Govorijo edinstven jezik, ki se povsem razlikuje od japonščine, raziskovalci pa doslej niso našli nobene očitne sorodstvene povezave s kakim drugim svetovnim jezikom. A številni Anuji domačega besedišča nikoli ne uporabljajo v javnosti, temveč le v varnem zavetju svojega doma. Tudi svoja ainujska imena nekateri skrivajo pred drugimi prebivalci Japonske – biti Ainu, ali drugače Utar, je bil v zgodovini tabu in včasih je tako še danes.

Tetoviranje po navodilih Okikurumi Mače

"Medveda smo ujeli kot mladiča in ju vzgojili kot družinska člana, delili smo si hrano in živela sta v naši vasi. Ko je napočil čas, smo enega spustili nazaj v naravo, drugega pa ubili, da bi ga pojedli," je ainujski običaj za britanski BBC opisala ena od prebivalk tradicionalne vasi. Medved je za Ainuje sveta žival in verjamejo, da jim bo življenje, če zanj dobro skrbijo, prineslo veliko lepega.

Legende, verovanje, starodavne tehnike rezbarjenja in druge obrti, ljudski plesi, značilna glasba ter prepoznavne noše z geometrijskimi vzorci zaznamujejo kulturo Ainujev.

Povezana je z naravo, eno od njihovih pomembnih prepričanj pa je, da mora biti človek zadovoljen s tem, kar ima na voljo. Prvotno so se ukvarjali z lovom, nabiralništvom in ribolovom in kupčevali z drugimi prebivalci Japonske. Manjše hiše, krite s slamo, so postavljali ob rekah ali ob morju, kjer je bilo veliko vode. Hranili so se z lososom, jeleni in medvedi, nabirali divje trave, zelenjavo, gobe in jagodičevje, na primer kitopiro (alpski por) in šikerepe (jagode amurske plute).

Pazili so, da nikoli niso nabrali vsega naenkrat in so v zemlji vedno puščali korenine, da bi rastline lahko še naprej rasle. Njihova hrana je bila preprosta, med drugim so uporabljali živalsko olje, alge in sol, glavno žito v njihovi kuhinji pa je bilo proso. Oblačila so izdelovali bodisi iz živalske ali ribje kože bodisi so jih tkali z vlakni drevesnega lubja ali kopriv.

Del ainujske kulture so tudi tetovaže ustnic, saj verjamejo, da je ta običaj prinesla Okikurumi Mači, mlajša sestra boga stvarnika Okikurumija. Predel okrog ustnic so nekdaj trajno obarvali v črno in okrog njega izrisali obliko večjih ustnic. To so nekdaj opravili pri vseh dekletih, ki so dopolnila 13 let, poleg ustnic pa so jim poslikali tudi roke. Pri približno 16 letih so njihove tetovaže dokončali, kar je pomenilo, da so pripravljene na poroko. Danes tega običaja v večini ne izvajajo več.

"Gre za zelo grdo zgodbo"

Staroselsko ljudstvo Japonske se je ohranilo na severu otoka Honšu in na najsevernejšem japonskem otoku Hokaido, na ruskih Kurilskih otokih, otoku Sahalin ter na jugu polotoka Kamčatka.

Njihovi predniki, ljudstvo Jomon, so na Japonsko prispeli pred približno 30.000–15.000 leti iz srednje Azije in južne Sibirije, predniki Japoncev pa so na območje pred približno 2000 leti prispeli iz jugovzhodne Kitajske.

“Gre za zelo grdo zgodbo,” pravi profesor na pravni fakulteti v Hokaidu Kunihiko Jošida in pojasni, da je bilo ljudstvo ob japonski prevladi prisiljeno v kmetijstvo, prepovedali pa so jim tudi ribolov v njihovih rekah in lov jelenov na njihovi zemlji.

Dali so jim nova, japonska imena, prisiljeni so bili govoriti japonski jezik in počasi sta njihovi kultura in tradicija izginjali. Tako je tudi obred vzgoje medvedov v vasi stvar preteklosti, tako kot tudi prosti lov na losose, ena ključnih ainujskih tradicij, ki je danes prepovedana. Tudi v sodobnosti ima to staroselsko ljudstvo težave z oblastmi, ki so denimo na njihovih svetih krajih ob vodi zgradile več jezov.

"Mikroagresija"

Del japonske družbe Ainujev še vedno ne odobrava, po spletu in v vsakdanu se širi sovražni govor, češ da Anuji v resnici sploh ne obstajajo ali da večina od njih nima "ainujske krvi". To so pojavi t. i. mikroagresije, drobci rasizma, ki se vpletajo v vsakdanje pogovore ljudi in se na prvi pogled zdijo popolnoma nedolžni. Včasih so zavedni, spet drugič ne, prav zato je na te stvari težko pokazati s prstom, a vpliv na kulturo Ainujev je velik: številni stari starši o svoji tradiciji in zgodovini ne pripovedujejo mlajšim generacijam, kultura pa se izgublja.

Diskriminatorna zakonodaja

V obdobju Meji (1868–1912) je japonska vlada spodbujala politike asimilacije in od takrat se Ainuji soočajo z diskriminacijo in represijo.

Razprava o novem zakonu o Ainuih se je na Japonskem začela leta 1984, ko je njihovo združenje iz Hokaida zahtevalo spremembe. Tedaj je še vedno veljal zakon o zaščiti nekdanjih staroselcev iz leta 1899, ki je bil do ljudstva diskriminatoren in je spodbujal prisilno asimilacijo ter med drugim vključeval žaljiv izraz "kju dojin" (tj. "nekdanji aborigini").

Zakon, ki naj bi Ainujem sprva omogočil sklad za samooskrbo in mesta v zakonodajnem organu, je bil v drugačni obliki sprejet leta 1997. Zapostavil je druge vidike in se osredotočil na promocijo kulture Ainujev, ne pa na njihove pravice, ki so prišle v ospredje šele leta 2007, ko je Japonska podprla deklaraciji o pravicah avtohtonih ljudstev Organizacije Združenih narodov (ZN).

Po dobrem desetletju razprav so leta 2019 sprejeli novi zakon, ki Ainujem priznava, da so staroselsko pleme. Čeprav jim zakonodaja obljublja "družbo, ki bo spoštovala ponos Ainujev", pa ne zagotavlja vseh svoboščin, ki jih predvideva Deklaracija ZN-ja o pravicah avtohtonih ljudstev. To oblasti opravičujejo s pojasnilom, da je težko določiti, kdo spada v avtohtono prebivalstvo, po njihovem mnenju pa ta pravila v drugih državah niso bila učinkovita. Ob tem ostajajo pravice Ainujev, zlasti pravica do samoodločbe in zemljišč, zapostavljene.

Ljudstvo je zakonu med drugim nasprotovalo zato, ker podpira predvsem promocijo turizma na območjih, kjer živijo staroselci, ne omenja pa diskriminatorne kolonizacijske politike iz preteklosti.

Muzej "ne bo rešil krivic"

Vlada je poleti odprla Nacionalni muzej in park Ainu v mestu Širaoi na otoku Hokaido, ki gosti razstave, izobraževanja, delavnice in druge dogodke.

V njem je mogoče videti približno 10.000 predmetov, med njimi stara orodja, ki so jih Ainuji nekoč uporabljali v vsakdanjem življenju, poleg tega pa tudi filme, ki prikazujejo stare običaje.

Veliko predmetov so pobrali tudi z grobnic in drugih krajev, ki jih Ainuji zelo spoštujejo, zato se z izkopavanji in odtujevanjem predmetov iz njih ne strinjajo. Njihove grobove so plenili od 30. do 60. let 20. stoletja in predmete, ki so jih izkopali, shranili v japonskih muzejih in univerzah, kjer je med drugih 2.300 zabojev kosti, ki so jih uporabljali za znanstvene raziskave.

"Novi muzej bo spodbudil zanimanje ljudi, vendar ne pojasni preteklosti, ko je Japonska skušala to ljudstvo prisilno asimilirati," pravi zaslužni profesor na Univerzi v Mijagiju in strokovnjak za zgodovino Ainujev Emori Susumu, ob tem pa opozarja, da nekateri pripadniki ljudstva svojo identiteto še vedno skrivajo, ker se bojijo diskriminacije in predsodkov.

"Zgolj razstavljeni predmeti obiskovalcem morda ne bodo pomagali v celoti razumeti, zakaj sodobni Ainuji ne znajo govoriti svojega jezika in zakaj so njihove tradicije izginile," opozarja. Muzeja, posvečenega njihovi kulturi, sicer ne vodijo predstavniki ljudstva Ainu, ampak prebivalci z drugih delov Japonske, Ainuji pa opozarjajo, da ta stavba ne bo rešila krivic, ki se jim v sodobnosti še vedno dogajajo.

"Svetu želim povedati, da ima Japonska staroselce"

"Če skušam ljudem razlagati o pravicah in opolnomočenju Ainujev, to nikogar ne zanima, toda ko ljudje vidijo naš ples in glasbo, si zaželijo, da bi o nas izvedeli več," je za BBC pojasnila aktivistka in predsednica ženskega združenja Ainujev, ki med drugim obuja staro kulinarično tradicijo, Rjoko Tahara.

77-letnica obsoja diskriminacijo, ki so jo v preteklosti trpele generacije, najsibo v šoli ali pri iskanju službe. Rodila se je v vasi, ki ne obstaja več, v njenem otroštvu so drugi prebivalci Ainuje žalili in vanje metali kamenje, zato je bila prepričana, da biti staroselec pomeni biti manjvreden. "Vse življenje se iz strahu skrivamo in naša zgodovina je bila zamolčana," je povedala za Equal Times.

Večina Ainujem svoje kulture sicer navzven ne kaže, nekajkrat na leto pa se zberejo na različnih dogodkih in se poklonijo svojim koreninam. Njihovi osrednji vrednoti sta velikodušnost in gostoljubnost, poudarjajo.

V zadnjih letih je postala ainujska kultura na Japonskem popularnejša zaradi uspešne serije mang in odmevnega celovečerca, ki pripoveduje zgodbo o odkrivanju njihove tradicije, a japonska družba ima na področju priznavanja tega staroselskega ljudstva še veliko dela.

Vse več Ainov se uči svojega jezika, ki ga je Unesco razglasil za kritično ogroženega, tudi k življenju v harmoniji z naravo bi se številni, ki pripadajo ljudstvu Ainu, radi vrnili.

"Sčasoma si želim, da znova pridobim nekaj zemlje, da bomo lahko prosto lovili in ribarili, želim si tradicionalnega kmetovanja," je povedala Tahara.

"Svetu želim povedati, da ima Japonska staroselce. Ljudje ne vedo," je še opozorila. "Želim si, da se vsi spoštujemo, spoštljivo ravnamo in mirno živimo v tej državi. In seveda bi rada, da se vrnejo kosti naših prednikov. Prinesite jih nazaj v grobove, iz katerih ste jih vzeli."