Novi predsednik je prisegel, ZDA imajo prvega temnopoltega predsednika, ki je že prvi dan zavihal rokave in prekinil sojenja v Guantanamu. Ta je ena od velikih črnih pik prejšnjega predsednika, ki zdaj že počiva na svojem ranču v Teksasu. Štiri dopisnike iz ZDA, zdajšnje in nekdanje, Vlasto Jeseničnik, Borisa Čibeja, Mitjo Meršola in Mateja Šurca, smo povprašali za oceno osmih let vladanja Georgea Busha.

Kako ocenjujete predsedovanje Georgea Busha?
Vlasta Jeseničnik:
George W. Bush odhaja v zgodovino kot predsednik, za katerega se zdi, da po zmagi na predsedniških volitvah ni bil povsem prepričan, ali to res želi biti ali ne. Je tragična figura, politik, ki mu je bil prvi mandat "podarjen". V zgodovini bo namreč za vedno ostala zapisana odločitev Vrhovnega sodišča, ki je odločilo, da je treba končati štetje spornih glasov na Floridi, zvezni državi, ki je odločala o zmagovalcu volitev leta 2000 in tako zapečatilo usodo Bushevega demokratskega tekmeca Ala Gora. Bush zagotovo ni nikoli slutil, da bo postal vojni predsednik.

11. september 2001, dan najhujših terorističnih napadov na ZDA, ko sta se pred očmi svetovne javnosti zrušila dvojčka Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku in ko so ognjeni zublji, potem ko je vanj treščil Boeing 757, zajeli Pentagon, je spremenil ne le Združene države, ampak ves svet. Odziv Busheve administracije je bil pričakovan in upravičen. Napad ZDA na Afganistan in obračun s tamkajšnjim režimom talibanov, ki je dajal zatočišče vodji teroristične mreže Al Kaida Osami Bin Ladnu, je podprl skoraj ves svet. In če bi se Bush ustavil v Afganistanu, bi ga zgodovina, kljub številnim poznejšim usodnim napakam in napačnim odločitvam, sodila precej bolj prizanesljivo.

Bush in njegov neokonservativni stroj pa sta sklenila postaviti piko na i na nedokončano zgodbo o Iraku, ki je s svojim domnevnim orožjem za množično uničevanje mednarodno skupnost izzival skoraj desetletje. Inšpektorji OZN-a orožja niso nikoli našli. Skoraj 6 let po začetku vojne v Iraku in strmoglavljenju režima Sadama Huseina je v tej državi še vedno več kot 130 tisoč ameriških vojakov, cena, ki so jo plačali iraški civilisti, je strahotna, vojne pa ne bo pozabilo tudi na tisoče ameriških družin, ki so v njej izgubile svoje najdražje. Ali bo zgodovina čez 30, 40 let Busha, kot je prepričan sam, res ocenjevala drugače kot zdaj, je v največji meri odvisno prav od Iraka.

Boris Čibej: Katastrofalno.

Matej Šurc:
Vsak predsednik v Beli hiši se avtomatično zapiše v ameriško zgodovino, sploh, če mu uspe na čelu administracije preživeti 8 let. Da torej dobi oba mogoča mandata. Po nepisanem pravilu si predsednik v prvem mandatu prizadeva storiti vse, da zmaga tudi drugič. V zadnjih štirih letih pa si predsednik prizadeva storiti kaj velikega, da se zapiše v zgodovino. Ronald Reagan je v zadnjem mandatu (1985-89) na kolena spravil rivalsko Sovjetsko zvezo. Bush starejši je Reaganovo politiko le nadaljeval, mu je pa zaradi Zalivske vojne (90 in 91) "zmanjkalo časa" za reševanje domačih težav. Izgubil je proti karizmatičnemu Billu Clintonu, ki pa je drugi mandat (1997-2001) poceni zapravil zaradi afere z Monico Levinsky.

Za Clintonov mandat bi torej rekli, da je obdobje "izgubljenih priložnosti", ki je precej škodoval tudi njegovemu podpredsedniku Alu Goru, saj je ta za las izgubil proti Georgeu Bushu mlajšemu. Za mandat Busha mlajšega bi težko rekli kaj pozitivnega. Moja subjektivna ocena je, da je Bushev mandat "sramota za ZDA in za svet". Da ni bil kos nalogam, da je sprejemal škodljive odločitve, ki so prinesle izgubo tisočev življenj, da je dopuščal razdore v administraciji, da je do skrajnosti ponižal in razvrednotil funkcijo predsednika države in vrhovnega poveljnika ameriških oboroženih sil, ki velja za najmočnejšo vojsko na svetu. Ameriški predsednik se hkrati neformalno šteje za "voditelja svobodnega sveta". Toda "svobodni svet" v Bushevem primeru njegovega "voditeljstva" ni sprejel in Bush je lahko glede na to, kar je počel, zgolj voditelj "nerodnega in nespametnega sveta". Ameriki in svetu je prinesel "bušizme", to je retorične spodrsljaje, ki so včasih prav smešni, v večini primerov pa krnijo ugled in avtoriteto ameriškega predsednika.

Mitja Meršol:
Spominjam se ga, s kakšnimi optimističnimi nasmeški se je pred osmimi leti, na začetku prvega mandata, sprehajal po Brdu z ruskim predsednikom Putinom. Potem je z bombardiranjem newyorških dvojčkov sledil usodni 11. september. In začelo se je obdobje "bushevizma", katerega kritiko je najbolj označil leteči čevelj, ki ga je v Bagdadu v Busha zalučal iraški novinar. Z zelo negativnimi ocenami, ki mu jih je dalo skoraj tri četrtine Američanov, se torej poslavlja 43. ameriški predsednik, ki je oba svoja mandata vodil silno ponesrečeno in destruktivno kampanjo v imenu svoje svetovne vojne proti terorizmu. V bisago te kampanje pa je stlačil vse: vojni v Afganistanu in Iraku, protiteroristične zakone in nasploh agresivno globalno križarsko poseganje v vse kote sveta, od Evrope do Bližnjega vzhoda in Azije, s protiteroristično preoblikovanimi obveščevalnimi in vojaško diverzantskimi silami. V to vrečo sodi seveda tudi zapor Guantanamo kot najvidnejša podoba kršenja človekove svobode in spreminjanje demokratične družbe v orwellovsko nadzirano srenjo - vse to seveda v imenu boja proti terorizmu.

Kaj je najbolj zaznamovalo njegov prvi in kaj drugi mandat?
Vlasta Jeseničnik:
Prvi Bushev mandat je najbolj zaznamoval 11. september in odločitev, da ZDA z vojno v Iraku spremenijo politični zemljevid Bližnjega vzhoda. Ta je res drugačen, vendar ne tak, kot je Washington upal. Zaradi oslabljenega Iraka so zrasla krila Iranu, ki preizkuša potrpljenje mednarodne skupnosti s svojim ambicioznim načrtom za izdelavo jedrskega orožja, poglablja se spor med Izraelom in Palestinci. Drugi mandat pa si bomo zapomnili po nepremičninski krizi, ki je pripeljala do najhujše gospodarske krize po veliki depresiji v tridesetih letih prejšnjega stoletja in recesije.

Boris Čibej:
Prvi: popolnoma enostranska zunanja politika, ki se je ob napadu na Afganistan požvižgala na mednarodno solidarnost po 11. septembru 2001, in maščevalnost, saj so po tej srednjeazijski državi udarili, čeprav so se bili talibani pripravljeni pogajati o izročitvi organizatorjev napadov
na ZDA. Vrhunec te politike je bila nesmiselna vojna proti Iraku, ki je po nekaterih ocenah zahtevala več kot milijon žrtev med tamkajšnjim prebivalstvom, hkrati pa so ZDA z največjo mednarodnopolitično lažjo 21. stoletja o iraškem orožju za množično uničevanje še dodatno razvrednotile že tako povsem razvodenelo Organizacijo združenih narodov. Poleg tega še: odobritev in uradno zagovarjanje mučilnih metod, ki jih je nekoč uporabljala inkvizicija.

Drugi: neuspeli poskus približevanja svojim nekdanjim tradicionalnim zaveznicam in iluzija, da je mogoče v nekaj mesecih rešiti bliznjevzhodno krizo, ki so jo ameriške dogodivščine v tistih koncih sveta le še razplamtele. In: nespametno zaostrovanje odnosov z Moskvo s prelomljenimi obljubami, da Nata ne bodo širili po Vzhodni Evropi, in načrti o protiraketnem ščitu, o katerem ugledni ameriški znanstveniki (med njimi številni nobelovci) trdijo, da dokazano ne deluje.

Matej Šurc:
G. W. Bush je krepko razdelil Američane že z volitvami novembra leta 2000. Spomnimo, da je v celoti prejel za pol milijona manj glasov volilne populacije kot Gore, vendar mu je zadostno število elektorjev, ki edino velja po ameriškem volilnem sistemu, prineslo zmago. Pa še to šele po petih tednih negotovosti in zmešnjave z volilnimi glasovi na Floridi. Gordijski vozel popolnega kaosa je presekalo šele vrhovno sodišče, ki je za las s 5 proti 4 Bushu dodelilo zmago. Bushu so številni analitiki prerokovali, da bo šibak predsednik z majhno avtoriteto in izrazito nekarizmatično držo. Glavni niti odločitev so bile v rokah podpredsednika Dicka Cheneyja, ki so mu poznavalci pripisovali vlogo "predsednika ameriške vlade". Med Busheve največje kadrovske napake štejemo tudi imenovanje desničarskega skrajneža Johna Ashcrofta za pravosodnega ministra in bojaželjnega neokonservativca Donalda Rumsfelda za ministra za obrambo.

S terorističnimi napadi 11. 9. 2001 se je šokirano in prestrašeno ameriško ljudstvo - po pričakovanjih - strnilo okoli predsednika. Spomnim se, da je Bushu priljubljenost po anketah takrat izredno povečala - tja do 90 odstotkov. Ko je 7. oktobra poslal vojsko v Afganistan, je imel podporo ZDA in VS ZN-ja za ta poseg. Mnogim se je zameril pozneje, ko je govoril, da je v vojni proti terorizmu treba odločiti, "ali ste z nami ali proti nam". Z ožigosanjem Iraka, Irana in Severne Koreje za države na "osi zla" je zaprl vse možnosti za pogajanja s temi državami. Z napadom na Irak, marca 2003, je kršil načela mednarodnega prava; ni dobil zelene luči VS ZN-a. Sam pa menim, da si je Bush s to vojno "kupil vstopnico za drugi mandat v Beli hiši", kajti med vojno se običajno ne menja predsednika. Mnogi Američani so bili takrat jezni na Busha, vendar so ga kljub temu volili, češ, naj konča to prekleto vojno, ki jo je začel. Vemo, kako se je vojna odvijala, vojaški strategi pa mu zamerijo, da je zaradi Iraka zanemaril boj proti talibanom in Al Kaidi v Afganistanu.

V ZDA je zlasti zaradi obeh vojn in zaradi politike nižanja davkov (večinoma za bogatejše sloje Američanov) naredil strašen proračunski primanjkljaj v državni blagajni 455 milijard dolarjev. To se pozna na slehernem koraku; slabe ceste, nizka raven javnih šol in javno zdravstvo na robu bankrota. Malo ljudem je znano, da je Bush hotel uvesti zakon, po katerem bi zaposleni svoje prihranke za pokojninski sistem dali na borzo. Ta predlog je takrat, na srečo, blokiral kongres. V recesiji bi ostali brez vsega. Bush je do skrajnosti zagovarjal in posploševal neoliberalni sistem, po katerem "nevidna roka trga uravna ekonomske procese". S tem je spodbujal vse večji pohlep korporacij, bank in borznih špekulantov, kar je privedlo do finančnega zloma in do svetovne gospodarske krize.

Mitja Meršol:
Vojna v Iraku je zagotovo najbolj zaznamovala Bushevo predsednikovanje. Zaradi nje so anketirani Američani postavili Busha na vrh seznama najmanj priljubljenih predsednikov v ameriški zgodovini. Tako mnenje pa je poleg vojne v Iraku zakrivilo tudi Bushevo nasprotovanje Kjotskemu sporazumu o varovanju okolja in neučinkovito ter prepozno ukrepanje zoper posledice orkana Katrina, ene največjih naravnih katastrof. Po mnenju številnih analitikov pa je Bush zaradi nepravilne finančne politike odgovoren tudi za izbruh gospodarske krize, ki je zajela ne samo ZDA, ampak ves svet.

Mnogi menijo, da je bil najslabši predsednik ZDA v zgodovini. Kako ocenjujete tovrstne trditve?
Vlasta Jeseničnik:
Zagotovo je med najslabšimi, iz Bele hiše odhaja kot predsednik, ki ga ob koncu mandata podpira manj kot 30 odstotkov Američanov. Nižjo podporo sta imela le Truman in Nixon. Prvi zaradi korejske vojne, drugi zaradi afere Watergate, zaradi katere je moral kot prvi in doslej edini predsednik v zgodovini ZDA odstopiti. Zgodovinarje čaka res ogromno dela, odstiranje tančic z Busheve zapuščine, v katero spadajo tudi tajni zapori Cie, v katerih so bili zaprti teroristični osumljenci, prisluškovanje terorističnim osumljencem brez sodnega naloga, zlorabe zapornikov v zloglasnem iraškem zaporu Abu Graib, mučenje zapornikov v Guantanamu na Kubi.

Boris Čibej:
Čeprav je v tovrstnih ocenah vedno nekaj pretiravanja, saj imajo ljudje bolj čustvene odnose do reči, ki se dogajajo v času njihovega življenja, bo najbrž precej podobna ugotovitev obveljala tudi med potomci. Odkar so začeli meriti javno mnenje, ni še noben ameriški predsednik imel tako majhne priljubljenosti, anketa med člani Ameriške zveze zgodovinarjev pa je že dvakrat pokazala, da ga imajo za najslabšega predsednika vseh časov tudi profesionalni ustvarjalci zgodovine.

Matej Šurc:
Po anketah ga je resda podpiralo le še kakih 20 odstotkov Američanov. Če se ne motim, je še Nixon, potem ko mu je grozil odpoklic (impeachment), imel več podpore Američanov. Očitno je bil Nixon marsikomu celo simpatičen, ker je uspešno igral žrtev »dvorskih spletk«. Nenazadnje se je Nixon zapisal v zgodovino kot mož, ki je navezal prve stike s komunistično Kitajsko. Še danes so opazni sledovi ameriško-kitajske otoplitve iz obdobja Nixona. Bush v nobenem pogledu ni pustil takega pečata. Trdno in jasno je podprl Izrael in popolnoma marginaliziral palestinskega voditelja Arafata. Posledice so vidne danes ob zaostrovanju palestinsko-izraelskega konflikta. Ob razbijanju Iraka nastaja na njegovih vzhodnih mejah močna in nepredvidljiva država, ki bo še povzročala težave ZDA in svetu, zlasti zaradi jedrskih programov - to je Iran. Glede odnosov do Evrope pa je "nepozabna" Rumsfeldova delitev na staro in na novo Evropo. Slab vtis na Evropo je pustil tudi Bushev načrt protiraketnega ščita, s katerim vztraja do konca, z njim pa najbolj draži Putinovo Rusijo.

Pred prvim srečanjem Busha in Putina na Brdu pri Kranju, junija 2001, sem imel priložnost z Bushem opraviti krajši intervju. Zdel se mi je naučen in nekoliko prisiljeno prijazen. Njegov humorni, ležerni teksaški slog gre marsikomu na živce. Še zlasti, če veš, da imaš pred sabo človeka, ki odloča o življenju in smrti milijonov ljudi.

Ko je nekaj dni po 11. 9. rekel, da je treba vodjo Al Kaide Osamo bin Ladna privesti "živega ali mrtvega", sem v enem od prispevkov dejal, da se obnaša kot teksaški šerif iz časov divjega zahoda. Nekateri uredniki na TV so me zato ošteli, Bush pa se je pozneje zaradi svoje izjave opravičil, češ, da je bila neprimerna. A je to storil na izrecno zahtevo soproge Laure.

Kakšno politično zapuščino je pustil Baracku Obami?
Vlasta Jeseničnik:
Bush, ki zase ponosno pravi, da je sočutni konservativec, je prvi mandat začel z obljubo, da bo Ameriko združil. Obami zapušča razdeljeno in ranjeno državo, recesijo, več kot 10 tisoč milijard dolarjev nacionalnega dolga, največji proračunski primanjkljaj, ki se je povzpel na več kot 1.200 milijard, in dve nedokončani vojni. Afganistansko, kjer se razmere zaostrujejo, in iraško, v kateri so Američani plačali zelo visoko ceno.

Boris Čibej:
Kakor koli paradoksalno se že sliši, zelo dobro. Po taki katastrofi bi vsakega, pa čeprav še tako nesposobnega naslednika pričakali kot odrešitelja. Hkrati pa je Bush uspel povsem razsuti svojo stranko, ki bo potrebovala kar nekaj časa, da se spet pobere. Poleg tega pa je že to, da je Obama sposoben vsaj normalne artikulacije, prava osvežitev za prebivalstvo, ki je po dveh Bushevih mandatih postalo cinično, sarkastično in brezvoljno. A pričakovanja so ogromna, najbrž pretirana, zato se Obami, če ne bo spretno križaril med zunanjimi in zlasti notranjimi gospodarskimi težavami, kaj lahko pripeti, da bo razočaral številne pristaše.

Matej Šurc:
O tem, kaj Bush pušča Ameriki in svetu, se je najbolj izrazil iraški novinar Muntadar al - Zairi, ki je v njega zalučal čevelj, pravzaprav oba čevlja. Marsikdo mu to dejanje zavida. Busheva zapuščina je katastrofa in še enkrat katastrofa. Ne morem se spomniti Busheve poteze, ki bi dala trajen pozitivni pečat njegovi osemletni vladavini. Obama bo moral trdo delati in ukiniti veliko morda tudi dobrih programov, da zmanjša strašni proračunski primanjkljaj. Bush je zapustil dve nedokončani vojni in Obama ne bo mogel kar takoj čez noč odpoklicati vojake iz Iraka. Amerika ima veliko obveznost do vzpostavitve stabilnosti v Iraku. Tudi v Afganistanu. Ameriški sovražnik Osama bin Laden je še vedno na svobodi, čeprav menda po poročilih obveščevalnih agencij ni več tako nevaren, kot je bil pred 11. 9.

Bush se zdaj hvali, da je Ameriko vendarle obvaroval pred novimi terorističnimi napadi. To je slaba tolažba in me spominja na izjavo srbskega »vožda« Slobodana Miloševića, ki je v zadnjih dnevih svoje vladavine trdil, da je Srbijo obranil pred napadi, čeprav je tako rekoč celotno nekdanjo jugoslovansko državo potisnil v krvavo vojno. Če strnem: Busheva vladavina je sramota. Zakaj? Že zaradi mučenja ujetnikov, zaradi Guantanama, taborišč Cie po Evropi itd. Za marsikoga so bile ZDA praktično edina moralna avtoriteta sveta, edina sila, ki je sposobna ohranjati in ustvarjati mir in stabilnost na posameznih območjih po svetu. Bush je te atribute - čeprav so na trenutke delovali iluzorno - pokopal. Obama se bo moral izredno potruditi, da Ameriki povrne veljavo in avtoriteto.

Mitja Meršol:
No, nekatere države pa bodo Busha nedvomno pogrešale. Mednje lahko uvrstimo Izrael, ki je ves čas, zlasti pa zdaj, med napadi v Gazi, užival neomajno Bushevo podporo. Visoko podporo ima tudi v Afriki, kjer velja za politika, ki je napravil konec dvajsetletni državljanski vojni med arabskim severom in afriškim jugom. Za njim utegnejo žalovati tudi v Gruziji, na Kosovu pa so po njem poimenovali eno izmed ulic.

No, spominjali pa se ga bomo nedvomno tudi po njegovih številnih "bušizmih". Med drugim je nekoč tudi dejal: "Ne bom umaknil čet (iz Iraka), pa četudi bosta žena Laura in pes Barney edina preostala, ki me pri tem podpirata."

Ksenja Tratnik