Udarna krilatica, ki bi jo lahko izrekel John McClane ali pa Terminator, je v žaru začetne faze ruske invazije na Ukrajino prišla iz ust njenega predsednika. Zelenski je vsekakor vešč z besedami, pri 44 letih ima dovolj izkušenj z nastopanjem, hkrati pa je še dovolj mlad, da se tudi dobro zaveda moči družbenih omrežij.

Do 24. februarja so mu kritiki to očitali kot slabost. Diplomirani pravnik in nekdanji komik, ki je precej nepričakovano leta 2019 na predsedniških volitvah premagal takratnega predsednika Petra Porošenka, je bil tako med kritiki v Ukrajini kot v mednarodni skupnosti takrat odpravljen kot "klovn", "lutka", "marioneta", "dvorni norček", hkrati plačanec Zahoda (očitki Rusije) in plačanec Rusije (očitki Ukrajine).

Naj spomnimo na izjave Andrije Hevke, predsednika ukrajinsko-slovenskega društva, ki jih je podal le nekaj dni pred volitvami v intervjuju za MMC: "Edina možnost za Ukrajino v tem trenutku je Porošenko. Zmaga kogar koli drugega bi bila slaba za prihodnost Ukrajine. Zelo hudo bo v Ukrajini, če zmaga bodisi Zelenski bodisi Julija Timošenko. /…/ Vemo, da je Zelenski ruski človek, ki je podtaknjen in deluje proti interesom Ukrajine. Gre za človeka, ki je velik demagog in populist. Nesmiselno in smešno bi bilo, če bi klovn vladal državi."

Danes ga isti mediji, ki so se mu rogali, slavijo kot junaka. In Zelenski se je novi vlogi odlično prilagodil. Še v dneh pred invazijo, ko so ameriški obveščevalci poročali, da Rusija pripravlja napad, je bilo (tudi v slovenskem prostoru) brati posmehljive tvite tipa "Ukrajinci so verjetno zelo veseli, da so izvolili komika v tem času". Danes pa Zelenski na naslovnicah vseh večjih svetovnih medijev predstavlja obraz odpora in upora, obraz junaštva nasproti agresiji, David, ki Goljata neposredno izziva, naj se usede z njim "ena na ena". "Saj ne grizem," je pripomnil skoraj hudomušno v četrtek, ko je Putina pozval na neposredno srečanje.

Od TV-predsednika do pravega predsednika

Ironija je, da je Zelenski svoj čas v komični seriji Sluga naroda (2015–2019) igral učitelja zgodovine, ki je bil nepričakovano izvoljen za predsednika Ukrajine.

In zmaga Zelenskega na volitvah leta 2019 je bila podobno nepričakovana. Analitiki so jo pripisali naveličanosti Ukrajincev nad okostenelim, skorumpiranim političnim establišmentom, v katerem je bila, kot je zapisal Economist prejšnji teden v svojem portretu Zelenskega, "politika podaljšek posla in v katerem je bil parlament forum, v katerem so različne elite kupčevale druga z drugo".

Zelenski je pomenil nov veter, zagotovo precej bolj svež od Porošenka, oligarha, milijonarja, ki je vodil kampanjo za vnovično izvolitev pod geslom "Jezik, vojska, vera". Oligarha, ki se je na predsedniški stolček povzpel po strmoglavljenju prejšnjega, proruskega predsednika Viktorja Janukoviča v majdanski revoluciji leta 2014, v kateri so precejšnjo vlogo pri nastavljanju prozahodne vlade igrale tudi ZDA.

Oligarha, ki je užival vso podporo Washingtona in Bruslja, a je kmalu po izvolitvi začel zaobhajati protikorupcijske institucije, ki jih je moral vzpostaviti po diktatu zahodnih zaveznic, tako da je Bloomberg leta 2017 objavil do Porošenka kritičen članek "Zahod je v Ukrajini podprl napačnega".

Izzval elite, utišal kritike

Vprašanje, ali je Ukrajince bolj prepričal Zelenski ali njegova TV-persona, nedolžni, pošteni slehernik, ki vstopa v svet politike (vsaj na videz) brez druge agende kot obrniti list, povezati politiko z običajnimi ljudmi, naveličanimi vojne, spletk in cinizma elit. Že takrat je znal nagovoriti te ljudi. Ko je Porošenko paradiral v vojaški uniformi, je Zelenski snemal videe s klovnskim rdečim nosom.

“Izzval sem naše politične elite. Označili so me za klovna. Sem klovn in zelo ponosen sem na to," je dejal, a z resnim sporočilom – *oni* so tisti, ki vlečejo ljudi za nos. Ni bil ne kandidat ukrajinsko govorečega zahoda Ukrajine, ne rusko govorečega vzhoda, ampak je, kot poudarja Economist, zavrnil jezikovni, zgodovinski in etnični razkol, ki so ga tako dolgo (in ga še vedno) izkoriščali ukrajinski politiki na eni in Kremelj na drugi strani. Ukrajinsko ljudstvo še vedno nagovarja v obeh jezikih.

Kakšnega konkretnega političnega programa ni imel, razen spremeniti stvari na bolje, narediti Ukrajino boljšo. "Vse življenje sem si prizadeval, da bi se Ukrajinci smejali. V prihodnjih petih letih pa bom naredil vse, da ne boste jokali," je dejal Zelenski v govoru ob prisegi.

Na volitvah je Porošenka premagal gladko, s 73 odstotki glasov. Po navedbah nekaterih njegovih nekdanjih svetovalcev je bila zmaga za Zelenskega nič manjše presenečenje kot za svetovno javnost.

Zatišje po slavju ni trajalo dolgo – Zelenski se je namreč nehote vpletel v ameriški predsedniški boj, ko je takratni predsednik Donald Trump julija 2019 ustavil izplačilo 400 milijonov dolarjev vredne vojaške pomoči Ukrajini, da bi prisilil Zelenskega, da razišče domnevne sporne posle njegovega izzivalca Joeja Bidna in njegovega sina Hunterja Bidna, ki je zasedal stolček v odboru ukrajinske plinske družbe Burisma.

Zelenski je pozneje zanikal, da bi kdor koli pritiskal nanj, češ da se ne želi vpletati v tuje volitve, a ko je poročilo septembra tistega leta prišlo na dan, je sprožilo postopek impičmenta proti Trumpu.

Pandorina skrinjica

Oktobra lani pa se je podoba Zelenskega kot borca proti elitam vsaj malce skrhala, ko je prišlo na dan, da je imel nerazkriti delež v podjetju offshore, ki ga je skrivoma prenakazal prijatelju le nekaj tednov pred zmago na volitvah, in kar nekaj sumljivih poslovnih transakcij.

To so razkrili Pandorini dokumenti, največji raziskovalni novinarski mednarodni projekt, v katerem je sodeloval tudi slovenski portal Oštro, ki je osvetlil skrivnosti davčnih oaz ter skrivne posle in premoženje več kot 130 milijarderjev in 30 državnih voditeljev. Guardian je bil takrat precej neprizanesljiv do Zelenskega.

"Razkrivamo: povezave offshore 'antioligarhičnega' ukrajinskega predsednika," se je bral naslov. Drug naslov pa je bil: "Pandorini dokumenti razkrivajo, da je Zelenski v resnici precej podoben svojim predhodnikom." Takrat je vsa politična podpora predsedniku že povsem splahnela.

To pa niso bili edini tovrstni očitki, Zelenski je bil od samega vstopa v predsedniško tekmo še bolj na udaru zaradi tesnih povezav z morda najbolj kontroverznim ukrajinskim oligarhom Igorjem Kolomojskim, milijarderjem, nekdanjim guvernerjem Dnipropetrovske, ki je financiral serijo Volodimirja Zelenskega Sluga naroda in s tem korenito prispeval k njegovi priljubljenosti, financiral pa je tudi skrajno desno milico Azov bataljon in ustanovil več drugih prostovoljskih bataljonov.

Med kampanjo je Zelenski imenoval osebnega odvetnika Kolomojskega za glavnega svetovalca, se v tujini večkrat sešel s takrat že izgnanim Kolomojskim in užival neomajno podporo medijskega imperija Kolomojskega. Ni čudno, da so mnogi v Zelenskem videli kandidata Kolomojskega. In Pandorini dokumenti razkrivajo, da je imel Zelenski oz. njegova produkcijska hiša prek omenjenega oligarha bogat vir financ tudi iz ruskih podjetij.

Marca lani so ZDA v znak "ameriške podpore evroatlantski integraciji Ukrajine" uvedle sankcije proti Kolomojskemu, ki so ga obtožile korupcije. Urad Zelenskega je novico takrat pozdravil z izjavo "Ukrajina mora premagati sistem, ki mu vladajo oligarhi".

In julija lani, ko je Zelenskemu podpora že precej upadala, je ameriški možganski trust Atlantic Council ob tem postavil odprto vprašanje: "Se bo Zelenski spravil na vse ukrajinske oligarhe enako?"

"Dejanja Zelenskega kot predsednika nakazujejo, da je njegov pristop pri zajezitvi vpliva ukrajinskih oligarhov v najboljšem primeru selektiven. Osnutek zakona, ki je osrednji del njegove nedavno razkrite politike deoligarhizacije Ukrajine, uvaja definicijo 'oligarha', za katero nekateri sumijo, da je bila ubesedena specifično, da bi izključila iz tega termina Kolomojskega," je poročal Atlantic Council.

Glavni tarči? Prvi politični tekmec Zelenskega Porošenko in Putinov zaveznik Viktor Medvedčuk, ki pa je zaradi izjemne nepriljubljenosti med Ukrajinci lahka tarča. Administracija Zelenskega je februarja lani onemogočila oddajanje več TV-postajam v lasti Medvedčuka, maja ga je za tri mesece zaprla zaradi očitkov izdaje, skrajno desne milice pa so fizično napadle konvoj s člani Medvedčukove stranke.

Zelenski je v prvih dveh letih predsedovanja večinoma skušal uresničevati svoj načrt "deoligarhizacije" – pri tem so bili nekateri predlogi v parlamentu gladko zavrnjeni, drugi, kot je predlog reform medijev iz leta 2020, po katerih bi oligarhi izgubili precejšen nadzor nad mediji (ironično za nekoga, ki se je za velik del svoje medijske kariere lahko zahvalil prav oligarhu), pa so bili deležni očitkov, da uvajajo cenzuro medijev.

O "denacifikaciji" Ukrajine

Še večji zalogaj kot oligarhi so se izkazali prav skrajno desni elementi na vzhodu Ukrajine, isti skrajno desni elementi, ki so pronicali tudi v ukrajinsko vojsko, tisti, ki jih ima v mislih Putin, ko pavšalno celotno Ukrajino označuje za "nacistično" državo, ki jo je treba "denacificirati".

Zelenski je v kampanji zagovarjal tudi deeskalacijo napetosti z Rusijo in do zmage mu je deloma pomagala tudi zaveza, da bo skušal najti pot do konca spora s sosedo in do sprave. Do tega je skušal priti s t. i. Steinmeierjevo formulo, ki jo je skoval takratni nemški zunanji minister Walter Steinmeier in je pozivala k volitvam v separatističnih pokrajinah Doneck in Lugansk na vzhodu Ukrajine, kjer so ukrajinske sile in proruski separatisti de facto v vojni že osem let.

Zelenski se je oktobra 2019 odpravil v mesto Zelote, v središče Doneškega bazena, in se srečal s skrajno desnimi ukrajinskimi paravojaškimi enotami, ki jih je pozval, naj odložijo orožje. Odločno so ga zavrnili. Ko je posnetek zaokrožil po spletu, se je vsulo po Zelenskem, da je šibek in nesposoben ter da skuša dele Ukrajine dobesedno izročiti Rusom. Zloglasni Azov bataljon, ki se ponosno deklarira kot fašistični, je zagrozil, da bo pripeljal na tisoče borcev v Zelote, poslanec iz Porošenkove stranke pa je odkrito fantaziral o tem, da bi granata borcev Zelenskega raznesla na koščke, spominja ameriški portal Grayzone.

Proruski mediji radi pišejo, da je Zelenski načrtno in grobo ignoriral implementacijo dogovora iz Minska, ki jo je bil Porošenko prisiljen podpisati leta 2015. S tem dogovorom so se voditelji Ukrajine, Rusije, Francije in Nemčije dogovorili o prekinitvi ognja v Donecku in Lugansku.

Dogovor je bil v teh letih v resnici nenehno kršen, skupno je bilo v spopadih v osmih letih ubitih 14.000 ljudi, Azov bataljon, katerega utrdba je v obleganem Mariupolju na jugu Ukrajine, kjer se bijejo najhujši boji, pa je danes sestavni del ukrajinske vojske.

Economist to interpretira drugače, bolj pragmatično: "Razlog, da Zelenski ni mogel ugoditi ruskim zahtevam glede dogovora iz Minska, ni bil ta, da bi bil narejen iz jekla. Ampak je bil dovolj fleksibilen in bister, da je vedel, da bi ga njegova država odstavila, če bi jim ugodil. Zelenski je reprezentacija Ukrajine, ne kot neki idealizirani mit, ampak realnost. Enako kot država, ki jo vodi, je Zelenski daleč od popolnega in pogosto frustrirajoč."

Pakt s hudičem

"Daleč od popolnega" je tudi naveza s hudičem, ki jo je Zelenski po sili razmer stkal s skrajno desnimi fragmenti. Kot to ubesedi Grayzone: "Bolj ko se je bližala vseobsegajoča vojna z Rusijo, vse bolj se je ožila vrzel med Zelenskim in skrajnimi paravojaškimi milicami."

Zelenski, prvi judovski predsednik Ukrajine, mož, čigar stari oče se je bojeval v Rdeči armadi proti nacistom, njegove tri stare strice pa so ubili Nemci, nikakor ni neonacist, kar pa ne pomeni, da ni pripravljen z neonacisti po sili razmer skleniti kakega dogovora.

Decembra je tako v ukrajinskem parlamentu Dmitru Kocjubajlu, poveljniku Desnega sektorja, še ene neonacistične paravojaške enote in edine, ki se ji je uspelo prebiti v parlament, podelil nagrado "junak Ukrajine". Prejšnji teden pa je za guvernerja Odese imenoval Maksima Marčenka, nekdanjega poveljnika bataljona Aidar, sestavnega dela ukrajinske vojske, ki ga je Amnesty International leta 2014 obtožil vojnih zločinov na severu Luganska.

Zelenski je še do pred kratkim svoj judovski izvor precej sramežljivo omenjal. (“Dejstvo, da sem Jud, se komaj uvrsti med dvajseterico na mojem dolgem seznamu napak,” se je šalil v intervjuju za francoski Le Point leta 2019.) Danes je, kot poudarja Grayzone, prav njegov judovski izvor postal ključno PR-orodje, tako Zelenski kot zahodni mediji pa večkrat navajajo njegovo judovskost kot demanti ruskih očitkov neonacizma v Ukrajini – isti mediji, ki so še lani objavljali obsežne reportaže o neonacističnih frakcijah v Ukrajini.

PR-vojna

Zelenski v PR-vojni vsekakor zmaguje, in to z naskokom. Od nekoga, ki je vajen odrov in kamer, je bilo to pričakovati, je pa mnoge presenetilo, kako uspešno se je vživel v vlogo vojnega voditelja. Kot poudarjajo v portretu Zelenskega v Washington Postu, bi mnogi precej bolj prekaljeni in izkušeni voditelji na njegovem mestu že davno zbežali iz oblegane države. Janukovič je. Tudi afganistanski predsednik Ašraf Gani jo je avgusta ob talibanskem zavzetju Afganistana po hitrem postopku pobrisal iz države.

Ampak ne Zelenski. Namesto tega se je takoj zjutraj 26. februarja, po prvi noči obstreljevanja ruskih sil in po ruskih propagandnih navedbah, da je z repom med nogami zbežal iz države, podal na ulice Kijeva in na Twitterju objavil posnetek, na katerem je s podočnjaki, neobrit in s pametnim telefonom v roki.

"Dobro jutro vsem Ukrajincem! Veliko je sleparjev, a jaz nisem eden od njih, tu sem!" jih je nagovoril, obdan s svojim najožjim krogom, večinoma prijatelji, ki so bili ob njem že med igralsko kariero. “Vsi smo tu. Naša vojska je tu. Državljani so tu. Vsi smo tu, da branimo našo neodvisnost, našo državo – in tako bo tudi ostalo.”

V tistem hipu je iz politično komaj še živega predsednika zrastel v voditelja z veliko začetnico, Ukrajincem pa je dvignil moralo v trenutku, ko so to najbolj potrebovali. Poštirkano obleko sta zamenjala vojaško zelena majica, ki jo menjuje s trenirko v isti barvi. V času, ko Putin medije ugaša, Zelenski novinarje nagovarja smeje, sede tik pred njimi. Dobro ve, kako močne zaveznike ima v njih.

Sorodna novica Ko vojno zamegli propaganda družbenih omrežij: "Novinarstvo je blizu klinične smrti"

Ko je ameriško ponudbo z ekspresno evakuacijo njega in njegove družine iz Ukrajine zavrnil s "Potrebujem strelivo, ne prevoza", je iz nekoga, ki je bil za večino sveta še pred dvema tednoma relativno neznan, zrasel v veliko več – prerasel je zgolj vlogo politika, postal je viralni spletni "mem". Še en mem: fotografija Zelenskega v vojaški uniformi in pripisom, da je slekel obleko in se pridružil vojski, da bi obranil domovino. Fotografija je bila posneta lani in je ena od številnih propagandnih orodij, ki jih v vojni uporabljajo Ukrajinci in podporniki Ukrajine, o čemer smo na naši strani že pisali.

Ko se vojne bijejo na Twitterju

"Invazija na Ukrajino je prva vojna, ki se dogaja (tudi) na družbenih omrežjih – in Volodimir Zelenski je njena zvezda," je zapisal Stephen L. Miller v podlistku britanske revije Spectator, Spectator World. Miller ugotavlja, da je bil Zelenski še posebej spreten pri uporabi družbenih omrežij, saj redno objavlja posnetke sebe in članov svojega kabineta na ulici.

"Iz videov veje dih sproščene dostojanstvenosti – kot da je običajen možakar v mestu s kolegi – in ti videi delajo Zelenskega zelo človeškega, še posebej v primerjavi z Vladimirjem Putinom, ki sedi za svojo šestmetrsko mizo, ali Justinom Trudeaujem, ki izdaja odloke iz skritega bunkerja v Ottawi," piše.

Jasno, Zelenski, ki je leta 2006 zmagal v oddaji Plešemo z zvezdami, ki je imel svojo komedijantsko skupino in ki je posodil glas medvedu Paddingtonu, ima bogate izkušnje s tem, kako nagovarjati občinstvo, ter je v primerjavi s starejšimi svetovnimi voditelji precej bolj vešč uporabe družbenih omrežij. Dobro ve, da lahko nagovori več ljudi prek Twitterja in Youtuba. "V novi digitalni dobi se bodo vojne dobivale ne le na terenu ali z letalniki, ampak na Twitterju," podučuje Miller.

Zelenski dobro ve – ali pa se je vsaj hitro priučil – tudi, kako dvigati nacionalnega duha Ukrajincev, kako dvigati moralo, kako nagovarjati svetovno javnost. V portretu Zelenskega v reviji Time avtor Simon Shuster piše, kako so mu prijatelji in svetovalci trenutnega predsednika večkrat povedali, da ima Zelenski tanko kožo. Da trpi za "boleznijo igralcev", nenehno potrebo po ugajanju in aplavzu.

“Skušamo mu preprečiti, da bi odpiral Facebook,” je povedal Shusterju eden od svetovalcev Zelenskega. Kritični komentarji neznancev so ga namreč spravljali v depresijo.

Teh težav nima več. "Kot da bi se Charlie Chaplin preobrazil v Winstona Churchilla," je komentiral neki opazovalec čustvenega videonagovora Zelenskega evropskim poslancem. "Ima igralski šesti čut, kaj ljudje hočejo – čuti njihovo odobravanje ali neodobravanje. V krizi je leča, ki kanalizira energijo ljudi v en sam žarek svetlobe," je za New Yorker opažanja ubesedil nekdanji svetovalec Zelenskega Igor Novikov.

“Zelenski se bojuje kot lev in vsa Ukrajina je z njim,” je za Time povedala Sevgil Musajeva, ukrajinska novinarka in urednica Ukrajinske pravde. Morda tudi za to Zelenski pravi, da ne namerava popustiti v pogajanjih z Rusi niti za ped.

Po zadnji javnomnenjski anketi Zelenski uživa 91-odstotno podporo volivcev – natanko trikrat tolikšno, kot so mu jo ankete izmerile pred rusko invazijo.