Meteorski vzpon na najvišji politični položaj v državi seveda ni minil gladko, a uglajenemu 39-letniku (40 let bo dopolnil 21. decembra) je uspelo: postal je najmlajši predsednik v francoski zgodovini, ob tem, da predtem ni še nikoli kandidiral na nobenih volitvah.

V prvem nagovoru je obljubil, da se bo osredotočil na delo, šolo in kulturo ter prek njih gradil boljšo prihodnost. "Danes ste mi izkazali zaupanje in to je velika čast in odgovornost. Želim nagovoriti vse državljane. Ne glede na to, za koga ste glasovali, nič nimam proti vam.

Posvetiti se moramo gospodarstvu in moralni šibkosti države."

Rodil se je v Amiensu očetu profesorju nevrologije in mami zdravnici. Večji del osnovnega izobraževanja je opravil na jezuitski gimnaziji v Amiensu, zadnji letnik pa je opravil na pariški gimnaziji Henri IV. Povod: zapletel se je z Briggite Auziere, svojo 24 let starejšo učiteljico v dramski skupini, takrat poročeno materjo treh otrok. A razdalja njune ljubezni ni omajala, saj je že kot najstnik trdil, da je ljubezen njegovega življenja in da se bo z njo poročil. To se je potem tudi res zgodilo leta 2007. "Ni bil kot drugi. Vedno se je družil z učitelji. Ni bil pubertetnik," se je mladega Emmanuela v dokumentarnem filmu Emmanuel Macron: Meteorska strategija spominjala Trogneuxeva. Zanimivo je, da je odraščal v ateistični družini, a pri 12 letih so ga na njegovo željo krstili.

Po študiju filozofije na univerzi Paris Nanterrre je izobraževanje, študij javne uprave, nadaljeval na slavni Sciences Po v Parizu, izobraževal pa se je tudi na elitni šoli za javno administracijo ENA (Ecole nationale d'administration), ki velja za "valilnico" ključnih politikov in javnih uslužbencev.

Poklicno pot je začel kot finančni inšpektor na generalnem inšpektoratu, pozneje pa se je podal v bankirske vode, in sicer leta 2008 kot investicijski bankir v banki Rotschild&Cie.

Med letoma 2006 in 2009 je bil član socialistične stranke in bil v prvi vladi Francoisa Hollanda namestnik generalnega sekretarja, v času vlade Manuela Vallsa pa je leta 2014 postal minister za gospodarstvo, industrijo in digitalne zadeve.

Napoved kandidature
Avgusta 2016 je napovedal umik z ministrskega položaja in kandidaturo za predsednika, že štiri mesece prej pa je ustanovil En Marche! (Na pohod!), sredinsko politično gibanje, s katerim bo na junijskih parlamentarnih volitvah iskal tudi parlamentarno večino. Moj cilj ni združiti levice in desnice, ampak združiti francosko ljudstvo, je dejal ob napovedi kandidature.

Afera Fillona voda na mlin Macronu
Ko se je kandidat desnice Francois Fillon, ki je do takrat veljal za velikega favorita volitev, na začetku leta zapletel v afero glede fiktivne zaposlitve svoje žene in sporne zaposlitve svojih otrok, zaradi česar se je znašel v veliki nemilosti javnosti, je iz tedna v teden postajalo vse jasneje, da se Fillon ne bo preselil v Elizejsko palačo. Kot vse verjetnejši nasprotnik Marine Le Pen, ki so ji javnomnenjske raziskave vstop v 2. krog volitev napovedovale že od vsega začetka, pa se je čedalje bolj kazalo, da bo to Macron.

Pojavile so se govorice, da se je zapletel v zunajzakonsko gejevsko razmerje z direktorjem Radio France Mathieujem Galletom, krepili so se pritiski, da je povezan s finančno elito, ustanovitelj WikiLeaksa Julian Assange ga je povezoval s Hillary Clinton, sam pa je obtožil Rusijo, da se prek hekerskih vdorov vmešava v francoske volitve.

A kot kaže današnja zmaga, to ni odvrnilo francoskih volivcev, ki so ga izvolili za novega predsednika. Številni med njimi so bolj kot zanj glasovali predvsem proti Marine Le Pen. Ali bo to znal unovčiti in prepričati Francoze, da bo njegov program državo popeljal v boljšo prihodnost, bodo pokazale že junijske parlamentarne volitve. Če na njih njegova stranka ne bo zmagala, bo namreč obljube težko izpolnil.

In kaj obljublja Francozom?
Močno proevropsko usmerjen je v zadnjem tednu kampanje dal vedeti, da so potrebne reforme v delovanju Unije, brez katere pa ne vidi prihodnosti Francije.

V ospredje svojega programa je postavil sicer politično občutljivo združevanje javnega in zasebnega pokojninskega sistema ter združitev sistemov nadomestil za brezposelne, ki se zdaj razlikujejo glede na redno zaposlene in samozaposlene. Kar zadeva finančne cilje, se zavzema za ohranitev proračunskega primanjkljaja pod tremi odstotki BDP-ja, kar je za članice EU-ja zavezujoče, napoveduje pa tudi znižanje brezposelnosti na sedem odstotkov do konca petletnega mandata. Ena njegovih najbolj odmevnih napovedi je investicijski načrt v vrednosti 50 milijard evrov in vzporedno varčevanje javnih izdatkov v znesku 60 milijard letno, prav tako do konca mandata leta 2022.

Čemu bi namenil 50 milijard evrov?
Javni investicijski načrt, vreden 50 milijard evrov, bi vključeval 15 milijard za izobraževanje in pridobivanje veščin za iskanje služb, 15 milijard evrov za doseganje ciljev na področju olja in energije (v petih letih prehod s sistema, kjer je glavni vir pridobivanja energije premog, na uporabo alternativnih virov in obnovljivih virov; dvig davka na izpuste), pet milijard bi namenil za investiranje do okolja prijaznih projektov v kmetijstvu, sodelovanje lokalnih pridelovalcev in pomoč v kriznih obdobjih neugodnih cen, pet milijard evrov pa za prometno in lokalno infrastrukturo, s poudarkom na prenovi zastarelih že obstoječih železniških prog, ne pa na gradnji novih. Nadaljnjih pet milijard evrov bi namenil javnemu zdravstvu (od okrepitve financiranja nabave očal do boja proti neuporabljenim zdravilom na recept), zadnjih pet milijard evrov pa posodobitvi in avtomatizaciji javne administracije.

In kako bi privarčeval 60 milijard evrov?
Deset milijard bi privarčeval s padcem izplačila nadomestil za brezposelne, ki bi sledil zaradi prej omenjene večje zaposlenosti, 15 milijard prihranka bi prinesla večja učinkovitost v javnem zdravstvu, 25 milijard posodobitev javnih storitev, kamor bi spadalo tudi znižanje števila zaposlenih za 120.000, 10 milijard pa zmanjšanje izdatkov lokalnih oblasti, tudi z zmanjšanjem delovnih mest za 70.000.

Napovedal je tudi znižanje davka na dobiček s 33 na 25 odstotkov. Zaposleni z nizkimi plačami bi bili po njegovem predlogu izvzeti iz plačila določenih obveznosti na področju sociale, kar bi na letni ravni znašalo dodatno 13. plačo.

Tudi Macron bi okrepil policijske vrste
Zgradil bi nove zapore, in sicer za 15.000 zapornikov, povečal pa bi tudi število policistov, in sicer za 10.000, in povišal proračun za obrambo z 1,8 odstotka BDP-ja, kolikor je znašal lani, na dva odstotka. Število sodišč bi na vseh ravneh pustil takšno, kot je, ker ocenjuje, da mora biti "pravica blizu".

Podjetjem, ki bi zaposlovala v 200 soseskah z nizkimi prihodki, bi v treh letih ponudil subvencijo po 15.000 evrov na posameznega zaposlenega. Upokojitveno starost bi ohranil pri zdajšnjih 62 letih. Ustanovil bi tudi poseben sklad za industrijo in inovacije, s proračunom 10 milijard evrov, ki bi jih namenil za financiranje industrij prihodnosti, in okrepil pomoč in svetovanje majhnim podjetjem pri vstopanju na trg.

Na področju varnosti in boja proti terorizmu se zavzema za tesnejše sodelovanje vseh varnostnih organov. Med drugim bi ustanovil tudi manjše centre, v katere bi sprejemali radikalizirane osebe, in ki bi bili tam komunikacijsko popolnoma odrezani od sveta.

Zavzema se za celostni dogovor Evrope in Kitajske, in sicer med drugim glede varnosti, trgovine in ekologije. Podpira tudi pregled tujih investicij na evropskih tleh, da bi lahko ohranili nadzor nad strateško pomembnimi področji. Na področju mednarodnih odnosov podpira tudi širitev Varnostnega sveta Združenih narodov za pet novih članic: Nemčijo, Japonsko, Indijo, Brazilijo in eno izmed afriških držav.

Na področju šolstva bi v 12.000 šolah na območjih z nizkimi prihodki prepolovil število učencev v razredu na 12, učitelji v teh šolah pa bi prejeli letni bonus 3.000 evrov. V vseh šolah bi prepovedal uporabo prenosnih telefonov, in sicer za učence do okoli 15. leta.

Mladim 500 evrov vredna prepustnica za kino, gledališče in koncerte
Vsi 18-letniki bi prejeli 500 evrov vredno kulturno prepustnico, ki bi jo lahko uporabili za oglede filmov in gledaliških predstav ter obisk koncertov.

Napoveduje tudi posege v državne organe: število poslancev v senatu in narodni skupščini bi zmanjšal za tretjino, za najmanj četrtino pa bi zmanjšal število v vrstah lokalnih oblasti. Poslancem bi tudi prepovedal zaposlovanje družinskih članov, na isti položaj pa bi bili lahko poslanci in drugi voljeni politiki izvoljeni za največ tri mandate.