Odločitvi sta povedni, do neke mere logični posledici zaostrovanja pritiska na Rusijo in brezpogojne solidarnosti z Ukrajino, po drugi strani pa nakazujeta skrb vzbujajočo relativizacijo nevarnih, skrajno desnih in neonacističnih idej, za katerimi stojijo posamezni ukrajinski bataljoni, ki pa so vseeno integrirani v uradne ukrajinske oborožene sile.
In prvi med njimi je bataljon Azov, nekdanja paravojaška enota, katere pripadniki so igrali ključno vlogo v majdanski revoluciji leta 2014, še večjo pa pri spopadih s proruskimi silami na vzhodu Ukrajine ter bila pri tem zaradi gorečnosti borcev tako učinkovita, da jo je ukrajinska vojska še istega leta vključila med svoje enote. A da je to nevaren precedens, so takrat in v vseh teh letih – do 24. februarja letos, ko je Rusija napadla Ukrajino – opozarjali mnogi.
Bataljon Azov je bil še lani v vseh vodilnih zahodnih medijih označen kot "skrajno desni", "neonacistični", "fašistični" bataljon in kot tak izrazito problematičen. Leta 2019 je New York Times bataljon Azov označil za "ukrajinsko neonacistično paravojaško organizacijo", v članku iz prejšnjega tedna pa ta časnik o njem poroča zgolj kot o "enoti ukrajinske nacionalne garde".
Guardian je v reportaži iz leta 2018 o Azovu pisal kot o "ultranacionalistični skupini z neonacističnimi povezavami", danes pa je le še "desničarski bataljon". Zahodni politiki, kot je nekdanji ameriški veleposlanik v Rusiji Michael McFaul, Putinove navedbe o nacistih v Ukrajini označujejo za "golo propagando". “V Ukrajini ni nacistov," je bil odločen McFaul.
Kot piše Fair Observer, je v kontekstu ruske invazije ta problematični odnos ukrajinske vlade in skrajno desnih in neonacističnih skupin postal orožje propagandne vojne na obeh straneh, pri čemer Rusija potencira ta odnos kot izgovor za vojno, Zahod pa skuša po drugi strani to pomesti pod preprogo.
"Realnost, ki se skriva za propagando, je, da Zahod in njegove ukrajinske zaveznice oportunistično izkoriščajo in krepijo skrajno desnico v Ukrajini, najprej za državni udar leta 2014, nato pa za boj proti separatistom na vzhodu Ukrajine," opozarja.
Ključna vloga v Donbasu
Bataljon Azov se je med majdansko revolucijo oblikoval kot skupina prostovoljcev iz ultranacionalistične organizacije Domoljub Ukrajine in neonacistične skupine Social-National Assembly (SNA). Obe skupini sta poveličevali ksenofobijo in neonacistične ideale ter napadali prebežnike, pripadnike romske skupnosti, pripadnike manjšin in svoje ideološke nasprotnike.
V rušenju vlade februarja 2014, kar so neprikrito podpirale ZDA, so ključno vlogo odigrali neonacistična stranka Svoboda ter njena ustanovitelja, Oleg Tjahnibok in Andrij Parubij. Pripadniki Svobode, zdajšnjega Azova in milice Desni sektor so naglo postali de facto vodje majdanskega gibanja. Namestnica državnega sekretarja Victoria Nuland in ameriški veleposlanik v Kijevu Geoffrey Pyatt sta Tjahniboka, ki je bil takrat tudi poslanec, v zdaj že zloglasnem telefonskem pogovoru, ki je pricurljal v javnost, omenila kot enega od voditeljev, s katerim sodelujeta pri pogovorih o oblikovanju nove ukrajinske vlade.
Tjahnibok je leta 2014 kandidiral za ukrajinskega predsednika, a je prejel le 1,2 odstotka glasov in ni bil vnovič izvoljen v parlament. Ukrajinski volivci so na prvih volitvah po strmoglavljenju proruskega predsednika Viktorja Janukoviča obrnili hrbet skrajni desnici, podpora Svobodi pa je z 10,4 odstotka glasov leta 2012 padla na 4,7 odstotka. A kar jim ni uspelo v politiki, jim je na bojiščih.
Azov je po ruski priključitvi Krima zavzel pomembno vlogo v prvih bojnih linijah v separatističnih pokrajinah Lugansk in Doneck na vzhodu Ukrajine, pri tem pa je dobil finančno podporo ukrajinskega notranjega ministrstva, saj je vlada prepoznala, da je njena lastna vojska prešibka za boj s proruskimi separatisti, zato se je začela intenzivno zanašati in opirati na paravojaške enote, je leta 2016 poročal portal openDemocracy.
Enota, ki so jo tako Združeni narodi kot organizacija Human Rights Watch (HRW) obtožili hudih zlorab človekovih pravic, med drugim mučenja, posilstev in uporabljanja civilistov za živi ščit, je bila jeseni 2014 uradno vključena v ukrajinsko vojsko. To je bila nagrada za branjenje Ukrajine na vzhodu, kjer se je Azov izkazal kot precej učinkovitejši od ukrajinske vojske na Krimu, ki je tam povsem pogorela proti Rusom.
V teh osmih letih pa se je tudi ukrajinska vojska sama močno okrepila, nadgradila in usposobila ter kaže danes povsem drugačno podobo proti ruskim silam, kot jo je leta 2014, o čemer je poročala tudi dopisnica TV Slovenije iz Ukrajine Karmen Švegl.
Enote financirali ukrajinski oligarhi
Poleg vlade so enote financirali predvsem ukrajinski oligarhi, med katerimi je najbolj poznan milijarder Igor Kolomojski, takratni guverner pokrajine Dnipropetrovska, ki je financiral tudi satirično serijo zdajšnjega ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, pa tudi njegovo predsedniško kampanjo. Poleg Azova je Kolomojski finančno podpiral tudi druge prostovoljske bataljone, kot so Dnipro 1, Dnipro 2 ter bataljona Aidar in Donbas. Še en oligarh, ki je financiral Azov, je Arsen Avakov, med letoma 2014 in 2019 tudi notranji minister Ukrajine.
Kot piše za spletno revijo UnHerd nekdanji vojni poročevalec Aris Roussinos, ki se je pogovarjal z vrsto pripadnikov teh skrajnih milic, so se mu tako ukrajinski aktivisti za človekove pravice kot voditelji rivalskih skrajno desnih skupin potožili glede nepoštene prednosti, ki jo je zaradi pokroviteljstva Avakova užival Azov, saj se je tako lahko uveljavil kot dominanten akter v ukrajinski skrajno desni sferi – vključno z uradnimi funkcijami, kot sta opazovanje volitev in državna rezervna policija.
Bataljonu Azov je v njegovih začetkih poveljeval Andrij Bilecki, ki je bil tudi vodja obeh prej omenjenih skrajnih skupin, iz katerih se je bataljon rodil. Leta 2010 je izjavil, da je nacionalni smoter Ukrajine "voditi bele rase sveta v zadnji križarski vojni proti Untermenschen [podrasi] pod vodstvom semitov”. 42-letni Bilecki, ki ima vzdevek Beli vladar, je bil leta 2014, po strmoglavljenju Janukoviča, izvoljen v parlament, zaradi česar je moral izstopiti iz Azova, saj poslanci ne smejo biti člani vojske ali policije. Poslanec je ostal do leta 2019.
Bataljon svoje retorike v tem času ni umiril, če kaj, ga je osem let spopadov v Donbasu samo še okrepilo in radikaliziralo. Od leta 2018 ima Azov svojo poulično stražo, imenovano Nacionalna milica, da bi "povrnil" red v Kijevu. "Red" je pomenil napade na Rome in člane skupnosti LGBT, je takrat poročal Radio Free Europe.
Ko ruski predsednik Vladimir Putin govori o "denacifikaciji" Ukrajine – retorika, ki v Rusiji, ki je v boju z nacistično Nemčijo izgubila veliko, zaigra na prave note – ima verjetno v mislih te skrajne bataljone, ki jih ukrajinska vlada s finančnimi injekcijami nedvomno podpira. To pa ne pomeni, da je ukrajinska vlada nacistična (v parlamentu ima skrajna desnica manj kot dva odstotka, ukrajinski volivci pa so do zdaj jasno zavračali poskuse Azova, da bi prodrl tudi kot politična stranka).
Leta 2015 je Andrij Diačenko, takratni tiskovni predstavnik Azovega bataljona, dejal, da je med rekruti takih z nacističnimi prepričanji 10–20 odstotkov. Enota, ki jo je New York Times še do pred kratkim opisoval kot "odkrito neonacistično", zanika, da sledi nacistični ideologiji kot taki, se pa nacistični simboli, kot so svastika in emblemi SS-a, redno pojavljajo na uniformah in tetovažah pripadnikov Azova, njihov simbol pa je Wolfsangel, runa, ki so jo uporabljali nacisti.
Novačenje somišljenikov s celega sveta
Za utrjevanje svojega položaja bataljon novači neonaciste in skrajne desničarje iz Nemčije, Velike Britanije, Brazilije, Švedske, Norveške, ZDA in drugod, kot so v zadnjih letih dobro dokumentirali dogajanje med drugimi Spiegel, Guardian in BBC. Novačenje se je v teh treh tednih vojne samo še okrepilo, med prostovoljnimi tujimi borci pa prihaja v Ukrajino tudi vse več skrajno desnih simpatizerjev, o čemer smo na naših straneh že pisali.
Revija Time je lani v reportaži o Azovu pisala o tem, kako bataljon uporablja Facebook za radikalizacijo in usposabljanje novih članov. Pri tem poudarjajo, da je Azov v resnici "precej več kot samo milica". "Ima lastno politično stranko, dve založniški hiši, poletne tabore za otroke in vaške straže, ki patruljirajo na ulicah ukrajinskih mest. Drugače od ideoloških somišljenikov v ZDA in Evropi ima tudi vojaško krilo z najmanj dvema vadbenima oporiščema in obsežnim arzenalom orožja, od dronov in oklepnih vozil do artilerije."
Ali Soufan, ustanovitelj neprofitne raziskovalne skupine The Soufan Center, svetovalec za varnostna vprašanja in nekdanji FBI-jev agent, ki že več let preučuje bataljon Azov, ocenjuje, da je v Ukrajino v zadnjih osmih letih prišlo več kot 17.000 tujih borcev iz 50 držav. Ob pregledu metod novačenja radikalnejših ukrajinskih milic je Soufan odkril skrb vzbujajoč vzorec, ki ga spominja na Afganistan v 90. letih po umiku sovjetskih sil, ko Američanom ni uspelo zapolniti varnostnega vakuuma. “Kaj kmalu so državo prevzeli skrajneži in zbudili se nismo vse do 11. septembra. To je zdaj vzporednica z Ukrajino," je povedal Soufan za Time.
Pri novačenju in širjenju propagande veliko vlogo igra Facebook, ki se je sicer branil, da skuša zajeziti širjenje desničarskih skrajnežev, in je v ta namen že prepovedal več kot 250 skupin belske nadvlade, vključno z Azovom, ki so ga leta 2016 označili za “nevarno organizacijo", v isti ligi kot Islamska država in Kukluksklan, a so kljub temu strani, povezane s skupino, še naprej širile propagando in oglaševale komercialne artikle, povezane z znamko Azov.
Mimogrede, največji spletni trgovec Amazon danes prosto prodaja majice, trenirke in skodelice z emblemom bataljona Azov.
Na dan, ko so ruske sile napadle Ukrajino, se je Facebook odločil, da razveljavi prepoved poveličevanja Azova na svojih straneh. “Začasno bomo dovolili redko izjemo za hvalo polka Azov strogo v kontekstu obrambe Ukrajine ali njihove vloge v okviru ukrajinske nacionalne garde," so sporočili iz Facebooka in poudarili, da sta sovražni govor in poveličevanje nasilja še vedno prepovedana.
Edina država, v kateri je neonacistična enota del vojske
Kot je leta 2019 v članku z naslovom Neonacisti in skrajna desnica sta v Ukrajini na pohodu izpostavila ameriška revija The Nation, je “Ukrajina edina država na svetu, ki ima v svoje oborožene sile priključeno neonacistično enoto".
Članek je danes, ko je pisati o neonacizmu v ukrajinski vojski skoraj prepovedana tema, vsekakor zanimivo in precej zgovorno čtivo: "Pred petimi leti je majdanska revolucija ob vzklikih in podpori Zahoda strmoglavila predsednika Janukoviča. Politiki in analitiki v ZDA in Evropi niso vstaje samo slavili kot triumf demokracije, ampak tudi zanikali poročila o ultranacionalizmu majdana, tiste, ki so opozarjali pred temno platjo vstaje, pa označili za kremeljske marionete. Danes vse pogostejša poročila o nasilju skrajne desnice, ultranacionalizmu in eroziji osnovnih svoboščin postavljajo začetno evforijo Zahoda na laž. Tu so neonacistični pogromi nad Romi, napadi na feministke in LGBT-skupine, prepovedi knjig in državno sponzorirano poveličevanje nacističnih kolaborantov."
Teh poročil o ukrajinskem zloveščem nacionalizmu niso širili ruski mediji, ampak so nanj opozarjali osrednji zahodni mediji, judovske organizacije s središčem Simona Wiesenthala na čelu ter organizacije za človekove pravice, kot so Amnesty International, Human Rights Watch in Freedom House, ki so v skupnem poročilu zapisali, da v času, ko skrajno desne skupine nekaznovano delujejo v državi, Kijev izgublja monopol nad uporabo sile v državi.
Selektivno umikanje vsebin
Leta 2015 so tako Kanada kot ZDA napovedale, da zaradi povezav z neonacizmom njihove oborožene sile ne bodo več usposabljale in oboroževale bataljona Azov, a so ZDA pod pritiskom Pentagona že naslednje leto to preklicale.
Skoraj istočasno kot v ZDA so se tudi v Izraelu pojavljale pobude, da država neha pošiljati orožje Ukrajini, saj da le-to pogosto pristane v rokah neonacističnih skupin, pri čemer so izrecno navedli bataljon Azov. Pod peticijo, naslovljeno na visoko sodišče, se je podpisalo več kot 40 aktivistov za človekove pravice, a zaman.
Leta 2019 je 40 ameriških kongresnikov (neuspešno) pozvalo State Department, naj razglasi Azov za "tujo teroristično organizacijo", na čelu teh prizadevanj je bil kongresnik Ro Khanna. "Odkar se je pod Bushem začela oranžna revolucija, so ZDA sokrive za rehabilitacijo in širjenje neonacizma v Ukrajini. Dovolj! Naša vlada se mora postaviti po robu bataljonu Azov in drugim fašističnim skupinam," je tvitnil Khanna leta 2018.
Prejšnji teden je tvit izbrisal, kar je spodbudilo ameriškega novinarja Glenna Greenwalda, znanega po razkritju tajnih dokumentov žvižgača Edwarda Snowdna, da je izpostavil, kako "zaprt in zadušljiv propagandni sistem se je v teh dneh vzpostavil na Zahodu". "Dovoljeno je zelo malo – kmalu sploh nič – vsebine, ki bi oporekala narativu Nata oz. ZDA," je tvitnil isti teden, ko je YouTube umaknil dokumentarni film Oliverja Stona Ukraine on Fire (2016) o vzponu ukrajinskega nacionalizma.
YouTube je že večkrat umaknil tudi kontroverzni francoski dokumentarni film Maske revolucije (2016), v katerem raziskovalni novinar Paul Moreira razkriva delovanje skrajno desnih milic v Ukrajini po padcu Janukoviča in izpostavlja njihove zločine v Donbasu.
Mariupolj – utrdba bataljona Azov
V teh tednih je Azov postal del vsakodnevnih novic z bojišč, predvsem zaradi silovitega ruskega obleganja Mariupolja na jugu Ukrajine. Da ravno v tem pristaniškem mestu s 500.000 prebivalci potekajo najsrditejši boji, ni naključje. To je namreč matična utrdba bataljona Azov, o katerem boste lahko v teh dneh v zahodnih medijih brali, da skuša odbiti silovite napade ruskih sil, ki v Mariupolju neselektivno tolčejo po bolnišnicah, porodnišnicah in civilistih med poskusi evakuacije, medtem ko je uradna dikcija Kremlja, da Azov tam uporablja civiliste za živi ščit, jih ima v mestu kot talce in načrtno namešča svoje enote med civilnimi objekti.
Neki v Mariupolju živeči Grk je za grški časnik Greek City Times povedal, da če skušaš zbežati iz Mariupolja, "tvegaš, da boš naletel na patruljo bataljona Azov, ki bi te ubila". Pojavili so se tudi posnetki, ki prikazujejo pripadnike Azova, ki civilistom preprečujejo evakuacijo. Preverjanje in potrjevanje teh navedb je praktično nemogoče.
Bolj neizpodbitno je, da je Azov, skupaj s sorodnimi bataljoni, kot je Aidar, med rusko agresijo v Ukrajini postal integralni del vojske.
Če je bil Zahod še pred nekaj tedni precej enoten, da se Azov ne oborožuje neposredno, je zdaj postal glavni prejemnik njegovega orožja, opreme in usposabljanja. Fotografije, ki jih je objavil beloruski opozicijski medij NEXTA prejšnji teden, prikazujejo tuje inštruktorje članic Nata, kako borce Azova usposabljajo za uporabo britanskega protitankovskega orožja.
Pakt s hudičem
Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski, ki je ob nastopu funkcije leta 2019 zagovarjal deeskalacijo napetosti z Rusijo in volitve v Lugansku in Donecku, v ta namen pa tudi obiskal regijo in pozval borce, naj odložijo orožje, je po sili razmer – in iz čiste politične preračunljivosti – stkal navezo s skrajno desnimi fragmenti v državi.
Kot to ubesedi Grayzone: "Bolj ko se je bližala vseobsegajoča vojna z Rusijo, bolj se je ožala vrzel med Zelenskim in skrajnimi paravojaškimi milicami." Zelenskemu je podpora naglo padala, ukrajinska javnost nikakor ni bila naklonjena predaji Luganska in Donecka Rusom, še manj pa skrajno desne paravojaške enote, ki so mu ob izvolitvi zagrozile z odstavitvijo in celo smrtjo, če bi se pogajal s separatističnimi voditelji iz Donbasa in spoštoval dogovor iz Minska.
Zelenski, prvi judovski predsednik Ukrajine, mož, čigar stari oče se je bojeval v Rdeči armadi proti nacistom, njegove stare strice pa so ubili Nemci, je tako lani Dmitru Kocjubajlu, poveljniku Desnega sektorja, še ene neonacistične paravojaške enote in edine, ki se ji je uspelo prebiti v parlament, podelil priznanje "junak Ukrajine". Kocjubajlo je postal poznan po svoji izjavi za New York Times, da svojega psa hrani "s kostmi rusko govorečih otrok".
Ob začetku ruske invazije je Zelenski prižgal zeleno luč za razdelitev orožja civilistom in njihovo usposabljanje pri paravojaških enotah, kot je Azov. Zelenski je za guvernerja Odese imenoval Maksima Marčenka, nekdanjega poveljnika bataljona Aidar, ki ga je Amnesty International leta 2014 obtožil vojnih zločinov v Lugansku.
Podobno je skrajneže sprejemal njegov najožji krog – leta 2019 se je takratni premier Oleksij Hončaruk, namestnik predsedniškega urada Zelenskega, pojavil na odru neonacističnega koncerta, ministrica za veteranske zadeve pa, ne samo da je obiskala koncert, tudi reklamirala ga je na Facebooku.
Istega leta je Zelenski stopil v bran ukrajinskemu nogometašu Romanu Zozulji, ki so ga španski navijači zmerjali z "nacijem", ker je poziral ob fotografijah ukrajinskega nacističnega kolaboranta Stepana Bandere in odkrito podpiral bataljon Azov. Zelenski se je odzval z besedami, da celotna Ukrajina podpira Zozuljo, “ki ni samo dober nogometni igralec, ampak tudi pravi domoljub".
Onemogočanje poročanja
Vzorec je jasen, kar dobro zapiše Roussinos v UnHerdu: "Kot preostale ukrajinske skrajno desne milice so člani bataljona Azov zagrizeni, disciplinirani in predani borci, kar je tudi razlog, da se je bila šibka ukrajinska država primorana zanašati na njihove mišice v najbolj kritičnih trenutkih: med majdansko revolucijo, med vojno proti proruskim separatistom in zdaj med rusko invazijo."
A velja navesti tudi svarilo: "V tujih medijih se je čez noč pojavila nekakšna zadržanost pri odkritem pisanju in poročanju o vlogi Azova, nedvomno zaradi strahu, da bi s tem Rusom dali strelivo za rusko propagando."
Podobno piše Ash Sarkar, novinarka britanskega neodvisnega portala Novara Media: "Rusija napihuje vlogo skrajne desnice v Ukrajini. A zahodni mediji jo v svojem poročanju večinoma povsem ignorirajo, da bi se ognili povzemanju retorike Kremlja."
Mediji bodo zagotovo še bolj pozorni po torkovem eksplicitnem opozorilu ukrajinskega veleposlanika v Nemčiji Andrija Melnika, ki se je kritično odzval na članek o bataljonu Azov v časniku Zeit. "Prosim, nehajte demonizirati bataljon Azov, saj so to pogumni borci, ki branijo svojo domovino, tovrstni članki pa igrajo na karte ruske propagande, in to sredi ruske iztrebljevalske vojne," je tvitnil.
Roussinos pa se je na to odzval: "Tovrstni strahovi so zagotovo zgrešeni: navsezadnje so skupine, kot je Azov, močne prav zaradi ruskega vpletanja v Ukrajino. Namesto denacifikacije države je ruska agresija pomagala utrditi vlogo in prisotnost skrajno desnih frakcij v ukrajinski vojski ter s tem oživila usihajočo politično silo, ki jo je zavrnila prepričljiva večina Ukrajincev."
O tem, kako ironično je, da je Putinova agresija, katere cilj naj bi bila "denacifikacija" Ukrajine, dejansko okrepila skrajno desnico, smo govorili tudi s profesorjem obramboslovja na FDV-ju Vladimirjem Prebiličem. "To je ironija, da vse to početje daje polet ekstremnim mnenjem v Evropi. Ekstremizmi generirajo anomalijo, in če ta dobi verifikacijo tudi v tem, da se 'bori za pravo stvar', čeprav se ne, je to lahko nevarno. Strinjam se tudi, da je velik paradoks in parodija tega, da je Putin želel s svojo prisotnostjo v Ukrajini odriniti Nato – ravno obratno – toliko Nata, kot ga ima zdaj, toliko pozornosti, nikdar ni imel."
Svetovna ideologija sovraštva
Revija Time opozarja še na večjo težavo, ki jo pomenijo Azov in njegovi privrženci – s tem ko ponuja platformo skrajnežem za preučevanje "vojnih orodij", je "prek svoje spletne propagande podžgal globalno ideologijo sovraštva, ki danes navdihuje več terorističnih napadov v ZDA kot islamski ekstremizem in predstavlja vse večjo grožnjo zahodnemu svetu".
Tako je ob pokolu 51 ljudi na Novi Zelandiji leta 2019 manifest strelca Brentona Tarranta na spletu razpečevala prav ena od vej Azova. Poročilo ameriškega kongresnega urada za nadzor vlade iz leta 2017 izpostavlja, da so bile v 16 letih po 11. septembru skrajno desne skupine odgovorne za 75 odstotkov incidentov skrajnežev na ameriških tleh. V pismu State Departmentu leta 2019 pa so kongresniki poudarili, da je “povezava med Azovom in terorističnimi napadi v ZDA jasna".
Revija UnHerd ob tem svari pred največjo nevarnostjo dajanja moči Azovu in sorodnim skrajnim milicam: "Čeprav so morda zdaj uporabni, pa bi v primeru obglavitve ukrajinske vlade, njene evakuacije ali če bo Zelenski prisiljen podpisati mirovni dogovor, s katerim bi predal ukrajinsko ozemlje, skupine, kot je Azov, lahko našle zlato priložnost za konsolidacijo svoje moči."
"Visoki predstavniki Azova so v teh letih eksplicitno razglašali, da ima Ukrajina edinstveni potencial postati odskočna deska za prevzem Evrope iz rok liberalcev, homoseksualcev in priseljencev. Medtem ko imajo njihove širše vsecelinske ambicije zelo malo možnosti za uspeh, pa bi bila zlomljena, obubožana, uničena in jezna povojna Ukrajina z večjimi območji zunaj nadzora osrednje vlade zagotovo plodno gojišče za obliko skrajne desničarske militantnosti, ki ji v Evropi že desetletja nismo bili priča."
"Ta hip Ukrajina in Zelenski za obstoj morda res potrebujeta vojaške sposobnosti in ideološko gorečnost nacionalističnih desničarskih milic, a ko bo vojne konec, bodo morali biti tako Zelenski kot njegovi zahodni podporniki zelo previdni, da bodo lahko zagotovili, da niso okrepili skupin, katerih cilji so v neposrednem konfliktu z liberalno-demokratičnimi normami, na katere oboji prisegajo," še piše Roussinos, ki pri tem navaja primer Sirije in na to, kako se tudi takrat ni smelo kaj dosti opozarjati na krepitev skrajnežev, ko so ZDA oboroževale upornike.
Prebilič: "V vojski se rada oblikujejo ekstremna stališča"
Enako opozarja Soufan Center, v katerem so mednarodno strategijo bataljona Azov primerjali z Al Kaido in Islamsko državo, ob tem pa posvarili, da ameriška in Natova podpora Azovu pomeni podobno nevarnost, kot je bila v Siriji njihova podpora skupinam, povezanim z Al Kaido, iz katerih se je rodil IS, ta pa se je naglo obrnil proti svojim zahodnim podpornikom.
Prebilič na to pravi, da je vsaka vojska ekstremna organizacija in da se v vsaki vojski tudi rada pojavljajo ekstremna stališča. "Proti temu ni nihče imun. Lahko postrežem s primerom iz Kanade leta 1993, ko so elitne vojaške enote poslali v Mogadiš kot mirovnike. Tam so zagrešili mednarodni zločin, ko so 16-letnika strašljivo mučili. Podobno kot takrat v Mogadišu so pripadniki belgijskih padalcev nekaj fantov, starih 14, 15 let, dobesedno spekli na žaru kot prašiča, pri živem telesu. Ko je to prišlo na dan, so bataljon razpustili, poveljnike pa nemudoma umaknili. Poanta – tudi najbolj sofisticirane družbe so dojemljive za ekstremna stališča v vojski, v kateri se med vojaki oblikuje bratovščina, enotnost in povezanost," razlaga profesor, ki je obramboslovje predaval tudi v Kanadi.
"Ko so Kanadčani analizirali, zakaj se jim je to zgodilo, ker jih je bilo blazno sram pred svetovno javnostjo, so ugotovili, da so na usposabljanjih poveljniki uporabljali ekstremna rasistična stališča (črnci so nič, smeti, manj vredni itd.). To se jim je vrezalo v možgane do te mere, da so bili nato sposobni zakriviti tak zločin. Lahko, da se je tudi v ukrajinskih enotah nekaj podobnega dogajalo. Ukrajina je od leta 2014 ogromno investirala v to, da bi bila vojska bistveno bolj odzivna, homogena, operativna – skratka, da bi bila boljša. Lahko, da se jim je znotraj teh ekstremnih okoliščin usposabljanja in pridobivanja vojaških veščin razvilo nekaj takih stališč."
"Ne bi mogel privoliti v tezo, da je ukrajinska vojska nacistična, se pa v specialnih enotah, v katerih so napori veliki, pogosto oblikujejo ekstremni nazori, sistem pa bi moral biti narejen, da pravočasno zazna in poskuša te anomalije odpravljati. V Kanadi so na vojaški akademiji vpeljali obvezni predmet vojaška etika in morala, ki so ga poslušali kadeti vso akademijo, ker so hoteli vrniti v vojsko džentelmenstvo, tisto surovost pa karseda umakniti in s tem zmanjšati možnost nastopanja ekstremnega vedenja. Verjetno v Ukrajini časa za to ni bilo," ugiba Prebilič.
Relativizacija nacizma
Skrb vzbujajoča je tudi relativizacija nacizma in skrajne desnice, kar vznika ob robu vojne v Ukrajini. Ob dnevu žena, za 8. marec, je Nato na Twitterju objavil fotografije ukrajinskih vojakinj s pripisom, da so te ženske simbol moči, poguma in trdoživosti svojega naroda. A kaj kmalu so sokolja očesa opazila, da ena od vojakinj nosi nacistični simbol, na kar so tudi opozorili. Nato je tvit izbrisal, Twitter pa je začel začasno zapirati profile, ki so na to opozarjali.
Ena na Zahodu najbolj priljubljenih javnih osebnosti, ki so izšle iz vojne v Ukrajini, je Ilia Ponomarenko, poročevalec časnika Kyiv Independent, ki si je v teh tednih nabral že več kot milijon sledilcev z vsega sveta. Ponomarenko je tudi goreči oboževalec bataljona Azov.
Glenn Greenwald opozarja na dvolično obravnavo medijev: "Vsak s (protrumpovsko) čepico MAGA je v ZDA označen za nacija, ki ga je treba kresniti in/ali zapreti, ko pa liberalci vidijo v Ukrajini dejanske naciste, medlijo od občudovanja, jih oborožijo ali pa jih označijo za agente Kremlja, če se vprašaš, ali obstaja možnost, da se to slabo konča. Ponomarenko je podpornik neonacističnega bataljona Azov, ki ga je sam označil za 'brate soborce'. Vem, da so neonaciji zdaj okej – junaki, če gre za Ukrajince, a se s tem ne strinjam.”
Anders Åslund, znan švedski ekonomist, nekdanji član Atlantskega sveta in profesor na univerzi Georgetown, je prejšnji teden na Twitterju primerjal Putina s Hitlerjem, pri čemer je navedel, da Hitler nikdar ni uporabil kemičnega orožja, Putin pa se pripravlja ravno na to. Ob tem je navrgel še, da je imel Hitler več upravičenih razlogov za napad na Poljsko leta 1939 kot Putin na Ukrajino.
Odmevna je bila tudi izjava nekdanjega ameriškega veleposlanika v Rusiji Michaela McFaula, ki je na MSNBC-ju izjavil, da Hitler vsaj ni ubijal etničnih Nemcev (prispevek so pozneje izbrisali iz arhiva, McFaul pa se je opravičil).
Ukrajinski vladni inštitut za "narodno spominjanje" je v ponedeljek objavil izjavo o superiorni slovanski čistosti Ukrajincev v primerjavi z Rusi. A še najdlje je šel voditelj ukrajinske televizije 24, ki se je med prenosom zavzel za iztrebljenje vseh Rusov, začenši z otroki. Ob tem citira Adolfa Eichmanna, enega ključnih nacistov in arhitekta holokavsta: "Da bi pokončali narod, morate najprej pokončati otroke."
Močnik: Fašizem je realna nevarnost v "zahodnem" svetu
Kako nevarna je ta relativizacija Hitlerjeve Nemčije in apologija nacizma, smo vprašali sociologa in psihoanalitika Rastka Močnika, ki trenutno predava kot gostujoči profesor na Fakulteti za medije in komunikacije v Beogradu, ki pravi, da je fašizem eden izmed odgovorov kapitalistične države na krizo kapitalizma.
"Zgodovinsko je nastal v državah, ki jim je grozilo, da zdrsnejo na izkoriščano obrobje svetovnega kapitalizma – kakor v Italiji po prvi svetovni vojni. V tem položaju so zdaj postsocialistične države, Poljska, Madžarska, Slovenija itn. Fašizem je zavladal tudi v državah, ki so se bojevale za gospostvo v svetovnem kapitalizmu – kakor v nacistični Nemčiji. Danes so v tem položaju imperialistične države, ki izgubljajo svojo svetovno nadvlado – ZDA, Združeno kraljestvo, Francija, sploh zahodna Evropa. Fašizem je zato realna nevarnost v "zahodnem" svetu, kamor nas je potisnil tukajšnji strankarski konsenz."
Ob tem opozarja, da ni nujno, da fašizem prinaša kakšna neofašistična stranka, ampak je nevarnejši fašizem, ki je vgrajen v državne ustanove. "V Sloveniji ne bi moglo priti do izbrisa, če v državni upravi ne bi bilo fašizoidnih okoliščin. Tudi belogardizem, naš domači fašizem, rehabilitirajo državne ustanove, npr. javna TV ali SAZU."
In kako naj novinarji sploh poročamo o teh tematikah, ne da bi se ujeli v zanko relativizacije Putinove agresije na Ukrajino? "Novinarstvu se zdaj maščujejo napake iz preteklosti. Občila že desetletja bojkotirajo teoretsko delo, ki med drugim omogoča širši pogled na sedanjo vojno in njene vzroke. Občila pa so se zaprla v ozko obzorje strankarskega parlamentarizma in se podredila ideološkim aparatom transnacionalnega kapitala. Reciklirajo uradno znanost in strankarske puhlice. Dopustila so, da so jim vsilili izjemno stanje, in v teh okoliščinah ni mogoče kaj dosti narediti. Začeli bi lahko s tem, da bi novinarske strokovne organizacije zlomile cenzuro, ki jo izvršuje država nad obveščanjem o vojni v Ukrajini," še meni Močnik.
Obvestilo uredništva:
Zaradi številnih komentarjev in zagotavljanja čim višjih standardov razprave pod članki o dogajanju v Ukrajini smo se odločili, da komentiranje na portalu rtvslo.si omogočimo pod eno novico. Ne gre za cenzuro ali blokado, temveč za vzdrževanje ravni komunikacije na portalu javne RTV, ki je zavezana k takšnim merilom. Svoje mnenje o dogajanju v Ukrajini lahko ob spoštovanju forumskih pravil MMC RTV SLO izrazite v komentarjih tukaj.
