Zadnji, ki so pristavili piskrček k nikdar končani sagi, so bili pri Netflixu, ki so 30. septembra letos lansirali težko pričakovani dokumentarni film, ki je pred premiero vabil pred računalnike z napovednikom, v katerem je Knoxova predstavljena zdaj kot hladnokrvna morilka, zdaj kot žrtev italijanskega pravosodja.

Dokumentarni film je nazadnje kritike razdelil, svojce Kercherjeve potrl, ameriško javnost, ki je vedno verjela, da se njihovi rojakinji godi krivica in da je italijanska policija nekje na ravni tiste iz Burkina Fasa, pa pomiril. Ne da bi preveč izdali o dokumentarnem filmu, lahko rečemo zgolj, da njegova narativa ni tako zelo dvoumna, kot je obetal napovednik.

Pri Netflixu so lestvico s svojimi dokumentarci o resničnih zločinih postavili visoko z Making a Murderer, krasno, metodično obdukcijo ameriškega sodstva in determiniranosti posameznika z roba družbe. Z Amando Knox so ubrali povsem drugo, bolj senzacionalistično, lahkotnejšo smer, čeravno so prav tako skušali dokazovati, kako nedolžen posameznik lahko postane žrtev sistema in – v primeru Knoxove – medijske gonje.

"Dokaz ni v mojih očeh"
"Obstajajo tisti, ki verjamejo v mojo nedolžnost, in tisti, ki so prepričani, da sem kriva, vmes ni ničesar. In če sem kriva, to pomeni, da sem oseba, ki se je lahko bojite. A po drugi strani, če sem nedolžna, to pomeni, da smo vsi ranljivi. In to je mora vseh. Ali sem psihopatinja v ovčji preobleki ali pa sem – vi," razlaga v kamero danes 29-letna Knoxova s pogledom, ki ne izdaja veliko.

In kot da bi vedela to, Američanka na neki točki gledalca neposredno pobara: "Zakaj iščete odgovor v mojih očeh, to ni objektivni dokaz – objektivni dokaz je v tisti sobi." Očitki, da se Knoxova vede precej preveč nonšalantno, celo vedro ob sostanovalkinem brutalnem umoru, so bili namreč eni glavnih argumentov, da mora biti prav gotovo morilka.

Strokovnjaki in mediji so delali neskončne analize njenega (bizarnega) vedenja, njenega obraza in izrazov na njem, medtem ko se je ona pozneje branila, da je pač reakcija vsakega posameznika na nekaj groznega – drugačna. Da je bila pahnjena v nepredstavljivo situacijo, in to skoraj takoj, ko je začela svojo italijansko avanturo. "Predtem sem imela srečno življenje … veljala sem za simpatično čudaško, posebno. V Seattlu sem bila luštna, v Italiji pa sem bila nenadoma tisto lepo svetlolaso ameriško dekle, kar prej nikdar nisem bila," razlaga.

Filmski umor
Knoxova naj bi v pogovor za dokumentarec privolila, ker si je želela po dokončni oprostitvi leta 2015 predstaviti svojo plat zgodbe, "moro, ki jo je prestala", trdi pa tudi, da za sodelovanje ni bila plačana – čeprav je jasno, da je po izpustitvi iz zapora in vrnitvi v ZDA tam kar dostojno zaslužila z intervjuji in s knjigo spominov (Amanda Knox: Waiting to be heard, 2013). Iz enakih vzgibov je v pogovor privolil tudi njen soobtoženec (in nekdanji fant) Raffaele Sollecito, tako da vidimo prvič pred kamero oba protagonista primera, ki je tistega novembra 2007 tako pretresel zaspano, idilično Perugio, ki se je nenadoma znašla pod drobnogledom javnosti.

"Imeli smo ta filmski umor, slikovito, italijansko mestece kot iz pravljice, usodno žensko … vse, kar je manjkalo, je bil papež ali kraljeva družina," v dokumentarcu precej preveč navdušeno (in v slogu Umorov na podeželju) razlaga Nick Pisa, britanski novinar Daily Maila, ki je kot eden prvih na kraju zločina primer in njegovo napredovanje prav stereotipno mrhovinarsko spremljal – vključno z bombastičnimi naslovi, kot so "Femme fatale", "Požiralka moških", "Foxy Knoxy", "Ženska Lucifer" in "proces stoletja".

Kri vleče
"Dobiti tako krasno zgodbo, jo spraviti ven pred vsemi, videti svoje ime na naslovnici – to ti daje fantastične mravljince – kot da bi seksal!" se smeje v kamero Pisa, trdni zagovornik tistega tabloidnega novinarskega vodila "if it bleeds it leads" (v prostem prevodu: Kri vleče). Ne Pise ne drugih novinarjev, ki so primer spremljali, tretji obtoženec, priseljenec iz Slonokoščene obale Rudy Guede, ki je kot edini tudi ostal v zaporu, ni zanimal – in tega Pisa ne skriva.

"Nikogar ni Rudy kaj dosti brigal – jasno, toliko pozornosti smo mu že dali, da smo spremljali sojenje, a na koncu zanimanja zanj ni bilo," nonšalantno priznava Pisa, ki se mu kar smeji, ko se spominja, kako so se članki o spletkarski Amandi pisali kar sami. "To je bila zgodba o spolni spletki — imamo zelo privlačno Meredith, pa še blond Amando, malo lezbične akcije … Za nameček pa mi je še uspelo izbrskati fotografijo Amande z brzostrelko in Rafaela z mačeto, ki sta pospremili članek — ne bi si mogel želeti boljšega," orgazmira Pisa, ki ob tem brez vsakršne samorefleksije svoje delo primerja kar z Woodwardom in Bernsteinom.

Razgaljanje Amandinega spolnega življenja in odklonov je postala ena od rdečih niti medijskega pokrivanja primera – primera, ki je prav zaradi medijskega "spina" oz. v veliki meri zaradi njega ubral neko popolnoma svojo smer, kar so nazadnje priznali tudi italijanski sodniki, ko je primer po osmih letih svoj epilog dobil na vrhovnem sodišču. Medijska pozornost, ki je preiskovalce "priganjala v divji lov za krivci". "Vedno sem imel rad detektivke," na neki točki v dokumentarcu dahne glavni preiskovalec Giuliano Mignini, za katerega se zdi, da ga je "primer kariere" prav tako malce zanesel.

"Ne verjamem v "medijsko sojenje". Krožilo je toliko naravnost izmišljenih informacij in norih teorij, ki se jih je domislila policija, ampak, kaj hočemo. Poročamo, kar nam povedo, kaj pa naj? Rečem, da bom to preveril še kje drugje? Le kako? Ne deluje tako," se brani Pisa, najvidnejši preiskovalni novinar, ki preobrat primera, ko pride na dan, da so preiskovalci po malomarnosti kontaminirali DNK-dokaze, tudi označi za "mano z nebes".

To je Italija – bunga-bunga
Nič manj se v tistem trenutku niso naslajali tudi ameriški mediji. "To je pač Italija, vse je malo noro, bunga-bunga," so se hehetali voditelji v studiu, medtem ko je Donald Trump takrat, denimo, pozival k bojkotu Italije. "Motilo me je pridiganje Američanov o zakonu – v tem sodišču je bila leta 1308 prva pravna fakulteta – v Ameriki so leta 1308 risali bizone po jamah," pa je užaljen Guedejev odvetnik Walter Biscotti.

A v ZDA se prav kaj dolgo niso zadržali pri analizah italijanskega pravosodja, ampak so prešli na res težka vprašanja – "Kaj naj naredi Amanda s svojo novoodkrito slavo? Napiše knjigo? Nastopi v oddaji Plešemo z zvezdami? Zdaj je vroča lastnina." Knoxova je sicer svojo slavo vseeno prav dobro unovčila, a v dokumentarcu nakazuje, kako odveč ji je ta del, ko je njena osebna tragedija, kot jo vidi sama, postala zabava za množice. "Ustavljajo me, me gledajo, češ, poznajo me – ne, ne poznate me!" poudarja Knoxova, ki je danes s svojo kratko pričesko, nenaličenim obrazom in fantovskimi oblačili daleč od tiste "vroče blond Američanke", kot je bila znana v Perugii.

Sla po pošastih
"Mislim, da imajo ljudje radi pošasti, tako, da ko dobijo priložnost, jih hočejo videti. Ljudje projicirajo svoje strahove, želijo si zagotovila, da vedo, kdo so slabi ljudje, in da to niso oni. Vsi se bojimo in strah dela ljudi nore," sklepe filozofske misli poda Knoxova, medtem ko ni nič manj pompozen Mignini, predstavljen kot poosebljenje vsega, kar je narobe z (italijanskim) pravosodjem. "Vsi smo med dobrim in zlom, to je naša človeška narava. Življenje se konča s končno sodbo," ugotavlja, medtem ko kamera zaokroži po svodu kupole katedrale s poslednjo sodbo.

Skratka, Netflixov pogled na zgodbo Amande Knox v resnici ne podaja ničesar novega, razen da ponovno obuja devet let star umor in sojenje, ki v resnici Italiji ne more biti v čast. Medijsko hlastanje po udarni zgodbi je nedvomno vredno postaviti pod drobnogled, a dokumentarec na koncu kaj več od "entertainmenta", skratka, točno to, kar skuša kritizirati, ni.
Kaja Sajovic