Vzroki za rojstvo otroka s posebnimi potrebami so različni - od genetskih napak do težav v nosečnosti ali ob samem porodu. Obiskali smo ljubljansko porodnišnico, kjer imajo od 6.600 do 7.000 porodov na leto. Na intenzivno enoto jih v istem obdobju sprejmejo med 500 in 600, na oddelku je hkrati okrog 30 otrok. Doktor Lev Bregant deluje kot neonatolog na Enoti za intenzivno nego in terapijo novorojenčkov v ljubljanski porodnišnici: "Oddelek je namenjen predvsem otrokom, ki potrebujejo pomoč na začetku življenja. Velika večina so nedonošenčki, na srečo manjši del pa so bolni novorojenci, ki so se rodili blizu izračunanega termina."

Zakonodaja podrejena 22 tednom
Normalna nosečnost traja 40 tednov, za nedonošenčke pa se štejejo vsi otroci, ki se rodijo pred dopolnjenim 37. tednom nosečnosti. Nosečnost se pa šteje od prvega dne zadnje menstruacije. Normalna nosečnost naj bi trajala 40 tednov. Minimalno trajanje nosečnosti je postavljeno na 22 tednov. "Vsa zakonodaja je podrejena tem 22 tednom. Če se otrok rodi pred to mejo, se šteje za splav, po tej meji pa ga štejemo za porod. Na realno preživetje lahko računamo nekje po 24 tednih. To je neka realna meja, ko lahko staršem obljubimo, da novorojencem lahko pomagamo," razlaga Bregant.

Več vzrokov za prezgodnji porod
Bregant opozarja, da se nedonošenost v zadnjem času ne zmanjšuje in je še vedno precej prisotna. Vzrokov za to je več, od večplodnosti, starosti matere in bolezni, ki jih imajo nosečnice, krivi sta pa tudi eklampsija in preeklampsija. "To je imunski odziv matere na plod, ki ga prezgodaj izvrže. To je eden od zelo pogostih razlogov. Tega še povsem ne razumemo in bo treba narediti še dosti raziskav, da ugotovimo, zakaj se to dogaja," priznava doktor.

Tudi slabe življenjske razmere
Zdravnik opozarja tudi slabe življenjske razmere, v katerih nosečnice živijo: "S tem mislim, da delajo zelo dolgo v nosečnost, da se nepravilno prehranjujejo, da je njihova telesna kondicija ob zanositvi slaba. Današnja mladina si veliko premalo prizadeva poskrbeti za svoje telo, mame so velikokrat predebele, ne jedo kakovostne hrane. Manjkajo jim določene zdrave navade, kadijo, v Ljubljani se velikokrat srečamo z odvisnicami, kjer nedonošenost sicer ni bistven problem." Pri tem opozarja, da je veliko rezerve pri preventivi.

Starost mame vse višja
Izredno pomemben dejavnik je starost matere. Povprečna starost matere ob prvem porodu je bila pred 50 leti dobrih 24 let, toda leta 2014 se je dvignila že na 29,1 leta. "To je absolutno zelo pomemben dejavnik. To pomeni, da so te matere večinoma zamudile idealno rodno dobo. S starostjo se povečuje število mogočih genetskih motenj, in ne samo zaradi njihovih možnih bolezni, ki jih imajo celo življenje ali zadnjih deset let," pravi Bregant.

Trisomije 13, 18 in 21
Med genske napake uvrščamo trisomije. "Človek ima 23 parov kromosomov, 22 parov je telesnih, en pa je spolni kromosom. Trisomija pomeni, da obstaja v enem paru kromosomov ena kopija preveč. Poznamo trisomije na 13., 18. in 21. kromosomu. Najbolj poznamo trisomijo 21. kromosoma, ti ljudje imajo downov sindrom. Ta se s starostjo matere izrazito povečuje, celo eksponentno. Starejše ženske morajo nujno misliti na to možnost." Trisomija se lahko pojavi tudi na drugih kromosomih, a te oblike "niso združljive z življenjem, zato pride do spontanega splava," pojasni neonatolog.

Pripraviti starše na morebitne posledice
Nekateri otroci lahko na oddelku preživijo tudi 10 tednov in več, zato je to obdobje zelo stresno tudi za starše. "Otroci, ki se rodijo s 24 tedni, so rojeni praktično štiri mesece prezgodaj. Večini teh otrok gre dobro in napredujejo, zelo redkokateri umre. Pri nekaterih je mogoče, da imajo kakšno posledico prezgodnjega rojstva. Večina posledic je v smislu motenj v motoričnem razvoju, nekaj tudi v duševnem razvoju, nekateri so lahko slabovidni, kakšni imajo lahko posledice zaradi zdravljenja z zdravili (gluhost). Pri najmanjših starše velikokrat pripravimo na mogoče posledice, tisti, ki so rojeni po 28. tednu, naj bi zdravljenje in poznejši razvoj praviloma potekalo v redu."

Mame so lahko prisotne ves čas
Zaradi dolgotrajnega okrevanja so lahko mame ves čas ob otroku: "V 3. nadstropju imamo poseben oddelek, ki smo jih zgradili s pomočjo Rotary kluba. To so neke vrste apartmajčki za mame, ki so lahko tu tudi dva ali tri mesece. Vedno si želimo, da se vse mame vrnejo, če so se odločile, da gredo domov. Da se navadijo delati z otrokom, te mame so na običajnih oddelkih, kjer jih obiskujejo fizioterapevtke, pomagajo jim medicinske sestre, na voljo imajo tudi zdravnika."

Počakati je treba več let
Nekateri razvojni zaostanki se lahko pri otrocih pokaže šele nekaj let po rojstvu. "Žal je res tako. Staršem ne moremo takoj povedati, kakšno je otrokovo stanje. Zato imamo organizirano neonatalno ambulanto, kjer te otroke spremljamo dve, tri leta. V tem času se pojavijo praktično vse stvari, ki so mogoče. Ti otroci so zato vodeni v razvojnih ambulantah, pri svojih pediatrih, ti otroci so velikokrat pri zdravniku, zato ker se lahko nekatere stvari pojavijo zelo neopazno, počasi in jih je treba čim prej začeti zdraviti," je previden Bregant.

Težave težko izbiti iz glave
Zaradi stresne narave delo imajo v porodnišnici zaposleni dve psihologinji, ki s svojimi nasveti pomagata tako nosečnicam, mladim mamicam kot zdravstvenim delavcem. Čeprav je včasih nemogoče, se vseeno trudi, da težav v službi ne bi nosil domov: "Kadar imaš težji primer, ki se proti pričakovanjem razvije v slabo smer ..., to ostane v glavi. Ne samo tisti dan in večer, ampak kar nekaj časa ti ostane v mislih. Na srečo tega ni veliko, ne morem pa reči, da sem se tega navadil," je iskren zdravnik.

Trisomija je tragična
Petra Greiner se je v prvem članku pritožila nad odnosom strokovnih delavcev v Mariboru, a Bregant je prepričan, da je to prej izjema kot pravilo: "Trisomija 13 je zelo tragična, ti otroci praktično umirajo v prvih tednih, tu se ne da nič pomagati. Za starše je to izrazito stresna situacija, ko veš, da je bitka izgubljena. Je pa stvar zdravstvenih delavcev, kako pomagajo materi in jo podpirajo, razlagajo, kakšno je stanje in kako se bo razvijalo. Tu ne vidim velike razlike v znanju mariborskega centra in našega. Gre morda za naključje, kateri zdravstveni delavec je bil z mamo v intenzivnem stiku in kako sta se ujela. Z nekaterimi starši se da zelo dobro pogovoriti, te razumejo in sprejmejo, ne glede na otrokovo težko stanje. Nekje pa te komunikacije ni in se ne razvije in je lahko od samega začetka moten odnos terapevt-pacient."