Da se v Vajontu na meji med deželama Veneto in Furlanija - Julijska krajina nekaj pripravlja, so vsaj tri leta prej slutili tako domačini kot strokovnjaki na gradbišču jeza. Zemlja je drsela, razpok je bilo vedno več. Pogosto je bilo slišati bobnenje, tako da 9. oktobra ob 22. uri in 38 minut presenečenja pravzaprav ni bilo.

V umetno jezero za takrat največjim jezom na svetu je zdrsnil plaz z gore Tok in povzročil vodni val, ki je pod seboj pokopal mesto Longarone in več vasi. V sedmih minutah je umrlo skoraj dva tisoč ljudi.

"Močno je zapihalo. Sledil je močan pok. Zdelo se je, da je potres," je povedal Gino Mazzorana. "Vem, da sem se znašla približno 350 metrov stran od doma in pod zemljo. Zunaj sem imela le eno nogo in roko," je dodala Michaella Colettil, Renzo Bristot pa je povedal: "V siju svetilke sem med tramovi zagledal golo žensko truplo z razparanim trebuhom in mrtvim zarodkom."

Zgrešena naložba ostaja, le žrtev ne bi bilo
Če bi gradnjo jezu ustavili ob prvih opozorilih narave, bi ostal zgrešena naložba, kar je še danes, le mrtvih ne bi bilo. Župan Longaroneja Roberto Padrin pravi: "Minilo je 50 let in ljudem moramo pomagati, da bodo razumeli, kaj je Vajont. Predvsem pa, da bodo na prihodnost gledali z drugačnimi, boljšimi očmi."

Dolgo je trajalo, da so ljudem plačali nekaj odškodnine. Kazensko ni odgovarjal nihče. V novem mestnem središču so uredili muzej in na obrobju pokopališče. Katastrofe se te dni spominjajo z vrsto dogodkov.

Mirjam Muženič, RTV Slovenija