Mineva 20 let od smrtonosnega cunamija, ki ga je sprožil potres z močjo 9,2 z žariščem pri Sumatri v Indijskem oceanu, ko se je indijsko-avstralska tektonska plošča zarila pod evrazijsko. Tresenje tal se je čutilo več tisoč kilometrov stran. To je bil tretji najmočnejši potres, ki so ga izmerili seizmografi. Močnejša sta bila le potresa leta 1960 v Čilu z magnitudo 9,5 in leta 1964 na Aljaski z magnitudo 9,2.

Del oceanskega dna se je dvignil za več metrov, kar je sprožilo plimni val, ki je dosegel kar 15 držav. Ogromni valovi so zajeli skoraj ves Indijski ocean in v nekaterih primerih dosegli hitrost več kot 800 kilometrov na uro.

Cunami je na kopno najprej treščil v pokrajini Aceh na Sumatri, kjer so do 35 metrov visoki valovi zahtevali življenja več deset tisoč ljudi, nekaj ur pozneje pa prizadeli še Šrilanko, Indijo in Tajsko. Valovi so dosegli tudi Maldive, Malezijo in Mjanmar, kjer je umrlo več deset ljudi. Skoraj 300 ljudi je umrlo celo v Somaliji, ki je od Sumatre oddaljena več kot 6000 kilometrov.

Skupno je umrlo več kot 220.000 ljudi (natančneje: po podatkih iz baze podatkov o naravnih nesrečah EM-DAT 226.408), razseljenih je bilo več kot milijon in pol ljudi, še na tisoče jih je ostalo brez vsega.

Brez vsakršnih opozorilnih sistemov

Mednarodna skupnost je prizadetim območjem obljubila pomoč približno 14 milijard dolarjev. Po smrtonosnem cunamiju so bili v državah ob Indijskem oceanu ob žalovanju prisiljeni tudi v razmislek o pripravljenosti na tovrstne naravne nesreče. Pred 20 leti namreč niso imeli skoraj nobenih opozorilnih sistemov, danes pa je vzpostavljeno zapleteno omrežje več kot 1400 nadzornih postaj, namenjeno pravočasnemu opozarjanju skupnosti ob obalah. Strokovnjaki so opozorili, da je odsotnost ustreznega sistema za opozarjanje močno poslabšala posledice nesreče. Kljub vzpostavitvi več milijonov dolarjev vredne mreže opozorilnih postaj in sistemov pa dodajajo, da vpliva katastrofalnega cunamija ni mogoče nikoli popolnoma preprečiti.

Na grobišču v mestu Banda Aceh pokopanih 50.000 žrtev

Najvišji smrtni davek je naravna nesreča zahtevala v Indoneziji, kjer je poplavni val vzel več kot 160.000 življenj. Več dni so v svet prihajale pretresljive podobe predvsem iz mesta Banda Aceh, ki leži v pokrajini Aceh, ki je bila uničena do neprepoznavnosti. V Banda Acehu je ob 20. obletnici katastrofe potekalo več spominskih slovesnosti, ki so se začele z minuto molka. Vladni uradniki, predstavniki nevladnih organizacij in javnosti so obiskali tudi množično grobišče v tem mestu, kjer je pokopanih skoraj 50.000 ljudi.

Številni prebivalci Aceha zaradi smrtonosne nesreče izpred 20 let še vedno občutijo strah in travme. Pri Reutersu so obiskali domačina po imenu Teuku Hafid Hududilah, ki je 26. decembra leta 2004 izgubil veliko svojcev. Ne more pozabiti, da se ni oglasila niti ena sirena, ki bi domačine posvarila pred nevarnostjo. Vse od takrat je njegovo poslanstvo preprečiti, da bi se kaj takega še kdaj zgodilo – če pa bi se, da bi bil Aceh bolje pripravljen. Hududilah namreč opravlja delo potresnega opazovalca v indonezijski agenciji za geofiziko, ki je zadolžena za nadgradnjo sistema za zaznavanje potresov in opozarjanje na cunamije. Želijo si postaviti opozorilne sisteme, ki bi jih bilo slišati tudi sto kilometrov stran.

"Menimo, da bo Aceh pripravljen za evakuacijo, če se pojavi nov cunami," je dejal. Po njegovih besedah bo sistem hitro pošiljal telefonska in radijska sporočila za obveščanje prebivalcev o potresih z magnitudo nad 5, sirene pa bodo opozarjale na nevarnost cunamija.

Indonezija sicer leži na potresno zelo dejavnem območju, imenovanem pacifiški ognjeni obroč, zato je tudi ena izmed držav, v katerih je tveganje za tovrstne nesreče največje. Kljub temu pa so oblasti pogosto tudi tarča kritik, da ne vlagajo dovolj sredstev v infrastrukturo za ublažitev posledic nesreč.

Prebivalci Aceha zaradi cunamija leta 2004 vsako leto obiskujejo tečaje, na katerih se usposabljajo, kako ukrepati ob močnem potresu ali cunamiju. Številni domačini pa ob tem pozivajo vlado, da mora spremeniti urbanistično načrtovanje, saj ulice v številnih mestih niso dovolj široke, da bi v izrednih razmerah zagotavljale hitro evakuacijo.

V Šrilanki spominska vožnja vlaka

V Šrilanki, kjer je umrlo več kot 35.000 ljudi, so se obletnice tragičnega dogodka podobno kot pred petimi leti spomnili s spominsko vožnjo vlaka Ocean Queen Express od prestolnice Colombo do kraja Peraliya na jugu države, kjer so vlak leta 2004 zajeli valovi in ga odnesli s tirov. V spomin na žrtve so ob tem po vsej državi potekale budistične, hindujske, krščanske in muslimanske slovesnosti.

Na Tajskem med žrtvami tudi 2500 tujih turistov

Spominske slovesnosti so potekale tudi na Tajskem, kjer je cunami vzel več kot 8000 življenj, med njimi je bilo približno 2500 tujih turistov. 3000 ljudi do danes ostaja pogrešanih. Tudi v tej državi so po katastrofi oblasti sprejele nekatere ukrepe. Banlue Choosin je 59-letni nekdanji ribič, ki je kmalu po cunamiju sprejel drugačno nalogo – opazuje morje v južni tajski provinci Phang Nga, da bi odkril morebitne nepravilnosti v valovanju, ki bi lahko bile posledica podvodnih potresov. Njegov domači kraj, letoviško mesto Ban Nam Khem, je bil eno izmed obalnih krajev, ki ga je cunami zravnal s tlemi.

"Videti je bilo kot visok zid megle, kot prah, ki je prekril celotno obzorje," se Banlue spominja nesreče izpred 20 let, ki je odnesla vso njegovo družino. Po nesreči je razvil in izdelal svoj sistem za zmanjšanje tveganja, ki bi prišel prav pri morebitnih naslednjih cunamijih. Ta vključuje betonsko zavetišče, dva alarmna sistema, jasne evakuacijske poti in njega, ki skrbno opazuje morje in po vsakem manjšem potresu poroča uradu pokrajinske vlade. Vsi prebivalci Ban Nam Khema morajo imeti ves čas v kotu sobe torbo, v kateri so njihovi dokumenti in osnovne stvari, ki bi jih potrebovali ob morebitni hitri evakuaciji. Te sisteme tudi pogosto preverjajo, ali delujejo. Vsako sredo zjutraj tako dva alarmna sistema zaigrata tajsko himno.

Banlue je zaradi vseh teh ukrepov prepričan, da je njegova skupnost dobro pripravljena na morebitni nov rušilni cunami. "Že 20 let otroke, vnuke in sosede učim, da ne smemo nikoli več početi tistega, kar smo delali v preteklosti. Predvsem, če vidimo cunami, ne smemo le stati in opazovati, ampak se je treba čim hitreje umakniti, a na miren način."

A strah je še vedno zakoreninjen v srcih ljudi, saj tega, kar so doživeli, ne bodo mogli nikoli pozabiti. "Še danes me stisne od strahu vsakič, ko po televiziji povedo, da je Sumatro prizadel potres," je za AP dejal Sanja Kongma, podžupan Ban Nam Khema. Neka druga prebivalka kraja je dejala: "Še vedno me je strah, a moram živeti s tem, saj je ta kraj moj dom. Številni so se odselili od tu, sama sem se odločila, da ostanem."

Številni nasipi ne držijo več

Cunami je spremenil tudi življenje danes 44-letne Indijke Jaje. "Nenadoma, kot strela z jasnega, sem tisti dan zagledala čoln na morju, ki so ga premetavali valovi. Sledila sta silovit nalet umazane temne vode in nato ogromen val. Vse se je zgodilo tako hitro. Vse okoli mene je zajela panika. Niti pomislili nismo na svoje čolne ali domove, le stekli smo čim bolj stran," je dejala. Njen mož je bil tisti usodni dan na odprtem morju, tako da je ostala sama s tremi otroki. "Moji sinovi so se igrali ob obali in spomnim se, da je nekaj ljudi zrlo proti morju. Sprva nihče ni razumel, kaj se dogaja. Voda je nenadoma postala temna, valovi pa višji in višji."

Po uradnih podatkih je cunami v Indiji zahteval več kot 10.000 življenj, na tisoče jih je ostalo brez domov. Podobno kot v drugih prizadetih državah so oblasti v Indiji po teh naravni nesreči sprejele nekatere ukrepe. Vlada zvezne države Tamil Nadu, kjer je bilo 7000 žrtev, je s pomočjo tujih sredstev poskrbela za popravila in sanacijo prizadetih območij. Zgradili so veliko novih stanovanj, poskrbeli za ulično razsvetljavo, oskrbo z vodo, sanitarije in dobre ceste. Oblasti so poleg tega ob morju zgradile nasipe iz peska in kamenja, ki pa niso zdržali moči narave.

"Kamni ne držijo več, tudi pesek voda kar naprej odnaša. Vlada pa ne stori nič. Res je, da se je veliko družin preselilo v hiše, zgrajene z javnimi sredstvi, a to ni bila rešitev za vse. Nekateri si niso mogli privoščiti obnove svojih bivališč, drugi preprosto niso mogli prenesti misli, da bi se vrnili na kraj, ki jim je toliko vzel," je za AP dejal ribič Kupi Ratnam.

"Zaradi podnebnih sprememb se povečuje naša ranljivost"

Spominske slovesnosti bodo potekale tudi v vzhodni Afriki, saj je več kot 3000 ljudi za posledicami cunamija umrlo tudi v Somaliji, Tanzaniji in Keniji. Tudi v teh državah je katastrofa opozorila na to, kako veliko nevarnost predstavlja cunami in da je treba izboljšati opozorilni sistem. A to je lažje predpisati kot storiti.

Shamim Wasii Nyanda, okoljski aktivist iz Tanzanije, je za portal VOA opozoril: "Zaradi podnebnih sprememb se povečuje naša ranljivost, hkrati pa so sredstva za prilagajanje na nove razmere omejena. Večina obalnih mest nima dovolj finančnih sredstev za izvajanje ukrepov za prilagajanje podnebnim spremembam." Tveganje povečuje tudi vse večja urbanizacija. "Obalna mesta, kot je Dar es Salaam, se še naprej širijo. Ljudje gradijo stanovanja tudi na območjih, kjer jih ne bi smeli, tako da ob nesrečah, kot je cunami, preprosto niso pripravljeni. Nimajo tehnologije, nimajo infrastrukture ... In kaj se zgodi? Preprosto jih odnese."

Še nekatere druge podobe izpred 20 let, primerjave med takratnim in sedanjim stanjem in današnje ukrepe v jugovzhodnih državah si oglejte v galeriji.