Josef Fritzl, ki je kar 24 let v kleti zadrževal svojo hčer, jo zlorabljal in posiljeval ter imel z njo sedem otrok, je bil prejšnji teden obsojen na dosmrtno ječo, kazen pa naj bi zaradi psihičnih motenj prestajal v psihiatrični bolnišnici. "Pošast iz Amstettna", kot so poimenovali Fritzla, je skušal na sodišču svoja dejanja opravičiti s svojim otroštvom, saj naj bi njegova mama nad njim izvajala psihično in fizično nasilje.

O vzrokih za Fritzlova dejanja smo se pogovarjali s Petrom Pregljem, psihiatrom s Psihiatrične klinike iz Ljubljane, ki je povedal, da se ob pretresljivih primerih, kot je Fritzlov, zastavlja vprašanje, ali so dejanja, uperjena proti drugim osebam, posledica psihične motnje, in kaj je vzrok nastanka take motnje. "Ljudem z nekaterimi oblikami osebnostne motnje ne uspe doumeti čustev drugih in tudi ne spoznati trpljenja, ki ga povzročajo s svojim vedenjem drugim. Kljub vedenju, ki je skrajno neprilagojeno socialnim normam, pa pogosto te osebe ne prepoznavajo lastnih psihičnih težav. Vedenje, ki je socialno nesprejemljivo, pogosto skrivajo pred drugimi, ne zaradi uvidevnosti, ampak zaradi strahu pred kaznijo," je povedal Pregelj.

Psihične motnje so lahko dedne ali pa tudi ne
Sogovornik nam je povedal, da so podobno kot druge psihične motnje tudi osebnostne motnje pogojene z več dejavniki, ki so tako dedni kot tudi okolijski, zato določenega vedenja posameznika ni mogoče povezati samo z enim vzročnim dejavnikom. Vsekakor je zgodnje okolje, v katerem biva otrok, pomembno za nadaljnji razvoj posameznika, ne opravičuje pa vseh dejanj posameznika v odraslem obdobju, je prepričan Pregelj.

"Tako se osebe, ki so bile izpostavljene podobnim stresnim dejavnikom v otroštvu, različno odzovejo na izzive pozneje v življenju. Prav tako tudi ni mogoče trditi, da vsi otroci, ki so doživeli zlorabo v otroštvu, razvijejo osebnostne motnje v odrasli dobi. Odnos otroka do staršev je prototip drugih relacij, v katere stopa posameznik kasneje v življenju. Disfunkcionalnost primarne družine lahko vpliva na verjetnost pojavljanja psihičnih motenj pri posamezniku. Vloga žrtve, ki jo sprva nosi posameznik, se sčasoma utegne zamenjati z vlogo agresorja. Ne glede na to pa se odgovornost posameznika za presojo posledic lastnih dejanj tudi ob prisotnosti osebnostne motnje ne zmanjša bistveno," je še dodal Pregelj, ki je prepričan, da so izjema psihične motnje, kot so na primer psihoze, pri katerih posameznik ni sposoben razumeti posledic svojih dejanj, ker je razumevanje realnosti izkrivljeno.

Zdravljenje smiselno le, ko gre za psihično motnjo
Po Pregljevem mnenju je naloga sodišča ob pomoči sodnih izvedencev, da se opredeli, ali je bil posameznik prišteven ob izvajanju določenega dejanja ali ne. Dejanj posameznika namreč ni mogoče opravičevati le z dejavniki, ki jih povezujemo z dednostjo ali neustrezno vzgojo, in ob tem zanemarjati lastno odločitev posameznika, da izvede neko dejanje. "Tudi zdravljenje v psihiatrični bolnišnici je smiselno le tedaj, kadar gre za psihično motnjo, ki jo je mogoče zdraviti. Tako osebe z disocialno osebnostno motnjo le redko iščejo pomoč pri psihiatru. Zanje je značilna brezčutnost ter slabo obvladovanje svojih čustvenih in nagonskih impulzov, ki se lahko kažejo kot agresivno in spolno dezinhibirano vedenje. Tudi sicer so uspehi zdravljenja disocialne osebnostne motnje majhni," je še povedal Pregelj.

Pregelj je v pogovoru izpostavil še problem, ko se podatki iz medicinske dokumentacije posameznika ali osebni podatki, zlasti kadar gre za žrtev, pojavijo v javnosti. Pravi, da ne bi smeli dopustiti, da tovrstni podatki zapustijo ustrezno ustanovo, še posebej, če gre za dejanje, kot ga je zakrivil Fritzl, ki je zbudilo številna, predvsem negativna čustva.

B. T.