajalo veliko dobrodelnosti, nabirali so se listi in čaji, za vojake na fronti so se pletle nogavice. Otroci v zaledju so bili na celotnem slovenskem ozemlju prepuščeni sami sebi. Vojska je zasedla vsa šolska poslopja, pouk je bil okrnjen, ker so šli učitelji v vojsko. Otroci so bili tako dejansko prepuščeni cesti. Šolske oblasti so se ukvarjale z vprašanjem morale, ki je padala. V begunskih taboriščih, kjer so bili Slovenci, je bila ena od prvih skrbi, da se organizira šolstvo na vseh ravneh izobraževanja od vrtca naprej, zato da bodo otroci zaposleni in ne bodo prepuščeni obupu. Organizacija v begunstvu je bila poseben fenomen, za katerega gre zahvala učiteljicam in usmiljenim sestram, vse so bile begunke."

Vpliv na Hitlerja in Mussolinija
Izkušnja prve svetovne vojne je vplivala na številne akterje, ki so krojili potek druge svetovne vojne. "Razvila je številne osebnosti, jim dala začetni impulz in odnos. Adolf Hitler je bil besen na Avstrijo, ker je izgubila, vmes je še oslepel. Ta slepota mu je dala priložnost, da je razvil vse svoje sovraštvo do tistih, ki so bili po njegovem mnenju krivi. Avstrija je bila zagotovo tista, ki se mu je zelo zamerila. Benito Mussolini je bil kot vojak dvakrat tudi na soški fronti, kjer je bil ranjen. Takrat je zelo pronicljivo in natančno opisoval in opazoval Slovence. Zanj so bili mrki, nezadovoljni, samo čakali so, da bodo Italijani zapustili del, ki so ga zasedli ob soški fronti. Iz nevtralista se je v letu 1915 prelevil v velikega zagovornika vojne. Skupaj z Gabrielom D'Annunzijem sta bila besedni tandem, ki je zelo spodbujal italijanske državne oblasti, da so vstopile v vojno proti Avstro-Ogrski."

Človeška narava se v 105 letih ni spremenila
Na vprašanje, ali lahko potegne vzporednice med današnjim časom in dogodki pred dobrimi stotimi leti, zgodovinarka ni preveč optimistična: "Zagotovo je bil strah v ljudeh pred tujci prisoten tako pred 105 leti kot danes. Ta strah je neutemeljen. O tem so govorile velike besede tedanjih pesnikov in intelektualcev, ne nazadnje je tudi Ivan Cankar govoril o očiščenju in pomlajevanju. Računal je, da bo toliko ljudi preživelo, da bodo peljali očiščen narod v svobodo. Treba je tehtati, ali je šlo za stvar propagande ali pa so bili ljudje v to dejansko prepričani. Človeška narava se v 105 letih ni spremenila. Svojega odnosa do krhkih skupin (beguncev) ni spremenila, terminologija se ni spremenila. Še vedno govorimo o begunskih valovih, o nečem, kar dere čez bregove, predstavljamo si ga kot reke, ki so v teh dneh drvele v naših krajih. Izrazoslovje se ni spremenilo, ta tujec, ta begunec je bil kriv za vse. V sodobnem svetu strašijo s krajami in posilstvi, med prvo svetovno vojno so bili slovenski begunci tujci v lastni državi. Krivi so bili za lakoto, pomanjkanje, mogoče tudi za kakšno krajo ... Če je tehnologija naredila v 105 letih strašanski razvoj, ga človeška bit na žalost ni."

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem je Petra Svoljšak govorila o svojih začetkih, arheologiji, pomenu številk v zgodovinskem preučevanju, o samem začetku prve svetovne vojne, pomenu gospodarstva, vlogi ZDA ob koncu vojne, razmerah za tretjo svetovno vojno ...