Predsednik Rusije Vladimir Putin je v torek prvič odgovarjal na novinarska vprašanja zaradi ukrajinske krize, ki je zaradi posredovanja ruskih vojaških sil na Krimu v hipu obudila vzdušje hladne vojne in ostre delitve na Zahod in Vzhod.

Novinarsko vprašanje: "Ali razmišljate o možnosti, da bi se Krim pridružil Rusiji?"

Vladimir Putin: "Ne, ne razmišljamo o tem. Rad bi poudaril, da samo ljudje na določenem ozemlju imajo pravico, da odločajo o svoji prihodnosti."

* Referendum: Ukrajina ali Rusija *
Sočasno je v teh dneh v rusko dumo prišel predlog zakona, po katerem bi tuja ozemlja lahko postala nov subjekt Ruske federacije, če se tako na referendumu odloči večina prebivalcev tega ozemlja, poroča iz Moskve Vlasta Jeseničnik. Po burnih dogodkih zadnjih dni bodo na Krimu 30. marca izvedli referendum o povečanju samostojnosti Avtonomne republike Krim, pri čemer se bo vprašanje glasilo:

"Avtononomna republika Krim ima svojo državno neodvisnost in je del Ukrajine na podlagi sporazumov in pogodb: da/ne."
* - v četrtek, 6. marca, je krimski parlament soglasno izglasoval, da Krim postane del Rusije. Napovedani referendum se je premaknil na 16. marec, vprašanje pa se je bistveno spremenilo:
a) ali ste za, da Krim postane sestavno ozemlje Ruske federacije
b) ali sta za obnovitev krimske ustave iz leta 1992 (po tej ustavi je bil Krim del Ukrajine, a avtonomna republika, ki odnos s Kijevim ureja na podlagi medsebojnega dogovora)

Hruščov Krim podaril rojakom
Skočimo najprej 60 let v preteklost: 19. februarja 1954 je prezidij vrhovnega sovjeta tedanje Sovjetske zveze izdal dekret, da se Krimska oblast izpod okrilja Ruske federacije preseli v okvir Ukrajine zaradi "gospodarnosti, bližine, tesnih gospodarskih in kulturnih odnosov Krimske regije z ukrajinsko sovjetsko socialistično republiko".

Odločitev je bila uradno motivirana tudi s 300-letnico združitve Ukrajine s carsko Rusijo, pri čemer ni mogoče spregledati, da si je takrat oblast v nesporni svetovni velesili utrjeval Nikita Hruščov, po rodu Ukrajinec. Svojeglavi Hruščov je odločitev formalno enakovrednim sovladajočim članom prezidija sporočil med kosilom, domnevno v "veselem stanju", na sami seji so temu namenili 15 minut in - kot se je spodobilo za sovjetske čase - sklep sprejeli soglasno.

Razpad države obnovi avtonomni Krim
V času "neuničljive" socialistične Sovjetske zveze uradnega nasprotovanja seveda ni bilo, čeprav je bila večina prebivalcev polotoka Rusov. Z razpadom skupne komunistične države se je po uspešnem referendumu 12. februarja 1991 obudila Krimska avtonomna socialistična republika, ki je že obstajala v letih 1921-1945, naslednje leto pa se je edina avtonomna republika znotraj Ukrajine preimenovala v Avtonomno republiko Krim. Pri tem treba opozoriti, da območje strateškega mesta Sevastopol na jugozahodu polotoka, kjer je sedež ruskega črnomorskega ladjevja, formalno ni del avtonomne republike.

Sledila so leta trenj med lokalnimi politiki, med katerimi je vedno odmevna beseda pripadala tistim, ki so si prizadevali za vrnitev k Rusiji. Moč separatistov je nihala od trenutnih razmerij med Ukrajino in Moskvo, pri čemer sta bili glavni pereči vprašanji delitev črnomorske flote in status Sevastopola kot ruskega vojaškega pristanišča. Še preden se je ta klobčič razrešil, je Ukrajina dobila močno zagotovilo o ozemeljski celovitosti.

Ozemeljska celovitost za jedrsko orožje
Skok v dogajanje pred 20 leti: ob presenetljivo naglem razpadu Sovjetske zveze je neodvisna Ukrajina čez noč postala tretja jedrska sila sveta. Na ukrajinskem ozemlju je bilo slabih dva tisoč jedrskih konic, več kot so jih premogle Velika Britanija, Francija in Kitajska skupaj! To je povzročilo veliko slabega spanca na Zahodu in tudi v Moskvi. Posledica je bila živahno diplomatsko dogajanja, ki je pripeljalo do memoranduma v Budimpešti 5. decembra 1994.

Kijev je v zameno za prepotrebni denar iz Zahoda celotni arzenal jedrskih konic odstopil Rusiji (izpeljano do konca leta 1999). Ob tem so velesile zagotovile ozemeljsko celovitost Ukrajine ter njeno varovanje v primeru vojaške nevarnosti in obljubile, da jedrsko razorožene države ne bodo izsiljevali ne z vojaškimi ne gospodarskimi sredstvi. Memorandum v Budimpešti so podpisale Rusija, ZDA in Velika Britanija, pozneje sta se pridružili še preostali uradni jedrski sili Francija in Kitajska.

Sevastopol dom ruske flote do 2042
31. maja 1997 so končno s pogodbo o prijateljstvu, sodelovanju in partnerstvu, ki sta jo podpisala predsednika Leonid Kučma in Boris Jelcin, razdelili tudi črnomorsko ladjevje - 20 odstotkov flote je pripadlo Ukrajini, 80 odstotkov Rusiji, Sevastopol pa je ostal osrednje pomorsko oporišče v ruskem najemu do leta 2017. Eden prvih ukrepov Viktorja Janukoviča po zmagi na predsedniških volitvah leta 2010 je bila nova pogodba z Rusijo, po kateri Sevastopol ostaja v ruskem najemu še dodatnih 25 let oz. do leta 2042, v zameno pa Rusi Ukrajincem dobavljajo zemeljski plin po znižani ceni. Pogodba, ki novim oblastem v Kijevu še zdaleč ni všeč, kar so pred 4 leti v opozicijskih vrstah dali jasno vedeti.

Polotok z jasno rusko večino
Vrnimo se na začetno vprašanje: Krim, ki je po površini za četrtino večji od Slovenije in ima z območjem Sevastopola okoli 2,4 milijona ljudi, je najbolj prorusko naravnana pokrajina Ukrajine. Po lanskih anketah si je več kot tretjina prebivalstva želela priključitve k Rusiji, kar je bil sicer padajoči trend, ki pa ob etični sestavi polotoka ne preseneča.

Ob zadnjem popisu prebivalstva leta 2001 je bilo na Krimu 58 odstotkov Rusov, 24 odstotkov Ukrajincev, 12 odstotkov krimskih Tatarov, 6 odstotkov pa preostalih manjšin (Belorusi, Armenci, Judje, Grki). A razmerja se spreminjajo, delež večinskih dveh narodov se počasi zmanjšuje na račun Tatarov, ki se imajo za avtohtono prebivalstvo polotoka, s katerega so bili pregnani tako rekoč do zadnjega in kamor se niso smeli vrniti več kot pol stoletja.

Kanat strah in trepet Ukrajincev
Ravno Tatari so v burni zgodovini pustili najvidnejši pečat na Krimu. Kot potomci Džingiskanovih Mongolov in poznejše Zlate horde so leta 1441 ustanovili Krimski kanat, ki je nato pod vodstvom dinastije Giraj tristo let obvladoval širšo okolico polotoka. Zaradi pomoči v boju proti grškim kneževini Teodoziji na zahodu in genovskim kolonijam na jugu Krima je kanat hitro postal protektorat Otomanskega cesarstva, v okviru katerega pa je vseskozi užival najvišjo avtonomijo.

S plenjenjem in zasužnjevanjem ljudi zlasti v ukrajinski stepi so vsakoletni tatarski vpadi hkrati tudi močno vplivali na izoblikovanje ukrajinske narodne zavesti, saj je bil kozaški Zaporoški Sič ustanovljen z namenom boja proti Tatarom, ki so v 16. in 17. stoletju na leto v otomanski svet pred nekdanje genovske Cafe (sedanja Feodosia) poslali tudi po 20 tisoč sužnjev. Boj proti Tatarom (in Poljakom na zahodu) je Ukrajince pripeljal pod okrilje Rusov.

Ruski prodor k toplemu morju
Z vzponom moskovske Rusije je začela slabeti moč kanata in po začetku rusko-turških vojn v 18. stoletju je Krim s svojim podnebjem in rodovitno zemljo postal veliki cilj carske Rusije, ki je prodirala proti toplim morjem. Leta 1774 so Rusi prisilili Istanbul, da se odreče formalni nadoblasti nad kanatom, ki je formalno postal neodvisen, že čez devet let pa je Katarina II. Velika izvedla še formalno priključitev Krima k Rusiji, pri čemer je izkoristila poziv na pomoč proruske strani v manjši državljanski vojni. Na polotoku so takrat živeli skoraj izključno muslimanski Tatari ter Grki in Armenci v mestih na južni obali.

Prva velika nesreča za krimske Tatare je prišla s krimsko vojno (1853-1856), ko sta Velika Britanija in Francija skušali pomagati Turčiji, da bi ustavili prodiranje Rusije proti Sredozemskemu morju. Med eno prvih modernih vojn je bil Krim s Sevastopolom po anglo-francosko-turški invaziji na polotok osrednje prizorišče krvavih spopadov. Po padcu Sevastopola je bila Rusija poražena in ustavljena za 20 let, postranska posledica nezaupanja oblasti pa je bilo preganjanje Tatarov v Turčijo, kjer se danes za krimske Tatare razglaša 150 tisoč ljudi, in začetek načrtne rusko-ukrajinske kolonizacije polotoka.

Avtonomija slab ščit pred čistkami in lakoto
Ob razpadu carske Rusije se je v revolucionarnih letih 1917-1921 na ozemlju Krima izmenjalo kar 10 kratkotrajnih raznovrstnih političnih entitet, na koncu je ostala Avtonomna socialistična sovjetska republika Krim v okviru Rusije. Zdaj so bili krimski Tatari samo še relativno najštevilčnejši narod, zaradi katerega pa je imel polotok avtonomni status. Vseeno to ni bila ovira za stalinistične čistke in lakoto 30. let, ki so najbolj prizadele ravno Tatare, ki jih je bilo pred 2. svetovno vojno tako le še 20 odstotkov.

Polstoletno izgnanstvo na ukaz Stalina
Krim je bil v letih 1941-1944 prizorišče krvavih bojev med Nemci in Sovjeti, obkoljeni Sevastopol se je upiral kar osem mesecev in postal simbol sovjetskega odpora. Po zasuku v vojni in osvoboditvi se je zgodil še "sürgün" (izgon). Bolestno sumničavi Josip Stalin se je odločil počistiti številne manjše narode in 18. maja 1944 se je na Krimu izvedla prisilna izsilitev vseh krimskih Tatarov v puščave Uzbekistana.

Uradni vzrok je bila kolaboracija z nacisti, čeprav je v sovjetskih enotah služilo več Tatarov kot v nemških. Tajna policija NKVD je v obsežni akciji izgnala vse Tatare na polotoku in tudi Grke, ki korenine na v mestih vlečejo še iz časov grških antičnih kolonij, in Bolgare. Leto zatem je očiščeni Krim izgubil avtonomijo in postal navadna regija - Krimska oblast.

V dveh letih in pol po začetku izgona je od 240 tisoč pregnanih krimskih Tatarov zaradi različnih vzrokov umrlo 110 tisoč ljudi, zaradi česar so Tatari prepričani, da so bili žrtve genocida stalinističnih oblasti. Rehabilitirani kolektivne narodne kazni so bili šele leta 1967, a dovoljenje, da se lahko vrnejo v svojo domovino so krimski Tatari dobili šele pol stoletja po izgonu z nastopom Mihaila Gorbačova in perestrojke konec 80. let. Tatari se na Krim še vedno vračajo iz Uzbekistana, hkrati pa so ravno oni tudi najbolj nezaupljivi do Rusije in teženj ruske večine.

Košček sveta v veliki igri
Krimski polotok je zdaj na razpotju, pri čemer Putin svečano zagotavlja, da bodo prebivalci imeli edino in glavno besedo pri svoji prihodnosti. Geostrateško izjemno pomembni košček sveta, ki bi se moral zaradi rodovitne zemlje in privlačne ter ugodne narave razcveteti, je vsekakor tako ukrajinski po vseh mednarodnih pogodbah, kot prevladujoče ruski zaradi prebivalstva kot tudi tatarski, zaradi nesrečnega naroda, katerega domovina je Krim. A ostaja vprašanje, ali je velesilam pri prerivanju med Zahodom in Vzhodom res mar za ljudi.