47 milijonov volivcev bo izbiralo 577 poslancev, 11 jih bo izvoljenih v volilnih okrožjih med Francozi v tujini. Kandidat v posameznem volilnem okrožju si bo zmago zagotovil že v prvem krogu, če bo osvojil najmanj 50 odstotkov glasov, ki pa bodo morali hkrati predstavljati najmanj 25 odstotkov vseh volilnih upravičencev. Če to ne bo uspelo nobenemu izmed kandidatov, se bosta v drugem krogu 18. junija pomerila prvo- in drugouvrščeni ter tisti, ki bodo prejeli glasove vsaj 12,5 odstotka volilnih upravičencev. V drugem krogu bo nato zmagal kandidat z največjo podporo ne glede na volilno udeležbo.

Na nekaterih francoskih čezmorskih ozemljih so volišča že odprta - na otočju Saint-Pierre in Miquelon pred vzhodno obalo Kanade, na Francoskih Antilih, v Francoski Gvajani in Francoski Polineziji.

Na predsedniških volitvah opravil le polovico dela
Volitve so pomembne za Macrona, ki si prizadeva za absolutno večino, saj bi mu ta omogočila izvedbo predvidenih reform, vključno z reformo trga dela. Glede na ankete naj bi mu volivci tovrstno večino tudi namenili. Po podatkih instituta Ipsos naj bi Macronova stranka Naprej, republika dobila 31,5 odstotka glasov, desničarski republikanci pa okoli 20 odstotkov glasov. Nacionalni fronti se obeta 18 odstotkov, radikalno levi Nepokorni Franciji predsedniškega kandidata Jean-Luca Melenchona 12,5 odstotka glasov, socialistom pa osemodstotna podpora. Da bi imel Macron v parlamentu večino, potrebuje najmanj 289 sedežev.

Do zdaj trikrat kohabitacija
Francoski politični sistem je kombinacija predsedniškega in parlamentarnega sistema, zato je za Macrona zelo pomembno, kakšna bo sestava parlamenta. Premierja izbere predsednik, a ga mora v parlamentu potrditi večina poslancev. Tu pa lahko pride do težav, kadar volivci izberejo parlament, v katerem predsednik nima večinske podpore.

Če se to zgodi, je predsednik države omejen na svojo protokolarno funkcijo, premier pa dobi v svoje roke večino izvršnih pooblastil, razen tistih s področja zunanje in obrambne politike, ki jih ustava izrecno podeljuje predsedniku. Tovrstna oblika vladanja ima v francoskem političnem leksikonu svoje ime, kohabitacija, v povojni zgodovini pa se je zgodila trikrat.

Macron razbil tradicionalno prevlado
Tokrat je prvič v obdobju pete francoske republike na predsedniških volitvah zmagal kandidat, za katerim ne stoji dobro naoljen strankarski aparat. Do zdaj so se na predsedniškem položaju namreč izmenjevali kandidati konservativcev in socialistov.

Macron je v politiko vstopil kot svetovalec dosedanjega socialističnega predsednika Françoisa Hollanda, nato je postal gospodarski minister v njegovi vladi. Lani poleti je iz vlade izstopil in ustanovil lastno politično gibanje Naprej, republika. To se je od vsega začetka intenzivno pripravljalo na parlamentarne volitve, tako da bi imeli kandidata v prav vsakem volilnem okraju. A medtem ko jim sprva napovedi niso bile naklonjene, zadnje ankete kažejo, da se jim obeta celo več kot polovica sedežev v 577-članskem francoskem parlamentu. Tovrsten uspeh za povsem novo gibanje bi bil brez primere v francoski zgodovini.

Opora na druge stranke?
Kot možen scenarij se omenja tudi zmaga njegovega sredinskega gibanja, a brez večine v parlamentu. V tem primeru bi moral Macron z zavezniško stranko MoDem pravosodnega ministra Françoisa Bayrouja iskati zaveznike na levem ali desnem taboru, ki bi mu omogočili večino za potrjevanje zakonov. Za to je Macron v določeni meri že poskrbel z izborom premierja Edouarda Philippa in gospodarskega ministra Bruna Le Maira, ki prihajata iz vrst desnih republikancev. Za precejšnje presenečenje pa bi poskrbel razplet, po katerem bi prav oni v parlamentu dobili večino.

Vse od leta 2002 sicer volivci predsednika države niso pustili brez parlamentarne večine. Če se to zgodi, ima predsednik na voljo tudi možnost, da razpusti narodno skupščino in razpiše nove volitve. Pri tem tvega, da bodo volivci še močneje izrazili svojo prvotno voljo. V tem primeru bi moral predsednik počakati leto dni, preden bi spet lahko razpustil parlament.