"Če bi se vrnil v Afganistan, bi me ubili," v razumljivi slovenščini pove Habib in z občutkom nelagodja umakne pogled. Videti je vznemirjen. Kot da bi mu bila koža nekoliko pretesna, zravna se. Čez nekaj dni bo izvedel, ali mu bo Republika Slovenija podaljšala subsidiarno obliko zaščite, ki jo je dobil, saj je bil ob prihodu v državo mladoleten. V Ljubljani je končal osnovno šolo Ceneta Štuparja in se vpisal na srednjo lesarsko šolo. Devet mesecev je potreboval za pot do Slovenije, za katero sploh ni vedel, da obstaja. Pot iz Irana prek Turčije v Grčijo in v dvomilijonsko deželico pod Alpami je bila posuta z za mnoge nepredstavljivimi grozotami: videl je smrt ljudi, nasilje tihotapcev, ki so prebežnike v njegovi skupini za najmanjši spodrsljaj udarili z nožem ali pištolo, spolna nadlegovanja, lakoto, žejo in strah, ki ga je občutil kot 15-letnik.

"Jeseni bom začel s šolo in grem naprej," prepričuje bolj sebe kot mene. In če bo odločba negativna? "Treba bo zbežati drugam. Moje življenje v Afganistanu je ogroženo. Oni me bodo našli in takoj ubili. Upam, da se to ne bo zgodilo." Vse, česar si želi Habib, "je mirno, normalno življenje", ki bi ga rad živel v Sloveniji. A tudi tu je težko. Ko išče delo in se predstavi, je odziv delodajalca na drugi strani telefonske slušalke najpogosteje negativen. Ko nekateri prijatelji in znanci izvedo, da je begunec iz Afganistana, se od njega oddaljijo, "saj mislijo, da so vsi iz Afganistana teroristi, begunci pa nevarni". A takšni so nekateri, ne vsi, poudarja Habib, ki upa, da bo lahko ostal v Sloveniji in ... živel.

Zakaj ste bili prisiljeni zapustiti svojo domovino in družino?
Moje življenje je bilo ogroženo, zato sem moral pri 14 letih in osmih mesecih zapustiti Iran ... Ko smo iz Afganistana zbežali v Iran, sem bil čisto majhen. Tam smo živeli deset let, a v Iranu zakonodaja določa, da te, ko dopolniš 15 let, pošljejo nazaj v izvorno državo. Jaz se nisem mogel vrniti, v Iranu pa nisem mogel ostati. Očeta nimam, mama mi je rekla, da moram iti, sicer me bodo vrnili. Če bi se vrnil v Afganistan, bi me ubili. Nisem se odločal, v katero državo grem, hotel sem le mirno živeti.
Kako ste v Iranu stopili v stik s tihotapci?
Vprašaš prijatelje in znance in jih najdeš. Pogovarjaš se, kako te prepeljejo čez. Da sem prišel do Slovenije, sem dal kar veliko denarja.
Koliko?
Skoraj 17.000 ali 18.000 evrov.
To je veliko denarja, vam ga je dala družina?
Da. Ker sem bil ogrožen, so me mogli spustiti. Mama je dobila denar tako, da je prodala naše imetje.

Lahko preverite zanesljivost tihotapcev?
Ne, tega ne moreš narediti. Vsak hoče o sebi povedati le dobro, zato nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo.

Kako je potekala vaša pot?
Bila je kar zahtevna, saj smo ponoči hodili sedem ur, da smo prišli čez mejo s Turčijo. Nato smo se s kamionom vozili dve uri. Okoli četrte ure zjutraj so nas namestili v staro hišo, ki je bila za osle in krave, kjer smo počakali ... Od Irana do Turčije sem potreboval dva tedna. Tam sem se pogovarjal s človekom, ki je vozil iz Turčije do Grčije. Nekaj sem mu plačal, da so me pripeljali v Grčijo. Tudi ta pot je bila težka.
Kaj se je zgodilo v Grčiji?
Za pot iz Turčije v Grčijo smo potrebovali dva dneva, saj je bilo slabo vreme. Dali so nam stare čolne, s katerimi smo se odpravili naprej. Veliko ljudi ne zna plavati in zato utonejo. Tam ti nihče ne pomaga.
Koliko vas je bilo v skupini?
250. Na meji med Iranom in Turčijo so jih nekaj tudi ustrelili. Veliko ljudi umre.
Koliko jih je iz vaše skupine preživelo?
Tam so umrli trije. A ponoči nikoli ne veš, saj so ljudje utrujeni, ker ne spijo dovolj. Zato ostanejo na meji in tam umrejo.

17.000 evrov je veliko denarja. Kje ste jih skrivali, da vas niso oropali?
Nismo jih skrivali, saj jih nismo imeli s seboj. Oni dajo račun in starši to vnaprej plačajo.
Kakšen je bil odnos tihotapcev do vas?
Odvisno, včasih so dobri, če nisi tiho ali ne poskušaš, te lahko udarijo s pištolo ali nožem ali pa te pustijo tam.
Lahko te tudi ubijejo?
Da. Oni imajo velike skupine in ne morejo nadzorovati vseh.
Koliko pa je bilo teh nadzornikov?
Trije ali štirje.
Za skupino 250 ljudi?
Da, in vsak ima pištolo, ki jo takoj uporabi, če se kaj zgodi.
So tudi vas pretepli?
Mene ne, saj sem bil vedno tiho.
Kakšen pa mora biti razlog, da te pretepejo?
Nekoga kregaš, nekaj narobe delaš, ne poslušaš.
Čeprav ste plačali veliko denarja, ste bili na poti žejni, lačni, niste mogli iti na stranišče.
To moraš zdržati, saj včasih dva dni ne dobiš vode in hrane. Včasih moraš zdržati cel dan, da ne greš na stranišče, sicer te takoj udarijo.
Kaj vas je v takšnih trenutkih vodilo naprej?
Morali smo zdržati, da bi preživeli, saj so z nami lahko delali, kar so hoteli.
V teh skupinah so tudi ženske in družine. Pogosto lahko beremo, da so ženske tarča spolnih napadov, ste kaj takšnega videli?
V moji skupini tega nisem videl. Bile pa so družine. Enemu dekletu so nekaj hoteli, a ji takrat niso mogli nič narediti. Tudi pri mladih fantih se to lahko zgodi. Hvala bogu se meni to ni zgodilo, saj sem prej malo treniral in mi niso mogli nič.
Torej so vas hoteli napasti?
Da, a sem se branil.
Zanimiva je zgodba, kako ste iz Grčije prišli v Slovenijo.
V Grčiji je bil tovornjak z napisom SLO. Nisem vedel, katera država je to. Mislil sem, da je Švica ali Norveška. Jaz sem hotel priti do Italije in od tam naprej.
Da ste prišli v Slovenijo, pa ste morali dobro premisliti logistiko vožnje kamionov, ki ste jih opazovali v Grčiji.
Na kamion, ki je vodil na ladjo, sem čakal en teden. Videl sem hladilnik, ki je vozil pomaranče, in vedel sem, da jih policija toliko ne preverja. S prijateljema, ki sem ju spoznal tam, smo šli notri. Kamion je šel na ladjo. Trajalo je 38 ur do Slovenije, Ljubljane. Nismo imeli ne vode ne hrane. Bilo je mrzlo, saj smo bili v hladilniku. A sem zdržal, saj sem moral zdržati ... Zdaj pa sem tu v takšni situaciji in ne vem, kaj se bo zgodilo čez en mesec.
V Ljubljani vas je voznik spustil na Viču?
Trkali smo na vrata in nas je spustil.
Kako ste izvedeli, kje ste?
Nekako smo prišli do centra, čeprav sploh nismo vedeli, kje je. Ko smo vprašali ljudi, kje smo, so nam povedali, da smo v Ljubljani, glavnem mestu Slovenije. Sosednji državi sta Avstrija in Italija. Videl sem, da je to lepa majhna država.
Želite tu stati?
Da, če bi imel priložnost, a ne vemo, kaj se bo zgodilo.
Imate stik z družino?
Da, po telefonu ali Skypu.
Kot vem, v Sloveniji zaključujete šolanje?
Že ko sem bil v azilnem domu, sem začel obiskovati osnovno šolo Ceneta Štuparja, ki sem jo končal, zdaj sem vpisan v srednjo lesarsko šolo.
Delate na študentsko napotnico. Imate kakšne težave pri iskanju dela?
Včasih je zelo težko. Ko sem enkrat prek študentskega servisa klical za delo natakarja in sem mu rekel, da mi je ime Habib, je rekel: "Kaaj?" Nato so me spraševali, od kod sem, koliko časa sem v Sloveniji. Vse sem jim razložil, a me niso vzeli, saj potrebujejo nekoga, ki govori zelo dobro slovensko. A to ni bila težava, niso me hoteli vzeti. Morda zato, ker sem iz Afganistana, ali zato, ker sem begunec.
V štirih letih pa ste se zelo dobro naučili slovenščine!
Moral sem, saj sem hotel tu živeti. V dijaškem domu sem imel dobre prijatelje, zato sem se hitro naučil. Moja slovenščina je zato mešanica ljubljanščine, primorščine in gorenjščine (smeh).

Kako vas je sicer sprejela okolica?
Družim se z različnimi ljudmi, z Afričani, ki so tukaj, z Afganistanci, Slovenci. Imam različne prijatelje, z nekaterimi se dobro razumem, včasih pa tudi ne. Včasih pa se dobro razumemo vse do takrat, ko izvedo, da sem iz Afganistana in begunec. Potem me začnejo obavnavati drugače in se z mano nočejo družiti. Razmišljajo, da so vsi iz Afganistana teroristi, begunci pa so nevarni. Tako je. Niso pa vsi enaki, imam tudi dobre prijatelje, s katerimi se razumem.
Je Slovenija do prosilcev za azil in beguncev prijazna država?
Do mene je do zdaj bila, a sicer lahko rečem, da ne. Štiri leta živim v Sloveniji. Dobil sem status za začasno bivanje. Eno leto in tri mesece sem bil v azilnem domu, potem pa so rekli, da moji razlogi niso dovolj, da bi tu dobil pravico do stalnega bivanja. Status so mi dali, ker sem bil mladoleten, konec meseca pa bom izvedel, ali me bodo poslali nazaj ali bom ostal tukaj. Ne vem, kaj se bo zgodilo.
Če se zgodi najbolj temen scenarij in vam Republika Slovenija ne odobri statusa, kaj boste naredili?
Lahko me vrnejo ... ne vem, ne vem, če bom počakal ... Treba je zbežati drugam. Moje življenje v Afganistanu je ogroženo in tam ne morem živeti. Oni me bodo našli in takoj ubili. Upam, da se to ne bo zgodilo.
Kaj si želite v življenju?
Samo to, da bi imel mirno normalno življenje. Nič takega. A to je dosti zame, to mi veliko pomeni.