Pokrajina, ki leži na severnem Kavkazu in v kateri živi nekaj več kot milijon ljudi, se je ruski nadvladi predtem upirala dve stoletji. Rusi so namreč v čečenske gore prvič vdrli na ukaz Petra Velikega v 18. stoletju in si po kavkaški vojni ozemlje tudi uradno priključili v drugi polovici 19. stoletja. Skoraj stoletje pozneje pa mnogi Čečeni niso mogli pozabiti in oprostiti, kako je z njimi ravnal Stalin, ki je leta 1944 ukazal, da se mora ves narod preseliti v taborišča v Sibiriji in osrednji Aziji, kot kazen za domnevno sodelovanje z Nemci. Stalin je sicer leta 1936 ustanovil Čečensko-inguško avtonomno sovjetsko socialistično republiko.

Ob razpadu Sovjetske zveze decembra leta 1991 je Rusija postala njena naslednica, pojavilo pa se je vprašanje usode več sto etničnih in verskih skupin in njihovih pravic v novih entitetah. Jelcinu je uspelo dogovor o tem podpisati s 87 subjekti, razen s Čečenijo. Tri mesece predtem je namreč Čečenija pod vodstvom predsednika Džoharja Dudajeva, sicer nekdanjega sovjetskega generala, razglasila neodvisnost od Moskve.

Prvič Rusi odšli sklonjenih glav
Jelcin je že novembra leta 1991 svoje sile poslal v čečensko prestolnico Grozni, a so morale oditi, potem ko so jih borci Dudajeva na letališču obkolili. Čez pol leta se je Čečensko-inguška avtonomna republika razdelila na dva dela, novoustanovljena republika Ingušija se je nato priključila Ruski federaciji, Čečenija pa je kot Čečenska republika Ičkerija od Moskve ponovno, leta 1993, razglasila popolno neodvisnost.

Kmalu se je oblikovala tudi oborožena opozicija proti Dudajevu, imenovana Začasni svet, ki so jo na skrivajo financirali in podpirali Rusi in je Dudajeva skušala vreči z oblasti, Jelcin pa je izdal ultimat, v katerem je zagrozil, da bo, če se boji med stranema ne bodo nehali, Rusija prisiljena posredovati.

"Tega bo brez krvi konec v nekaj dneh"
Od prvega decembra leta 1994 so ruske sile iz zraka začele odmetavati bombe na Grozni, 11. decembra, pet dni zatem, ko sta Dudajev in ruski obrambni minister Pavel Gračev privolila v "izogibanje nadaljnji uporabi sile", pa je ruska vojska vstopila v republiko, da "ohrani ustavni red v Čečeniji in ozemeljsko celovitost Rusije". Gračev je bil prepričan, da lahko Dudajeva premaga tudi s skromno vojsko, in dejal, da bo šlo za "'blitzkrieg' brez prelivanja krvi, ki bo končan še pred 20. decembrom'". Veliko ruskih generalov je sicer posegu nasprotovalo, natančneje, več kot 800 ruskih poklicnih vojakov in oficirjev je nalogo v Čečeniji zavrnilo, zato so jim sodili na vojaških sodiščih ali jih odpustili.

"Zakaj smo sploh tukaj?"
Stvari so se seveda mnogo bolj zapletle. Kljub premoči v zračnih silah, oborožitvi in številu vojakov Rusom ni uspelo osvojiti gorskih predelov, kjer je prišlo do izraza čečensko gverilsko bojevanje, med ruskimi vojaki pa je bila že od začetka nizka morala, saj mnogim ni bilo jasno, zakaj in celo kam so jih sploh poslali. Za Grozni je potekala huda bitka, ki je mesto povsem opustošila, v napadih pa je samo v prvih petih tednih umrlo najmanj 27.000 civilistov.

Strokovnjaki celo trdijo, da je bilo rusko obleganje Groznega najhujše bombardiranje v Evropi po uničenju Dresdna. V bitki je umrlo tudi od 1.000 do 2.000 ruskih vojakov, kljub slabi pripravljenosti pa jim je v začetku leta 1995 le uspelo osvojiti uničeno čečensko predsedniško palačo in s tem tudi prevzeti nadzor nad mestom. Prelivanje krvi v Groznem in Čečeniji na splošno je Rusijo šokiralo.

OVSE-jevi mednarodni opazovalci so prizore opisali kot "nepredstavljivo katastrofo", nekdanji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov je vojno označil kot "sramotno, krvavo avanturo", takratni nemški kancler Helmut Kohl pa je zanjo našel besede "popolna norost".

Čečenski borci so v nadaljevanju kot taktiko začeli uporabljati zajetja talcev, kot je bil to primer leta 1995, ko so pod vodstvom Šamila Basajeva v bolnišnici Budjonovsk na jugu Rusije zajeli več kot 1.500 ljudi. V spopadu, ki je sledil, je umrlo okoli 120 ruskih civilistov.

Premirje, toda Čečenija ostaja del Rusije
Izgubljenost in nezainteresiranost ruskih sil ter veliko nasprotovanje vojni doma sta Borisa Jelcina prisilili, da je leta 1996 razglasil premirje, leto pozneje pa sta z novim čečenskim predsednikom Aslanom Mashadovim podpisala tudi mirovno pogodbo, ki je Čečeniji sicer dajala precej avtonomije, ne pa tudi polne neodvisnosti.

Tragične številke
Po uradnih ruskih podatkih je v skoraj dveletnih spopadih umrlo 5.500 njihovih vojakov, nekateri pa ocenjujejo, da je pravilnejše število najmanj 7.500. O žrtvah na čečenski strani ni potrjenih podatkov, v bojih pa naj bi umrlo med 3.000 in 15.000 borcev in še med 30.000 in 100.000 civilistov. Okoli 200.000 ljudi je bilo ranjenih, še nadaljnjega pol milijona pa je ostalo brez strehe nad glavo, saj je bil Grozni zravnan z zemljo.

Mir se ni dolgo obdržal
Mirovna pogodba, ki naj bi "preprečila vsakršno osnovo za nove spore med Moskvo in Groznim", se ni obdržala, saj sta minili manj kot dve leti, ko so čečenski uporniki poleti leta 1999 vdrli v sosednji, prav tako večinsko muslimanski Dagestan, Rusija pa je nato znova vkorakala v Čečenijo in začela se je druga čečenska vojna. Marca leta 2003 je Kremelj izvedel sporni referendum, na katerem je bila potrjena nova ustava, ki je Čečeniji dala več avtonomije, a kljub temu je republika ostala sestavni del Rusije. Za novega predsednika je bil izvoljen proruski Ahmad Kadirov, ki pa je bil prihodnje leto ubit. Takrat je Rusija nekoliko s spremenila taktiko in se raje odločila za sodelovanje z nekdanjimi nasprotniki v boju s preostankom upornikov.

Čečenija "pleše", kot Kadirov "poje"
Vse do danes ugrabitve, umori in izsiljevanja v Čečeniji ostajajo stalnica, čeprav je Grozni dobil novo podobo, glavna avenija pa se zdaj imenuje po Vladmirju Putinu. Moskva pa je aprila uradno končala desetletno "protiteroristično operacijo" proti separatistom v Čečeniji. Ruski predsednik Dmitrij Medvedjev je tako preklical t. i. posebni varnostni režim; stroge varnostne omejitve, kot so policijska ura, zapore cest in poljubno pridržanje. Nesporni "glava" republike je zdaj 32-letni Ramzan Kadirov, "lutka" v ruskih rokah, ki povsem nadzoruje položaj. Nekdanji upornik, ki je zamenjal stran, je Čečenijo obnovil z ruskim denarjem, pri tem pa uvedel več na islamu temelječih pravil; ženske, ki delajo v javnih službah, morajo nositi naglavne rute, uvedel je občasno prepoved alkohola. Kadirov naj bi bil človek nasprotij, po eni strani je čečenski nacionalist, po drugi pa je blizu Vladimirju Putinu.

Le čakanje na novo priložnost?
In uporniško gibanje? Večina se je pridružila silam Kadirova. "V Čečeniji se je zgodilo nekaj, česar Zahod noče priznati – Rusija je storila ravno tisto, kar so njeni kritiki zahtevali. Nekdanje borce ji je uspelo vključiti v novo čečensko vlado," je dejal Dmitrij Babič, glavni urednik moskovskega časopisa Profil, ki pa kljub temu opozarja, da so si Čečeni le "vzeli odmor" pred novo etapo boja za neodvisnost, ki bi se lahko začela že čez nekaj let.